Besed : ca. 3500
Bralni čas : ca . 20 minut
“Svoboda ni nič drugega kot odsotnost negibanja.”
– Iz romana Jana Budowniczyja Pan Tarei
Kazalo
VRTIČKARSTVO ALI ZADRUŽNIŠTVO?. 6
UREDNIŠKO IN OBLIKOVALSKO DELO.. 15
KJE SMO IN KAM GREMO
In medias res:
Trenutno se sprejemajo v EU zakoni, ki omogočajo zapor in plembo premoženja oseb, ki ne izvršujejo odredb za izboljševanje skupne dobrobiti, recimo zdravstvene varnosti. Tak primer je danes Poljska, glej
https://www.naturalnews.com/2022-11-18-polish-government-attempts-to-legalize-genocide.html
Medtem krogi blizu WEF modrujejo o tem, kako bi lahko v imenu iste potrebe po podrejanju “skupnemu dobremu” s skrivno telesno infiltracijo psihotropnih sredstev spremenili nepokorne državljane v poslušneže,
https://igorchudov.substack.com/p/should-individualism-be-medicated
pa Kolegij zdravnikov in kirurgov Ontaria, stanovsko telo, ki podeljuje in jemlje medicinske licence, z diskretno okrožnico predlaga zdravniškemu članstvu, naj obravnava paciente, ki imajo pomisleke glede cepljenja in/ali poživljanja, kot duševne bolnike.
Takšna in mnoga podobna razmišljanja in predlogi bi bili pred dvajsetimi leti označeni kot evgenika, nacizem, zločin proti človeštvu in hujskaštvo (hate speech) – danes pa je položaj žal preobrnjen.
Iz teh in podobnih objav lahko, pa čeprav se to upira našemu razumu, ekstrapoliramo bližnjo prihodnost, v kateri oblast s popolno cenzuro, internacijami in psihokemičnimi sredstvi vzdržuje popoln nadzor nad gibanjem in mislimi plebsa ne le v rečeh, ki se tičejo zdravja, ampak v človekovem življenju nasploh. Kovidska kriza je bila, vse kaže, zgolj lakmusov papir, preizkus, ali je mogoče prebivalstvo narediti pohlevno z zastraševanjem in sramotenjem (posebno drugače mislečih) in ga zavajati s propagando in cenzuro. Zdaj ko se je to potrdilo kot izvedljivo, prihajajo na vrsto nove točke, kot prva med njimi rusko vprašanje.
Koliko se da storiti proti temu scenariju, ne vem. Vem pa, da ni mogoče držati rok križem.
Treba je misliti globalno, a delovati lokalno. Če želimo narediti naš košček domovine varen pred zgoraj opisanim nasiljem, mora postati Slovenija zares samostojna (samovzdržna) in suverena. To lahko doseže le, če bo imela politične predstavnike, ki se bodo za to zavzemali – to pomeni za izstop iz Nata, iz WHO/SZO, iz EU. Takšne predstavnike pa lahko izvoli zgolj ljudstvo, in sicer s takšno volilno večino, ki bo omogočala tudi spreminjanje ustave. To je vsaj dolgoročni cilj, a ne bom se branil niti vmesnih stopenj – kot prva je večja slišanost in navzočnost v splošni javnosti.
Naš cilj je lahko zgolj odpiranje oči čimvečjemu številu ljudi.
V ta namen pa je treba pisati in objavljati.
Posamezniki in posameznice pišemo sicer že skoraj tri leta – najprej zgolj o kovidu, potem o cepljenju, potem o posledicah cepljenja, pa o spregi med kemofarmacevtskimi korporacijami, mediji in politiki, pa o rusko-ukrajinski vojni itn. Vendar smo z redkimi izjemami bili vseskozi slabo slišni: v pravorečnih medijih nas je utišala cenzura, na družabnih pa so poleg cenzure in faktčekerstva svoje dosegli tudi algoritmi, ki ponujajo vsakomur le tisto, kar želi zvedeti. Tako si medsebojno izmenjujemo informacije, velika večina prebivalstva pa o njih ne zvejo nič. Njihov odpor do druge poživitve s cepivom proti kovidu zagotovo ni plod našega “strašenja”, ampak učinek neljubih dogodkov v njihovi družini, rodbini, službi, soseski, ki se razvejo, potujoč od ust do ust – nepričakovanih obolevanj, nenadnih smrti. Ukrajinski uradni narativ se je recimo oškrbil v ljudski zavesti bolj zaradi luksuznih avtomobilov, v katerih se vozijo tolikeri ukrajinski begunci, kot pa ob prebiranju sijajnih kolumn Tomaža Mastnaka (dokler ga Dnevnik ni ukinil).
Kako torej dejansko delovati?
Mislim, da so nam za zdaj zaprte druge poti razen objavljanja na nekaterih cenzuri manj podvrženih elektronskih platformah.
Vse druge metode “iskanja kontakta z družbo tam zunaj”, ki sem jih raziskal, vodijo lahko po mojem le v druge oblike osame ali pa v radikalizacijo brez zagotovljenega uspeha. Zgled bi lahko bilo recimo sicer zelo simpatično trosenje OF-ovskih letakov ali/in zapovedan kulturni molk, ki pa se bo seveda kršil zaradi ljubega kruhka, in kršilci bi morali biti žalibog sankcionirani, da bi kaj zaleglo. Spomnite se, kako se je to počelo med NOB, in najbrž se boste strinjali, da takšno početje ni skladno z našim moralnim čutom.
Edina pot, ki se mi zdi izvedljiva, je ustanovitev skupne platforme, pravzaprav spletnega glasila, ki bo tematsko pokrivalo ključne teme in nudilo dovolj ne le informacij, ampak tudi poglobljenih razprav s področja prehrane, pridelave, onesnaževanja, energetike, prometa, financ itn. Tak spletni časopis se ne bi smel vdajati priljubljenemu strašenju, kajti strah, kot vemo, ljudi pasivizira.
Več ko bo pišočih, še sploh pa znanih imen, večji bo tudi krog bralstva (kajti vsak od pišočih ima navsezadnje že zdaj svoje adreme in svoje bralstvo, in če vsak postori svoje, se bodo bralke in bralci združili v skupni publiki. Ta pa bo še rasla vštric z zanimivostjo objav. Če in ko se to dovolj razraste in se bo o platformi raznesel glas, potem bodo zdaj omrtveli, zastrašeni, obupani in s hudim sprijaznjeni ljudje morda le uzrli iskrico na koncu tunela – 6taka iskrica lahko zaneti Upanje.
Človeštvo pri tešenju kompleksnih družbenih potreb niha med VARNOSTJO in SVOBODO. Pri tem ponavlja psihološki vzorec slehernega ega, ki, razpet med vezi superega in impulzivnost ida, prav tako majavo išče notranje ravnovesje. Tako niha človeška družba skozi svojo nesrečno zgodovino med svobodo, ki prinaša kaos in tveganje, in varnostjo, ki prinaša nadzor in tlačenje. Zgodovina nam potrjuje, da tega nihanja v človeški družbi ni mogoče ustaviti: varnost terja red, red terja oblast, togost oblasti krči svobodo, nesvoboda terja upor, razbrzdanost upora porodi diktatorja itn. itn. … A trenutno smo v fazi, ko je-tehnološka revolucija nadzorovalcem omogoča že skoraj popoln nadzor nad nami, ki smo v njenih očeh odvečni “odžiralci resursov in prostora”. Ni se torej mogoče več zanašati, da bo prišel še kdaj omamni bakhantski trenutek svobode.
Namen portala je glede na povedano in glede na sedanje gravitiranje k “redu” lahko samo idejni boj za človeške in osebne pravice in svoboščine, ta pa poteka kot razkrivanje indirektnih metod (zastraševanja, zamotovanja, podkupovanja, zaslepljevanja itn.), s katerimi nas vladajoče elite skušajo pripraviti do popolne opustitve svoboščin ter nedotakljivosti telesa in duha, na družbeni ravni pa suverenosti naroda, katerega sinovi in hčere smo.
VRTIČKARSTVO ALI ZADRUŽNIŠTVO?
Slovenci smo, morda gre za postsocialistični refleks, zagrizeni vrtičkarji. Čuta za zadružništvo nima skoraj nihče. Spomnimo se predvolilne ideje o najmanjšem skupnem imenovalcu, kako je propadla, ker so se skupine še dodatno drobile, namesto da bi se povezovale. (tam je bilo tudi precej agentov provokaterjev…)
Ampak če ohranijo sodelujoči, ki imajo praviloma že vpeljane lastne domene, bloge, FB profile ipd., svojo samostojnost, obenem pa sodelujejo v skupnem glasilu z najboljšimi od svojih objav (pa naj jih pošiljajo z nekajdnevnim zamikom, tako da ne bo storjena domnevna škoda lastnemu vrtičku), potem lahko sestavimo večglasnik. To tudi prispeva k širjenju nazorskega polja in torej teži vstran od toge ideologizacije naših mnenj in idej.
Imamo pripravljeno platformo in kader, ki lahko vsak dan postrežeta s po dvema objavama (za zdaj bo to največ, sicer pa več kot dveh tekstov človek že ne utegne več prebrati), in sicer z eno redno kolumno in z enim tekstom ali povzetkom iz tujih virov. Ali dvema originalnima tekstoma.
(PLAT)FORMA
Taka platforma bi lahko opravljala svojo minimalno funkcijo že, če pritegne 30 sodelavk/cev, ki bi napisali vsak mesec po eno kolumno ali esej ali karkoli že. A mislim, da se vas bo ponudilo več in da se boste nekateri želeli oglašali tudi bolj pogosto.
Poleg tega bi bil vsak dan objavljen vsaj po en preveden tekst (prevod ali povzetek) iz zanesljivih virov, kar se mene tiče, so to Global Research, Mercola, Chudny, Chossudovsky, Swiss Policy Report, Logično.hr. ipd.
Mlajše občinstvo zelo malo ali nič ne bere: njim je treba nuditi tudi vizualne vsebine, videe. Platforma mora “znati” obvladati in razporejati tudi to gradivo. Videi se ne naložijo na spletno stran, ker bi jo to preveč upočasnilo, temveč se naložijo na portalih YouTube, Vimeo, Rumble, Odysee … in potem “vdelajo” na spletno stran. To pa je preprosto: sodelujoči ima itak svoj link na video, torej prepiše ali vpiše ime linka v svoj spremni tekst, WordPress pa zna to potem avtomatično vgraditi kot link v objavljeno besedilo. Avdio zaseda manj prostora in bi se dal hraniti v domeni, vendar avdio odsvetujem, saj publika mora videti obraz in gestikulacijo, če želimo, da verjame govorcu.
TEMATIKA
Tematsko in idejno nas kot “zaskrbljene državljane” povezujejo zdrava skepsa, dostop do zanesljivih in preverljivih skeptičnih virov in zmožnost detektivskega, analitičnega in sintetičnega umevanja dogajanja (in njegovih oblastnih tolmačenj). Če ne bi premogli tega, bi živeli poživljeni v blaženi nevednosti.
Vsebinsko predlagam osredotočanje na pojem alternativnosti/dopolnilnosti/revizije— zdravstvene, prehranske, geopolitične, socialne, zgodovinske itn. — in zavzemanje za osnovno suverenost države in človeka. Skratka, gre nam za NEDOGMATSKO ZNANOST, VEDE, INFORMACIJE in UKREPANJA.
Časopis bi bil razdeljen rubrično (po kategorijah), rubrike pa bi bile lahko npr.:
ZDRAVJE IN BOLEZEN
PREHRANA IN SAMOOSKRBA
POLITIKA IN SUVERENOST
CENZURA IN MEDIJI
EKONOMIJA IN FINANCE
DIGITALIZACIJA IN RAZPISMENJEVANJE
OSEBNE STISKE IN SVETOVANJE
ČLOVEKOVE PRAVICE
ZA BOLJ MEHKO ŽIVLJENJE (kako laže preživeti stres in teror)
PISMA V STISKI (izpovedi in tožbe trpečih)
Mislim, da se da pod gornje kategorije razvrstiti vse nam zanimive teme.
SAMOFINANCIRANJE
Za zdaj bova za zagon dala skupaj svoje delo, sredstva in čas jaz in Robert Goreta, pesnik in pisatelj, predavatelj, plesalec in programer, s katerim že nekaj časa sodelujem pri razreševanju vprašanj glede izvedbe. (Malo bolj v ozadju nam bodo krili hrbet, če bodo kdaj potrebni njihovi nasveti in branilske intervencije, trije pravniki.)
Sam gledam na svoj delovni in finančni prispevek takole: Če sem pripravljen za rešitev svojega kužka dati 800 evrov (toliko je stal samo CT za enega od njih), jih bom menda ja dal tudi za rešitev človeštva.
Tako bom, če se kaj ne spremeni, financiral spletno gostovanje (30 do 80 evrov, tu se z Robertom še loviva, kakšno predlogo naj vzameva, da bo v primeru rasti mogoča nadgradnja, in bom torej še poročal, ko bo čas).
Z Robertom bova za dve objavi dnevno morala delati vsak po ca. eno uro. Toliko lahko pač prispevava pro bono. Seveda pa sva tu le kot “zaganjača”, nekaj časa bova zdržala, v nedogled pa ne. Takrat bo, če bo razvidna potreba po pogostejšem objavljanju, treba poprijeti s skupnimi močmi. V komercialnem svetu stane urejanje strani ca. 15 evrov na uro, nekateri računajo toliko za vsako obešeno objavo … Tu bo projekt, če dovolj ne zraste, zagotovo potonil. Slovenci kot bralci nasploh menimo, da bi nam bilo treba plačati za to, da kaj preberemo (pa tudi za naše pisanje): kdo bi torej financiral to reč?
Če torej kdo premožnega simpatizerja, ki bi magari diskretno doniral, semkaj z njim!
Ko se bo reč prijela (kar se bo izkazovalo s števcem obiskov), bomo krog sodelavk/sodelavcev širili. Če res še bolj preraste in če bo zakrožilo tudi onkraj meja naših sedanjih mehurčkov, bomo lahko začeli razmišljati tudi o donacijah ali abonmajih …
IME GLASILA
Kolega Goreta je bil tako prijazen, da je za skupno stvar doniral svojo že urejeno, vendar mirujočo domeno RAZKRIVAMO. Ker bi urejanje druge domene pomenilo res prevelik finančni zalogaj, bo to ime tudi ostalo, in lahko se samo zahvalim Robertu za njegovo velikodušnost. Predlagam pa vendarle še podnaslov, ki bi razširil naslovno polje, najraje “Halo … je kdo tam?”, ki bi nakazoval željo po pogovoru. Dobrodošle so seveda še druge ideje.
ŠIRJENJE
Kar se tiče tehnične plati, naj samo povem, da bo domena opremljena z gumbi za delitev tekstov na razne platforme (in email), bo pa tudi gumbek za NATISNI (pa lahko deliš na ulici kot letak).
Drugo pa je vprašanje infiltracije: kako pripeljati naše vsebine do ljudi, ki se iz nelagodja že leta izmikajo taki ponudbi? Tu sem se za zdaj domislil ene same metode. Poiščete avtorja, ki je danes uvrščen med skeptike, a se je že pred nastopom koronskih ukrepov ukvarjal z objavljanjem zanimivih tekstov na področjih medicine, psihologije, politologije, terapevtike, ekologije, klimatologije, gospodarstva, financ, cenzure itn. Pobrskate med starimi objavami, ki so namenjene delitvi, poiščete kaj, kar je tudi danes za vse zanimivo – recimo članek o tem, da je dolgost in srečnost življenja v korelaciji s tem, ali se udeleženci spuščajo v pomenljive in vsebinsko zahtevne partnerske pogovore ali pa ostajajo govorno zgolj na razvedrilni površini (zdravilno je tisto prvo). Napišete predstavitev, dodate svoje razmisleke (recimo, ali so vsebinsko tehtni pogovori še zdravilni, če se udeleženec zaveda njihove zdravilnosti, kajti to pomeni, da jih je iz pogovorov o smislu spremenil v amulet), dodate še link na izvirno objavo – in upate, da bodo bralke šle pogledat in našle še novejše, sedanjim dilemam ustreznejše objave. Sam sem vsekakor odkril mnoge pomembne skeptične avtorje, od zdravnikov pa do socialnih filozofov, prav po tej naključni metodi.
Najmanj učinkovita je direktna propaganda: ljudje raje gledajo stran kot pa v obličje Resnice, če je to mračno.
SEZNAM MOJIH VABLJENIH
Na mojem seznamu je 100 vabljenih. Ne bom jih tule vseh navedel. Seveda so še mnogi drugi, do katerih “moj mehurček ni segel. Te boste k sodelovanju vabili moji naslovniki vsak v svojem krogu. Izgotovite si adremo s posebno etiketo, kjer bodo vaše zveze (to bodo pač tisti, ki se bodo ugodno odzvali). Adrem ne bomo združevali, saj bo komunikacijsko zadoščal portal sam. Pa tudi nadzor gugla je tako manjši, kot pa če sestavimo centralni register.
Tule objavljam zgolj tiste med svojimi vabljenimi, ki so se tako zelo izpostavili )ali pa so tako znani že po drugem dosedanjem delovanje znotraj svojega poklica), da so postali vsakdanja imena celo v zavesti splošne javnosti.
Andraž Teršek
Anton Komat
Biserka Ilin
Bojan Varjačič
Damjana Bakarič
David Neubauer
Domen Gorenšek
Dušan Nolimal
Gorazd Kocijančič
Gorazd Korošec
Gregor Radonjič
Igor Kerže
Ivana Gradišnik
Jože Vogrinc
Karel Gržan
Karin Rižner
Vito Klinc
Mimi Zajc
Miran Hladnik
Miran Možina
Miran Željko
Rok Zavrtanik
Roman Kolar
Sabina Senčar
Spomenka Hribar
Srečko Šorli
Tomaž Mastnak
Vladimir Pirnat
Zoran Stevanović
Mnogih podobno zaslužnih ne omenjam, ker bodisi objavljajo pod psevdonimom ali pa bi bila javna objava zanje ekstistenčno ogrožajoča (ker so v takih službah).
Spodaj so moje ideje, kaj bi lahko kdo od vabljenih pokrival. Nekateri najpomembnejši, ki že od začetka spremljajo rast in oblikovanje zamisli (recimo Mastnak, Kocijančič), so sodelovanje že obljubili.
Za zunanjo politiko bo prvo pero nedvomno Tomaž Mastnak, tu so še vsaj Gorazd Korošec, Gregor Radonjič, Urška Zabukovčeva (ki pokriva hispansko in slovansko sceno), Lado Planjo (ki pokriva nemško sceno).
Za zdravstvo v raznih aspektih (od cepljenja pa do rabe konoplje) vabim Karin Rižnerjevo, Vladimirja Pirnata, Sabino Rozen, Sabino Senčar, Možino Mirana in Matjaža Zwitterja, Biserko Ilin, Ireno Gorišek, Heleno Golenhofen, Davida Neubauerja, Dušana Nolimala, Mirana Željka.
Za ustavno in človekovo pravo vabim Andraža Terška in Domna Gorenška, za avtorsko pravo Lada Hribarja (avtorske pravice so v direktnem spopadu s pravicami “podjetništva” in kot varuhinje ustvarjalnosti označujejo mejo osebne svobode duha).
Za notranjepolitične komentarje vabim poleg Tomaža Mastnaka (in še drugih) tudi Zorana Stevanovića, edinega med politiki, ki mu gre po mojem vse zaupanje, saj na predsedniških volitvah ni podprl ne prve ne druge glave “dvoglave ujede” (ta živa oznaka je njegova).
Za medije in cenzuro bi rad pridobil novinarsko srenjo, tu so kot moji kandidati, pa če se tega zavedajo ali še ne, Ingrid Mager, Damjan Franz Lu, Sonja Vogrič, Sonja Javornik, Bogi Pretnar, Ičo Vidmar, Jože Vogrinc, Miha Zadnikar.
Klimatske spremembe – tukaj se razen Antona Komata ne morem domisliti nikogar drugega (meteorologa), pa prosim za pomoč.
Digitalizacija – o tem govori Katerina Vidner Ferkov. (Njenega naslova še nimam in torej ni prejela vabila, torej naj ji ga prepošlje, kdor ga ima.)
Naravoslovna vprašanja – Srečko Šorli, Nikolaj Pečenko.
Za bolj mehko življenje – kam in kako na izlet v naravo (Željko Kozinc), vrtnarstvo Jerneja Jošar, Sandra Klemenc (Zelena trgovina, prav tako nimam stika), telovadba Urban Praprotnik, ples Robert Goreta, zdrava prehrana (Ana Gradišnik), recepti, observacijski humor (jast), Damjana Bakarič (proti depresiji), Darija Lovšin (mala šola, samouštvo).
Za finance še ne vem, zagotovo bi sodili sem Peter Lampič, Jože P. Damijan, Franček Drenovec.
Za socialo in družino vabim: Vero Grebenc, Ivano Gradišnik.
Za samooskrbi bila Anton Komat, Vito Klinc.
Za socialno filozofijo in etiko sem ali bom povabil Gorazda Kocijančiča, Gorazda Korošca, Spomenko Hribar.
Psihopatologija koronskega življenja v predsenci jedrske vojne: Miran Možina, Bojan Varjačič, Damjana Bakarič.
Za duhovno rast in svobodno vero patra Karla Gržana.
Za zdravo pamet in fantazijo Sonjo Svoljšak, Diano Cimprič, Radota Krušiča, Romana Kolarja, Tomaža Trampuša, Anjo Kostjarovo.
Za lekture: upam, da bi zadoščala Alenka Snoj. Povabil bom po potrebi še druge na svojem lektorskem seznamu, a to je slabo plačan poklic, kjer ostane zelo malo časa za pro bono delo.
Izvzetje: v kulturno območje Levice (ženska in druga opolnomočenja) se ne bi vtikali, bi bilo ob vsej hvalevrednosti je povsem brezupno. To je pač volatilno potresno območje in končalo bi se s poskusi uboja na stopniščih.
Seveda bo o kulturi pisal vsaj Rok Zavrtanik.
UREDNIŠKO IN OBLIKOVALSKO DELO
Jasno je, da z Goreto dela ne bova zmogla, če ne bodo prispevki prihajali pismeni, zlektorirani (črkovalnik nudi danes tudi gramatikalno preverbo), z urejenimi morebitnimi opombami in z vstavljenimi linki na vire oz., če je potrebno zaradi znanstvenega “pravosloga”, citatna mesta. Pisnost je nujna.
Glede linkov pa naj se sklicuje avtor na vir kot celoto, ne pa da bi frčkal in imel pet linkov na posamezne stavke v njem.
Obseg tekstov ni omejen, priporočeno pa je, da objava ne preseže 10.000 znakov, pismo pa ne 3000 znakov.
Poleg faktografskih tekstov so zaželene tudi poglobljene razprave.
Pisma (mnenja, odmevi) bi bila zagotovo brez grafične opreme (slik). Drugod je le naslovna slika res obvezna, po želji še druge slike, vendar jih morajo sodelujoči sami priskrbeti in označiti vir in poskrbeti za link. Naslovno sliko naj, če nimajo iz svojega arhiva, poiščejo na Pexels.com ali Pixabay.com in pošljejo Robertu link do nje. Slike na Pexels.com in Pixabay.com so brezplačne in pri njih ni potrebno navajati avtorja slik. To je ravno dejanski ilustrativni prispevek k projektu, ki bogati tekst in privablja pozornost potencialnega bralstva. Slike naj nimajo več kot 200 kb, sicer bodo zavrle delovanje platforme.
Kar se tiče piktorialnih objav, lahko te samo napotujejo na objavno mesto (prek linka).
Torej, da ponovim, (vsaj v času začetnega volonterskega amaterizma) po dve besedilni objavi na dan, in tidve bosta morala biti urejeni (povezava do slike in tekst). Več objav bi glasilo potisnilo v območje komerciale.
Linkov na druga objavna mesta (vizualna, videe), je lahko v enem dnevu tudi po več.
Samo po sebi se razume, da je mogoče deliti zgolj objave, ki to dopuščajo ali k temu celo vabijo (ponavadi pod objavo).
UKREPI PROTI CENZURI
Ker lahko pričakujemo napade in nizke udarce, mora biti platformi zagotovljena zaščita pred nagajanjem oblasti. Torej platforma ne more biti formalno odgovorna za vsebino, njeni pogledi pa ni nujno da se skladajo z vsebino vsega povedanega. Z drugimi besedami, za vsebino odgovarjajo pišoči, vsak seveda za tisto, kar sam objavi. Zato mora nastopati pod pravim imenom ali z jasno prepoznanim psevdonimom (s polnim naslovom v uredništvu), drugače tu ne gre. Sicer pa skoraj nimamo česa drugega zastaviti za resnico, kakor prav svoje dobro ime. Pri komentarjih pa je težje to narediti, ljudje se prijavljajo pod izmišljenimi imeni, in v izogib komplikacijam (en globalist napiše paskvil proti judom, recimo, pa bomo nazadnje toženi pod skupno EU cenzorsko kapo, če ne letos, pa zagotovo naslednje leto, ko začnejo veljati stroge odredbe). Zato komentarjev pač ne bo (nimamo ne časa ne denarja za moderiranje te vrste, če pa je tema pomembna, si bo prislužila nadaljnje polne objave). Javnost imen in prepoznavnost psevdonimov bo pač predpogoj objavljanja, sicer nas bodo takoj spotaknili. Torej pričakujem, da se boste ponudili kot sodelavke in sodelavci tisti, ki vas ni strah oziroma vas je strah, a se ne menite tako zelo zanj, da bi zaradi njega umolknili.
(Da okrepimo še privid odprtosti, bi lahko vsak tekst imel spodaj nekakšen okvirček za morebitno strokovno nasprotno mnenje, “Glas faktčereske sekcije”. Stavim, da znajo faktčekerji v resnici samo papagajsko ponavljati mantro, da gre za dezinformacijo, ne pa da bi znali argumentirano utemeljiti nasprotno resnico. Vsekakor bi publika, če bi bila mogoča primerjava, kmalu stopila na našo stran.)
Zaradi eventualnega nagajanja oblasti (cenzorjev ali tožilcev po prijavi našega “sovražnega govora” ipd.) je treba vnaprej ustanoviti “skupino občanov”, ki morajo biti najmanj trije. Dva sva jaz in Goreta, tretji pa bo eden od pravnikov.
Spletno glasilo potrebuje tudi lastnika, nekoga, ki opravlja zanj pravni promet (recimo ki komunicira s cenzorji). Ni mi še jasno, ali je to avtomatično in nujno lastnik domene. Če je lastnik domene, potem sem to jaz.
Glede cenzure: vem, da bo treba nekatere prispevke zavračati, pa ne le posamezno, posebneži ali provokatorji (teh je v naši sferi kar nekaj) bodo prihajali z dejansko neobjavljivimi ali celo subverznimi rečmi (enako kot mladi pesniki prinašajo neobjavljive pesmice), nekateri pa bodo, če se pojavijo, zbujali gnev in nasprotovanje drugih.
Ko omenim komu kako po mojem hvalevredno in zaželeno ime, se pogosto namreč namrdnejo, češ kaj bi ta! Ponavadi gre le za osebni predsodek, ki ne temelji vselej na prebranem.
Tu gre tudi za vprašanje svobodne besede. Kaj recimo narediti z Markom Crnkovičem, če bi se odločil kaj poslati? Meni si zdi prav on naš lapis lazuli. Če njega ne moremo objaviti, potem nismo dosti boljši od urednikov linije Pravoreka. Mene je Crnkovič, ki je sicer še lani objavil kak vehementno kritičen paskvil na račun “antivakserjev”, pred kratkim mirne duše in brez pomišljanja objavil (Priznanje paranoika s pridržkom) na Fokus Pokusu. Imam tudi njegov načelni pristanek, da lahko jemljem po želji njegove objave s FP, enako kot lahko on moje iz Podpalubja. Crnkovič ceni svobodo izražanja bolj kot karkoli – prav zato zna biti tako oster. In ta svoboda je tu pravzaprav naše prvo orodje, mimo tega ni mogoče.
NAČRTI IN PROGNOZA
Najprej glede moje namenov: imam 72 let in za nameček prioritetno lestvico nujnih reči z “dobro umreti” na končnem mestu v zaporedju. Če bom kaj prispeval, bom torej individualno, pač pošljem kak prispevek, pa je — in to bodo iste reči, ki jih bo nekaj prej prejemala in jih že dolgo prejema moja adrema (450 jih je zdaj) v obliki zastonjskih okrožnic. Nimam pa in ne morem imeti nobenih voditeljskih, uredniških ali napoleonskih ambicij. Glasilo bom torej zagnal kot urednik po sili, dokler bom zmogel.
Torej poskusimo z Razkrivamo.