V začetku oktobra 2022, dober teden je tega, sem zjutraj peljal kužke na sprehod v ravninski gozd med Večno potjo in travniško obrobo Poti spominov in tovarištva.

To je vse v Ljubljani.

Spotoma smo srečali starejšega moža s palico in vrečko. Povedal je, da išče gobe, in me posvaril, da znaša globa za sprehajanje psov brez vrvce 400 evrov.

Iz njegovega tona sem kljub vsebini besed razbral, da se sam psov ne boji in da je nasvet dobronameren. Torej sva se menila naprej. Najprej o psih, potem o  gobah.

Kmalu mi je zaupal, da me pozna, pa ne le po videzu. Povedal je, da tudi sam piše – predvsem haikuje. Izdaja jih v samozaložbi.

Star je 86 let, če sem si prav zapomnil.

Ime mu je Stane Pevec, zelo primerno ime za pesnika. Čeprav, sklepam izmed vrstic, izmišljeno. Sicer težko da bi po imenu omenil svojega odtujenega brata. O tem še pozneje. .

Rekel sem, da sam ne pišem poezije, jo pa zelo rad prevajam, in da sem mimogrede prevedel tudi nekaj Bašovih haikujev, tako da vem, kako težko in hvaležno delo ponuja haiku človeku. Vprašal sem ga, ali uporablja računalnik, ali piše emaile. Dvignil je roki v zrak.

Telefon? No, tega tudi jaz ne maram.

Preostal je le še naslov. Povedal mi je, da stanuje v Rožni dolini, jaz pa sem povedal, da sem na Brdu. Torej sva skoraj soseda. “Ljudje, ki lahko pišete haikuje, imate odličen spomin,” sem rekel. »Stanujem na Grampovčanovi 31. Lahko mi pošljete kaj svojega, bom odpisal.”

In sva šla vsaksebi, kajti psi so se začeli dolgočasiti in so šli naprej.

Povsem sem pozabil na to srečanje, v petek pa je prispel težak, skrbno polepljen paket. Tehtal je 2170 gramov. Notri sem našel pisemce, napisano z roko:

“Šel sem po gobe, / nakar iz gozda domov / kmalu za zmeraj.”

Pripis je pojasnjeval, da je končal na urgenci, zato zamuda.

Knjige so bele, čiste, elegantne, kakor pritiče haikuju. Dvanajst jih je vsega. Izid prve v vrsti, Stopinje na stropu, je datiran z julijem 2019. Notri je nekako 800 haikujev, po pet na stran. Večina je klasičnih trivrstičnic z zlogi po formuli 5-7-5, nekateri pa so kot kitice združeni v daljše pesmi. Moto zbirke se glasi:

“Za narobe svet / so stopinje na stropu / pričakovane.”

Do tega mota sem prišel, takoj zatem pa knjige odložil, saj so prišle v moj dan druge reči. Tako ali tako haikujev ni mogoče brati drugače kot doživetja, in pravo doživetje potrebuje pravi trenutek samo zase.

Na paketu sem našel možev naslov, bila je ena tistih rimsko oštevilčenih ulic na južnem obrobju Rožne doline. Rekel sem si, da se mu res moram oddolžiti za denar, čas in sitnosti, ki jih je vložil, pa sem v zameno pripravil svojo knjigo Kronika koker koronika (Pivec 2020). Tam je objavljeno tudi besedilo “Navadni plešec in Novi svetovni red”, v katerem pišem med drugim o Bašu in o haikuju. Pripisal sem  posvetilo ali pravzaprav povabilo, vtaknil knjigo v darilno vrečko in jo odložil k izhodnim vratom, da ne pozabim nanjo. Naša pošta je ob sobotah, mislim, zaprta.

V nedeljo po sprehodu sem zavil z avtom na Pevčevo rimsko cesto. Vendar na številki, ki jo je zapisal na paket, niso nič vedeli o njem. Tam prebiva avstrijski diplomat, menda vojaški ataše, kot sem sklepal po črki M na registrski tablici njegovega terenca. Pojasnil sem prijaznemu paru, zakaj motim njuno nedeljo, zadržal pa sem se, da bi izrekel kak haiku, čeprav je diplomatova soproga po vsem videzu Japonka.

Doma se je Bernarda domislila, da sem mogoče narobe prebral, da ne gre za številko 7, pač pa za 17 – črtica spredaj bi bila lahko enica, ne pa poševnica, ki naj bi, kot sem menil, ločevala rimsko številko ceste od arabske številke hiše.

Torej sem šel popoldne še enkrat do Rožne doline. Na številki 17 pa prav tako ni bilo ne duha ne sluha o Pevcu. Zunaj je bilo na raznih koncih ceste  pet, šest sosedov, ki so se pred svojimi domovi odpravljali na popoldanske vožnje z avtomobili kdove kam že. Pevčevo ime ni bilo znano nikomur. Eden se je celo potrudil in na svojem telefonu metodično, a zaman preiskal razna spletišča z osebnimi imeni.

Zvečer sem polistal po knjigah. Naslednja, Krčenje dlani v pest, je zbirka petrarkovskih sonetov, gibkih, zaresnih, včasih brutalnih, včasih ganljivih.

Tudi naslednji zbirki, Žalik žena in Na senčni strani duše, vsebujeta pesmi daljših formatov, med njimi celo v prostem verzu. Tematsko se razpenjajo od aforistike pa do impresionistike.

Potem pride Kolibri na gugalnici, edina trdo vezana knjižica, tisk je tu večji, očitno so haikuji, mnogi nostalgični spomini, namenjeni tudi otroškim bralcem. “Po suhih listih / znam prepoznati / drevesa v gozdu. … Na vrtiljaku / vrtijo prazne stole / pogledi otrok. … Na kamnu s kamnom / tarem lešnike / in sem v kameni dobi.”

Preostalih šest knjig, naslovljenih Kar tako, Ošvrki, GA (v resnici gosji glas “ga”), Moj dom je razpet dežnik, Skrita kamera, Ptice na daljnovodu, izdanih od oktobra 2020 pa do septembra 2022, sestavljajo tematsko (in marsikdaj kitično) povezani haikuji. Kakor da je Pevca gnala nuja, dokumentirati naš slaboumni čas, preden ga dokončno prehiti, je notri tudi kakšna aktualistična pesem, ki bi lahko mirno ostala v predalu. A vtis je vendarle izjemen: počutil sem se, kakor da sem živa priča izbruhu kreativnega ognjenika.

Sprva sem spričo tega mislil, da gre za življenjsko delo, ki je nastajalo desetletja – morda je avtor šele zdaj zbral pogum ali sredstva, da vse skupaj objavi – a po drugi strani vsebina ponekod jasno kaže, da pesmi nastajajo sproti, pa še zdajle, saj se odzivajo tudi na korono in druge nesmisle zadnjih let in mesecev. Izmed listov te babilonske knjižne zbirke (prosto po Borgesu) se mi je med prvim listanjem recimo izbubila ena od pesmi kar sama od sebe. Ne najdem je več v množici drugih, lahko pa obnovim smiselno: »Ko opravimo / s korono, bo sledila / vojna z marsovci.”

Samo želim si lahko, da bi čez petnajst let tudi sam bil tak kot sedanji Stane Pevec. Upam, da se mu tisto z gobami ni še dodatno zakompliciralo in da je živ in zdrav in na varnem. Navsezadnje je knjige že po neimenovani nezgodi podpisal, zavil, nesel na pošto, frankiral, odposlal.

V ponedeljek (7. novembra) dopoldne sem na naši pošti oddal svojo knjigo zanj. Pripisal sem seveda pojasnilo o tem, kako sem ga zaman iskal. Oddal sem priporočeno, s pripisanim svojim naslovom.

Danes je četrtek in med listanjem in izpisovanjem nestrpno čakam na pismonošo. Nekako se mi zdi, da Stane Pevec ne bi odlašal. Upam, da je zdrav in živ.

Če mi pismonoša prinese namesto odgovora moj paket, opremljen z žigom NASLOVNIK NEZNAN, mi bo v dokaz Pevčevega zelo živega življenja in dela še vedno ostala zbirka dvanajstih minimalistično, a elegantno opremljenih knjig, ki se v deževnem dopoldnevu mamljivo svetlika na moji okenski polici.

Jemljem jih torej drugo za drugo s police in listam po njih. Najbolj mi je všeč – ali pa sem vsaj največ zajemal iz nje – zbirka Krčenje dlani v pest (1). Gre za nekakšno sonetno avtobiografijo, iz katere sem zvedel o avtorju več, kot bi iz tisoč strani puščobne avtobiografije.

Kot se edino spodobi, te pesmi uvodoma nakažejo svojo temo – končni obračun pod črto življenja, ko se človek zmodren obrača nazaj in v gozdu nesmisla uzira posamezna drevesa, vredna nepozabe. Njegove besede (Moje besede) so “kot reka, naplavlja in odnaša breg, / ostaja pa vseskozi ogledalo, / da v njem se bo vse vedno prepoznalo.”

Sledijo soneti iz trdega vojnega in trpkega povojnega časa, vsak zase žanrska miniatura. Spominjajo na nekatere Minattijeve, le da niso tako razčustvovane. V eni od prvih Pevec opisuje vseobsežni – haptični, avditorni, oleofaktorski in vizualni –spomin na to, kako je v želji, da bi pomagal pri kidanju gnoja na voz, kot otrok ranil mater: “… ušesa para škrtanje trizoba, // ki v laktu mami se zariva v kost – / nerodna od povoja, ki diši, / po jodu, roka božajoč vse odpusti.”

Nasploh si pesnikovo največjo čustveno pozornost zasluži mati, bolj racionalni premislek pa oče. Tule imate tercini iz pesmi Oče: “Učil si me vsega: resnic in zmot, / in česar ni naučil me tvoj uk, / spoznaval sem iz svojih sam zablod, // iz lastnih kriz, napak in stranpoti, / kot sklepal bo nekoč moj sin, tvoj vnuk, / naučil nisem se kaj več kot ti.”

Takole pa je doživljal mater: “Zakaj med vojno moraš biti lačen, / otroci nismo mogli razumeti, / saj nisi kot otrok prav nič drugačen, / kot v miru zrasti moraš pohiteti. // Bo kdo, če smemo, prej vsaj vprašal mamo? / A je prav kmalu sama uganila, / da v kleti radi mašo se igramo, / in to samo zaradi obhajila, // kjer je bila za hostijo rezina / korenčka, redkvice, največkrat repe./  Še danes, mama, to nam je na vesti, // čeprav oči nam niso bile slepe, / kot Človek Bog v podobi kruha-vina, / če mogla, sebe bi nam dala jesti.” (Mati)

Družina je trpela med vojno pomanjkanje, po vojni pa še dodatno preganjanje. Vem, da si je pesnik ustvaril družino in dobil sina in hčer. A hči je mnogo prekmalu umrla: “Nobena pot domov te ne pripelje, / a nas je groza, ker ne bomo smeli / nikoli več imeti take želje.” Sin se je od očeta odmaknil, ubral je svojo pot. »Ker bil je, je in še bo oče vsak / za sina, ki svoj lastni jaz odkriva, / tako rekoč sestavljen iz napak” Pevec je imel in morda še ima brata, a ta ga je v njegovi najhujši stiski zatajil ali celo preganjal. Navedeno je celo ime. V knjigi je tudi sonet o neimenovanem, ki pride pesnika prosit, da naj se zdaj po menjavi vetra kot antikomunist s pedigrejem postavi zanj in njegovo pot navzgor (Prijatelj).

Leta 1974 je bil na vojaških manevrih (Gašperček). Tu se rezervisti, premraženi od deževnih manevrov, na povabilo podeželskega očanca z gnetejo v njegovo izbo okrog steklenice. »V tišini srkamo domače žganje. / Med nami kakor gašperček zakurjen / žehtí postava brhkega dekleta. // Še najbolj dojke, ko dam roke nanje, // željan samo toplote, prav nič vzburjen, / dekle se nič ne odmakne, kot ukleta.”

Tu so še druge podobno osupljive, malone halucinantne pesmi, ki izkazujejo Pevčevo radoživost, najbolje bo to ponazoril Živi kip, ki takole opisuje dekliško samoigranje – ali pa morda kiparjev ustvarjalni vrhunec? Ne vem, ali je že kdaj kdo v poeziji takole domiselno zedinil ti početji:

»Pred svitom roka v postelji dekletom / še v polsnu samodejno kdaj zatava / med boke in vmes griček prečesava, / nalahno, kot bi se dotikal z dletom, // premišljeno, čedalje bolj poredko, / ogledovaje z vseh strani si kip, / kdaj v kamnu mukoma vzdrhti utrip, / kot čuti ga on sam — kipar z baretko, // dokler ne bo v dokaz, da je vse prav, / samo še s pipico v zobeh momljal, / kot neartikulirano ječi // s seboj v rokah dekle, ko ji prihaja / naproti od odškrnjenih vrat raja / za valom val mrščavične slasti.”

Nekatere druge pesmi so kot brueglovski žanrski prizori, recimo tista o alkoholičnem blejskem fijakerju (Lojz), ali o tistem, kako za Silvestra v miličniškem domu Maksa Perca, kjer je bil pesnik kot študent zraven, ker si je služil za študij kot prometni miličnik, burleskno plešeta maršal Tito in njegova Jovanka.

In nazadnje seveda “končne” pesmi, ki sprašujejo o smislu človeškega početja. Naj bo za zgled drugi, rekel bi lahko menartovski sonet v tandemu Naš svet:

»Pomislite, da hroščka bi odkrili, / na kakem zunajzemeljskem planetu, / kako bi završalo to po svetu! / Brž učenjaki glave bi staknili. // Nastavljen kameri in mikroskopu / nenehno vnemal žolčne bi razprave / in bil vsevprek deležen večje slave / od sleherne živali po Potopu. // Na Zemlji je življenje prepoceni. / Kdo za povoženega psa se zmeni? / Komu mar riba, ki na boku plava? // Tako prekmalu Zemlja bo puščava / in bo za druge z drugega planeta / za hroščkom brskala po njej pinceta.”

Nasploh je v knjigi malo misli, s katerimi se sam ne bi strinjal. Prav žal mi je, da nisva prišla s Stanetom Pevcem že kdaj prej skupaj, pa morda v ugodnejših okoliščinah, ko bi imel kateri od naju pri roki svinčnik, drugi pa notes. Ker pismonoša je medtem že prišel, potisnil je skoz režo štiri vabila za na volitve in en račun od Želve, pozvonil pa ni nič – skratka, odgovora ni.

Pa je že četrtek in stoji poštni urad tu blizu spodaj v Tehnološkem parku.

Nič, hranil jih bom, te knjige, ki mi prav toliko razkrivajo kot zastirajo, hranil jih bom, čeprav mi zavzemajo že dolgo pretesne knjižne police in izpodrivajo z njih Zgodovino človeštva v 15 tomih, hranil jih bom ne kot očarljiv kuriozum, temveč kot dokaz moje jasne pameti. Ker izmislil si nisem prav nič, čeprav bi se komu lahko zdelo tako.

Zagotovo sem bil ondan v gozdu, zagotovo sem se menil s starcem, to vem, to vedo celo psi, ki bi ga, če bi ga spet srečali, prepoznali po vonju.

Prav je, da dodam uredniško opombo. Predvsem manjkajo v knjigah naslovna kazala. Kdor bo te pesmi večkrat bral, se bo vanje vračal s težavo, če nima popolnega spomina. In drugič: na nekaj mestih sem naredil, kakor bi naredil vsak knjižni urednik, če bi te pesmi prišle v njegov program – popravil sem en levi prilastek v določnega (Živ kip v Živi kip), združil dve besedi (Narobe svet v Narobesvet), zamenjal en osebni zaimek (sabo) z ritmično ustreznejšo soznačnico (seboj), vstavil en “nič” in eno vejico pred “kot ukleta”, da s tem odstranim vsak pomenski dvom. Vse to ostaja v knjigah seveda nespremenjeno.

Moj ljubi pisatelj J. L. Borges nekje piše, navajam po spominu: da so “beseda, obraz, kompas, oglas zmožni pognati človeka v blaznost, če jih le ne more pozabiti”.

Tole objavljam v upanju, da se bo oglasil kdo, ki pozna Staneta Pevca.

Če ga ne, naj mi prosim ne odpisuje.