Tole je odgovor komentatorju na dnu moje prejšnje objave. Komentator — predstavil se je kot gsgsdg@gfgdsf.com — mi je v dolgem komentarju povedal nekaj koristnih tehniških reči, o katerih se mi ni sanjalo (no, medtem mi je tudi prijatelj in tehnični svetovalec Robert Goreta poslal dejanske podatke o obisku, ki so bolj prijetni), zapisal pa je tudi še kaj drugega, in prav to drugo me je spodbudilo k pisanju odgovora.

Torej najprej hvala lepa glede tehniških pojasnil v zvezi s kliki.

In potem k tistemu, kar me je zažulilo: namreč k misli, da objavljam, ker sem potreben zunanje potrditve.

Seveda, vsak pisatelj (razen poklicnih pisunov) objavlja iz potrebe, da bi kdo drug bral njegove psihične vsebine.

Kako je ta potreba nastala? Gre za eno od oblik človeške družljivosti, njegove gonskosti, ki terja druženje, bližino, izmenjavo psihičnih substanc, tovarištvo, prijateljstvo, ljubezen, starševstvo. Seveda so še drugi nastavki tega, tale s pisanjem je pravzaprav pokvečena, saj ni dvosmerna. Za pisanje se odloči najraje človek, ki se ne znajde ali ne počuti dobro s dvosmerni komunikaciji. Lepo na varnem v oblazinjeni celici svojih misli piše in upa, da ga bo kdo slišal. Sam odbira, kaj bo povedal — to je drugače kot v zaresnem življenju, kjer v afektu ni prave samocenzure. Tak preračunljivec pa kaj malo sluti, da se da brati tudi med vrsticami in da si bodo prenikavi bralci iz praznin, zamolčanj in neomemb vseeno zlahka ustvarili podobo njegovega psihograma.

Gotovo sem bil take vrste koristolovec sprva tudi jaz. Ko sem začel pisati, sem hlepel po priznanju, najbolj očetovem. O tej potrebi in o najinem ljubečem, a težavnem razmerju sem napisal eno debelo knjigo (Beseda je konj, CZ 21).

Enkrat ena je, da kdor piše, zagotovo ne piše zgolj za v predal, za Boga ali, kot se reče, zase. To je enkrat ena: pišemo, da bi nas brali. Jasnejšega smisla pisanje nima, objavljanje pa še manj. Torej ni nič čudnega, da sem razočaran, če se ta moja notranja potreba ne izpolnjuje, kot bi bilo želeti (meni).

Nima pa to nobene dejanske zveze z iskanjem zunanje potrditve. Oziroma sem je obilo deležen od svojih najbližjih in najljubših. Nadomestne želje po pitju mleka družbenega priznanja ipd. pa sem se odrekel v 1980. letih, in mislim, da zelo uspešno (tudi o tem več v Besedi, ki je konj).

Nikoli se ne bi bil niti spravil objavljati na internetu, če ne bi bilo dveh zunanjih dejavnikov. Prvi je dejstvo, da sem postal v tisku nasploh črna ovca. Tam torej ne morem objavljati nič. In druga je vznik kovidščine, po katerem me k objavljanju sili moralna ali občanska dolžnost.

Model mojega pisanja na FB (V podpalubju istega čolna) je bil povsem aktivističen. In tako je bilo tudi prav. Razmere so bile podobne tistim, ki jih opisuje recimo Mausarjev Ljudje pod bičem. Iskreno rečeno, ne razumem tistih, ki se v svojih izdelkih pretvarjajo, kakor da problema kovida itn. ni. Ves svet v maskah — v sočasnih serijah smo vsi še vedno svobodni, in kot glavni problem, s katerim se ukvarja polovica TV serij, se kaže to, ali bo socialno diskfunkcionalen detektiv izsledil socialno malignega morilca.

Šele proti koncu pisanja v to javno skupino sem začel prehajati v lirizme in impresije, ki so nakazovali, da z aktivizmom nikamor ne pridem. Pisanje ni doseglo ljudi, ki bi bili potrebni doze resnice, in to vrtenje v zaprtem krogu mi je presedlo. Upiralo se mi je, da bi še strašil ljudi.

Nihče ni še nikoli nikogar spremenil, če oni ni bil v sebi vsaj na tihem željan spremembe. In vsi smo zdaj že siti istih argumentacij. Čemu prepričevati že prepričane? Do drugih pa na internetu ne sežemo, za to skrbijo algoritmi, ki vsakomur strežejo s tistim, kar si po njihovem mnenju želi.

Kako se potem ljudje sploh spreminjajo v svojem nazoru in posledično v ravnanju? Spreminja, kuje, mehča, tepe, brusi jih življenje, ki je najboljši terapevt. Ko udari blizu tebe, če ne prav tebe, se nujno spremeniš — bodisi osmišljevalca svojih preizkušenj bodisi v zagrenjenega nergača.

Pod palubo istega čolna sem sklenil zapreti tudi zato, ker sem imel vse več težav z objavami, tudi povsem “nedolžnimi”. Prav teh mi je bilo žal — niso nikogar regirale, nakazovale so le, da je mogoče življenje uživati in se ga veseliti tudi v sedanjih razmerah, pa vendar so bile označevane kot spam. To radost življenja sem še vedno želel posredovati drugim, in pa nekaj čuta za fantastičnost realnega. Zato preselitev Podpalubja na WordPress.

Čut dolžnosti pa mi je prišepetaval, da sem se tako samo razbremenil odgovornosti. In zato sem zadnji poldrugi mesec posvetil utemeljevanju teoretskega modela platforme, na kateri bi skeptiki in “zarotoslovci” skupaj nastopali. Sčasoma, ko bi se platforma razvila, bi na njej po mojem načrtu nastopalo veliko glasov, med seboj dovolj različnih, da bi “prebili mehurček” in pritegnili vsaj tiho večino.

Koliko je to sploh mogoče, ostaja veliko vprašanje. Ljudje se ne odločajo glede na argumente, ampak se odločajo, kateri argumentaciji bodo verjeli, kateri pa se bodo ogibali. Vsak si želi potrditve, ne pa spodmikanja temeljev pod nogami. V kriminalistiki obstaja cela psihološka veja, ki pojasnjuje, kako da postanejo nekateri osleparjenci kar stalne stranke svojih sleparjev — sram jih je pač priznati pred svetom, da niso imeli prav v svoji tako ali drugače naivni veri, še bolj pa samemu sebi, da so t<ko lahkoverni, in zato se raje vdajajo isti (samo)prevari še naprej. Sleparji se tega zavedajo in za začetek poskusno koga prikrajšajo za malenkost (jaz tebi upanje, ti meni desetak), in če jih oni ne prijavi ali kako drugače ne obračuna z njimi, potem šele se ga oprimejo kot pijavke, dokler ga povsem ne izsesajo. Delovanje tega modela je danes mogoče videti v zdravstvu, šolstvu, politiki, trgovini in medijih.

Skepsa pa je sama po sebi kot temelj prepričevanja na slabšem, kajti skeptik mora sam dvomiti o vsem, tudi o samem sebi. Zato skepsa ne bo nikoli imela prepričljivosti, ki jo ima sociopatska laž. Še sploh kadar je ta oglaševana s piedestala. Kajti med ljudmi nasploh je vselej veliko več takih, ki si želijo miru in varnosti, kot tistih, ki si želijo nemira in resnice. Svoboda je vselej tvegana. “Cepljenje je varno in zanesljivo” pa nudi prijazen obet.

Zdaj sem že zelo zašel od teme, naj se torej vrnem k njej. Komentatorjeve pripombe so mi dragocene. A v tem pa le nima prav, da bi pri meni šlo za iskanje “zunanje potrditve”. Prav ponosen sem na to, da je nisem deležen (v obliki odlikovanj, priznanj, nagrad). Pisanje, ki ga sočasna doba sprejema, služi potrebam časa — in sam se od tega distanciram. (Če se že nočem iti revolucionarja, ker izkušnja kaže, da se vse revolucije s svojim kaosom nujno končajo z vpeljavo reda, torej diktature.) To pa še ne pomeni, da si ne želim, da bi ljudje moje “živopise” brali in se nanje odzivali.

Tudi ko v gozdu srečam drugega človeka, vselej spregovorim z njim šegavo besedo, in če se odzove in mi jo vrne, sva od tega poživljena oba še nekaj ur. Za to, upam, gre v mojem pisanju. Izmišljam si nič ne, to sem si prepovedal pred koncem 1980. let, ko sem si nasploh prepovedal lagati. Torej samo živo popisujem, kar se mi zgodi. Nekaj se zgodi, zazdi se mi zanimivo, in potem ob tabornem ognju pripovedujem to reč ljudem, ki prisedejo.

Tako je bil tudi mišljen moj komentar o petnajstih klikih v mesecu dni — o katerih mi je Google sporočal z navdušeno veselostjo — “hm” je veljal guglu. Da bi si želel na ta način služiti denar, ta misel je pa prav blazna. Recimo: petnajst let sem s pridom brezplačno svetoval ljudem v psihičnih stiskah, in to še v branži, kjer se ura zaračunava po 100 evrov. Kar pa se vpliva tiče, ti je treba samo izreči kaj grdoega proti znanim “antivakserjem”, pa boš nagrajen z medijskim laskanjem. Na svoj račun poznam vsaj en tak primer, gotovo pa jih je še veliko. Kdor hlepi po slavi te vrste, je bo zlahka deležen.

Nerodno mi je, da sploh pišem o teh stvareh. Upam pa, da sem vsaj malo osvetlil svojo potrebo. Ne gre za nabiranje klikov in glasov ali evrov, ampak za nabiranje ušes. Globlji cilj pa ne moralen: pomagati ljudem k samorazmisleku glede tega, kako najbolje in najbolj smiselno živeti. Da mi ljudje prisluhnejo, pa mortam svoja sporočila tako ali drugače pakirati. Trenutno so mi druge poti kakor internet in morda lovljenje ljudi za kravateljc na cesti, žal zaprte.

Ko govorim o živih ljudeh — sam sem z leti (v že omenjenih 1980–90) prerasel svoje nelagodje in se potem dobesedno zaljubil — ne le v žensko mojega življenja, ki je zdaj moja žena, ampak v živo življenje, ki mu smisel daje druženje. Postal sem v tem pogledu sproščen in podjeten. A kaj, ko sem imel že 40 let! Bilo je prepozno, da bi zamenjal poklic. In tako pišem in prevajam naprej, kot sem že vseskozi, le da malo drugače.

Elektronike ne maram, ker se postavlja med ljudi kakor komforten zid (nevidne ječe). Lani sem se moral prav prisiliti, da sem zakorakal v tako celico — na Facebooku.

Manj ko se spoznam na tehniko, manj se mi je treba ubadati z njo in bolje se počutim. V nekzanju te vrste je blažena, “bebasta”, nedolžna svoboda. Seveda pa se mi potem lahko zgodi, da iz neznanja izjavim kaj, kar utegne dati napačen vtis o moji motivaciji. Tudi tale objava je bila mišljena kot odgovor na komentar, a potem nisem našel ustreznega gumba, in tako sem jo preselil med objave, kjer je, vidim, prerasla v obsežno žalopojko.

Zgled mojega nelagodja: včeraj sem pri prijateljih v Zagrebu naročil, da založijo za Matešićev Frazeološki slovar srbskega in hrvaškega jezika, ki ga prek portala Njuškalo prodaja nekdo iz njihove soseske. Knjiga velikega formata obsega skoraj 900 strani in tehta gotovo dve kili. Uporabljal je ne bom. Moje oči so preslabe, da bi sploh lahko s pridom brskal po njej. Pa mi tudi ne bo treba, kajti na netu obstaja e-verzija, ki jo imam že lep čas doma “raztovorjeno” (downloaded) in mi je zelo pripravna; ne le da lahko poljubno večam tisk na njenih “straneh”, ampak že samo z vtipkom besedne skupine v sekundi pridem do iskanega gesla, ne da bi moral kaj preslistavati. Pa vendar sem si naročil tiskani izvirnik (kar me bo stalo 32 evrov). Zakaj ali čemu?

Iz spoštovanja do avtorja. Iz ljubezni do knjige in ne pikslov. Če knjigo iz opravičljivih razlogov uporabljam v elektronski obliki, jo moram za protiutež imeti tudi kupljeno in na papirju.

Naj pojasnim svoj pogled na tehnologijo. Živimo v svetu, kjer UI (umetna inteligenca) v zameno za “udobje”, ki nam ga nudi, rapidno prevzema vajeti. Ko se do kraja povežejo digitalna prepustnica (nekdanji ausvajs), identifikacijski sistem obrazne prepoznave, nagrajevalni sistem, ki določa stopnjo svobode gibanja, nakupovanja in govorjenja glede na stanje “socialne zaslužnosti”, bo človeštvo dokončno skopljeno, ponižano na raven sedanje perutnine.

In to s perutnino mislim dobesedno. Peruti seveda ne bomo dobili, saj nismo angeli. Bomo pa prišli na jedilnike elite, torej tistih, ki bodo prek UI “upravljali” z nami. Res, kdo naj varuje varuške? Trenutno K. Schwab propagira insektno dieto — kaj pa ko žuželk ne bo več? Tedaj bo, bojim se, preostalo samo še samožrtvovalno ljudožerstvo. (Goved bomo iztrebili prej, menda zaradi metana, kot da ne bi bil prav kmetijski metan zadržal nastop nove ledenodobne epizode uza najmanj 500 let!) Povsem možno se mi zdi, da si bo človeček lahko prislužil pozitiven socialni kredit s pogodbo, da ga ob polnoletnosti poplača s svojim mesom. Ker čemu bi sploh živel, ko ne bo mogoče živeti samostojno? Postal je, kot oznanja vnaprej Hariri, odvečen. Smisel in izpolnjenje vo našel lahko le še kot prehranska poslastica.

S takim zlogolkim krakanjem o prihodnosti si zagotovo ne bom pridobil klikov, lajkov in denarja, vem. A da bi bil kar tiho — samo zato, ker se nekomu zdi, da bi se kot penzioner že lahko umiril– na to ne morem pristati. In torej pišem, čeprav vem, da bodo ljudje raje stran pogledali.

Saj mogoče je pa moj humor v bistvu nič drugega kot sladkorni obliv, sredica pa je iz grenkega pelina? Očitek, da v tem pogledu zakrinkavam svojo robo z vsebinsko neustrezno embalažo, se mi zdi odveč — saj kaj pa dela človek drugega že vse od časa, ko se je zavedel svoje umrljivosti, kot pa da jo ovija v celofan večnega življuenja? In kaj delajo drugega snovalce Krasnega novega sveta, kot da ponujajo elektronsko ječo kot nebesa?

In pišem.

Še vedno upam, da bo kakemu računalniškemu geniju nekoč le dovolj in bo razposlal po vsem svetu e-bombo, ki bo brisala vse elektronske vsebine in scvrla možgane umetne inteligence. Taka bomba, ki lahko prepreči tudi kakemu predsedniku, da bi s pritiskom na rdeči gumb povzročil konec neelektronskega sveta, bo morala biti res močna, mislim res res močna, in v svoji silnosti bo, si mislim, zbrisala tudi nedolžne zapise ljudi, kakršna sva jaz in moj komentator. Seveda tudi papir ni večen, ampak saj vemo, da ni nič zares večno.

Dokler je kje kak taborni ogenj, pa bom rad prisedel.