Predvčerajšnjim, v nedeljo 19. 12. 22, smo torej šli Ana, njen Roberto in jaz na prijateljsko-poslovni izlet v Zagreb. Drugi del družine se je opravičil zaradi delovnih obveznosti.

Začelo se je nenajboljše. Odnesti bi bili morali v dar 6 kremšnit in 6 kosov fenomenalne sadne torte Rusinje Tatjane, ki jih dobivam pri Arditi, šefici Viške pekarne. A v jutranjem hitenju – treba je bilo že zgodaj sprehoditi pse – smo na to pozabili, čeprav nas je Bernarda pred opdhodom v službo vsakega posebej spomnila. Sam imam sicer opravičilo. Namreč, ponoči me je zbudila misel, da v Zagreb ne pojdem kramljat o vremenu in nogometu, ampak bom, če prav sklepam, zapisniško izpolniti vprašalnik o hrvaški zgodovini, politiki, ureditvi, kulturi itn. Kako da nisem na to pomislil prej, ne vem. Oziroma vem – nekje sem prebral, da puščajo starce nad 60. letom glede takih reči pri miru. Kakor pa se je bližala ura odhoda, tako sem postajal celo med spanjem vse bolj negotov, in zjutraj sem bil že prepričan, da gre pri mojem obisku na policijskem načelstvu za izpit. Tako sem čas, potreben za to, da se mi uredijo misli in povrne zbranost, porabil za kopiranje in tiskanje tovrstnih besedil z Wikipedije. To sploh nki bilo tako preprosto, saj sem moral velikost črk povečevati na 18 pik, toliko mora biti namreč veliko natisnjeno besedilo, da ga lahko berem z naočniki. (Za piflanje z ekrana pred odhodom ni bilo časa; torej sem si natisnil vse skupaj na papir – za med vožnjo.) Nazadnje sem se, ko sem v mislih preverjal, ali sem na kaj pozabil, domislil optičnega bralnika, ki ga uporabljam za branje tiska. Bralnik, pravzaprav očalnik z zamenljivimi povečevalnimi lečami (od 2x do 6x) in z cdelano bralno lučko na baterijo, mi omogoča branje celo znamk in drobnega tiska v avtorskih pogodbah, a če ga ne bom imel v uradu na glavi, mi ne bo nič pomagal. Planil sem v spalnico, kjer hranim to napravo pri postelji, saj berem knjige le še pred spanjem, jo na hitro ovil in del v škatlo – in takoj zatem zdirjal ven. Sladice pa so ostale na našem vrtu.

Šele pri grosupeljskem motelu se jih je spomnila Ana, a časa za vračanje ni bilo, celo takole sta me z Robertom pred policijskim načelstvom odložila komaj pet minut pred odrejeno deseto uro.

Me vožnjo sem zvedel o Hrvaški več, kot sem si mislil, da se lahko v nekaj več kot tisoč letih – od ustanovitve hrvaškega kraljestva Tomislava Trpimirovića leta 923 – sploh zgodi kaki državi.

A na policiji se je izkazalo, da bo moje učenje ostalo vsaj za zdaj larpurlartističnega značaja. Domagoj, prijazni inšpektor, ki me je potipal, je takoj povedal, da bo pogovor neformalen, pač malo naj mu pripovedujem o sebi, da si ustvari ustrezno podobo o meni in moji motivaciji.

V naslednjih skoraj dveh urah sem govoril – v izborni hrvaščini, iz katere sem občasno zavil v kajkavščino in za finale v purgerščino – o sebi, svojih razmerah in razlogih za prošnjo. Družinske zgodovine – mama je bila Hrvatica – tule ne bom obnavljal , lahko pa navedem, kaj me je letos spomladi povleklo, da sem 23. marca uradno zaprosil za dodelitev hrvaškega državljanstva in obenem oddal vse zahtevane dokumente.

Prvi razlog je bil tedanja (in pravzaprav tudi sedanja) negotovost glede nadaljnjih nadzorstvenih ukrepov pri nas. Hrvaška in Slovenija sta si še iz starega rivalstva v A-O monarhiji praviloma navzkriž, torej je sklepati, da bodo na Hrvaškem, kadar bo tukaj diktatura, vajeti zanalašč bolj razrahljali, če pa se tam razmere zaostrijo, bo podobno naredila Slovenija. Tako mi bo življenje morda mehkejše, če se bom lahko selil sem ter tja.

Drugi razlog je poklicni. Če sem v Sloveniji zaradi zarotoslovstva (beri Paranoičarjevo priznanje s pridržkom), antialkoholizma ( in antištrajkbreherstva (ne želim namreč pisati in prevajati zastonj in s tem rušiti cene dela na knjižnem trgu) na črni listi in so mi zaprta vrata skoraj vseh založb, mi bo pisateljska usoda nemara lažja na Hrvaškem, kjer lahko z nekaj muje postanem najuspešnejši manjšinski pisec, ki tam piše in objavlja v svojem jeziku.

Tretji razlog je starševska ljubezen. Govoril sem Domagoju nekako takole: “Poglejte, imam 72 let, pri petih letih sem nehal verjeti v nesmrtnost telesa, pri petinšestdesetih pa v njegovo dolgoživost. Kar se mene tiče, se pripravljam na obisk botre Smrti: napisal sem testament, prepisal vse svoje posvetno premoženje ljubi ženi, avtorske pravice pa razdelil med otroke, in kot je nekoč rekel tovariš Tito, vse imam zdaj tako naštimano, da se po moji smrti ne bo nič spremenilo. Moja skrb velja torej potomstvu, mojim štirim otrokom iz dveh zakonov. Do februarja letos sem živel v veri, da bodo lahko, če kdaj nanese, da si bodo zaželeli ali da bodo k temu prignani, sami zaprosili za dodelitev hrvaškega državljanstva na temelju tega, da so vnuki moje matere, torej svoje babice. Tako je pisalo še leta 2017 v nekem vašem zakonu, ki sem ga tedaj bral. Zdaj pa sem odkril, da se je prenos skrčil zgolj na naslednji rod. Če torej želim otrokom omogočiti, da bodo lahko zaprosili po svoji volji ali želji za hrvaško državljanstvo, moram najprej postati hrvaški državljan jaz. To je moja poglavitna motivacija – skrb za potomce. Vem, da se Hrvaška pospešeno prazni – kot slišim, celo nekatere veletrgovine ostajajo čez vikend zaprte zaradi pomanjkanja delovne sile – torej boste iz populacijsko-gospodarskih razlogov kdaj prav veseli mojih otrok in pozneje morda tudi vnukov in vnukinj in tako naprej.

Četrti razlog je podoben, vendar se nanaša na ožje področje. Želim omogočiti mojim vnukom in pravnukom, da bodo lahko igrali za hrvaško nogometno reprezentanco.”

Pri teh besedah sem si razpel zadrgo jopice, da se je spodaj razkrila majica s “šahovnico”, v kateri sem dva dni prej dočakal zmago Hrvaške proti Maroku v boju za 3, mesto na WSP v nogometu.

Menila sva se seveda vse mogoče. Prikrival nisem ničesar, tudi tega ne, da me slovenska Wikipedija  črni (ali morda hvali, kaj pa vem) kot “enega najvidnejših pristašev teorij zarote.

Kar se tiče mojih znanstev s politiki, sem povzel svoje izkušnje iz let 1969-1973 in potem še 1989–1993, ki so me za vselej navdale s skepso glede političnega početja homo demensa.

Domagoj se mi je zahvalil, povedal, da me bo mogoče pozneje še kaj pobaral po telefonu, kajti “gradivo je bogato in informativno, a za zdaj v moji glavi še preveč razmetano, da bi videl, ali kaj manjka”, potem pa me je poslal v sobo 207. Tam sem moral še enkrat upravičiti svojo prošnjo z utemeljenimi motivacijskimi razlogi. Navedel sem v aforističnih povzetkih menda vse, edinole na vprašanje, ali sem kot človek, po materini vzgoji vezan na hrvaško kulturo in jezik, kaj sodeloval s hrvaškim kulturnim društvom v Sloveniji, sem sicer omenil svojo knjigo Glava in rep vojvodinje Kranjske (2006), ki je humorna primerjava med narodoma, in rekel, da mi poklicno delovanje, namreč pisanje v slovenščini, ni dajalo manevrskega prostora, da bi pisal še v hrvaščini, pozabil pa sem pristaviti, da se nisem mogel ponujati omenjenemu društvu, ker sem se bal, da bi to razumeli, kot da skušam pač prodajati svojo robo, kjer bi jo morda vzeli, ko se že doma nihče ne meni prav zanjo.

Sem se pa domislil in navedel v dokaz dejanske do Hrvatov strpne in celo gostoljubne atmosfere pri nas doma, da je moj skorajšnji zet hrvaški državljan, in sicer je to Zagrebčan Roberto Bartol, k čigar očetu in “mačehi” sem namenjen takoj po podpisu izjave. Pri nas stanuje zdaj že skoraj leto dni, in kdo bi  vztrajal v hiši, ki mu ne bi nudila ljubečega naročja? Nato se je uradnica zasmejala in mi ponudila v podpis dokument s povzetkom bistva mojih izjav in namer.

Tako sem nazadnje le lahko uporabil svoj znameniti bralnik. Vtis sem naredil očitno dober ali pa sem jo zmedel, vsekakor je sprejela roko, ki se ji jo v slovo ponudil skozi okence.

Sledil je obisk pri bodočem tastu moje hčere Ane. Z njim se že poznava, obiskal nas je v Ljubljani in lahko sem videl, kako podobna sva si po življenjski poti in naravi. Njegove partnerke Valentine pa še nisem poznal. Skupaj sta naredila sijajen vtis in veliko smo se presmejali med kosilom neglede na to, da je manjkala močnata jed. Okrog štirih pa je prišla za mano zahtevnost tega dne v obliki silne utrujenosti. Poslovili smo se in se odpravili na zahod.

Kar se tiče tistih sladic, smo čez dan skovali načrt, da jih bomo poslali danes (v torek 20. 12.) z avtobusom. A ko sem jih odnesel z vrta, sem že videl, da niso več primerne kot darilo. Noč in dan in še eno noč so preživele na vrtu, zunanja vlaga pa je segla vanje in vzela vrhnji skorjici vso hrskavost, spodnji pa njeno odločnost. Niso več za poklanjat, slastne so pa še vedno. Zdajle sem pojedel drugo, skorjici pa so dobili Manky, Ferris in Honza. In nič niso vihali repov.

Grozilo nam je, da se potovanje, kakor se je začelo s spregledom, z njim  tudi konča. Prispeli smo bili domov, ko je bila že trda tema, in zato nisem opazil, da je mi je med vožnjo, ko se zadremal kmalu po mejnem prehodu, iz rok izmuznila denarnica, kamor sem po policijskem pregledu vozila spravil osebno izkaznico, pred domačo garažo pa je med odpiranjem vrat neopazno padla na asfaltna tla. Gre za majhno denarničko, v kateri pa hranim vse, kar je nujno, mdr. tudi bančno kartico. Ležala je tam pred garažo, ko sem se zjutraj odpeljal na pasji sprehod po Rožniku, ležala, še vedno neopažena, ko sem se vrnil in celo odpiral ista zadnja vrata in tipal tam okrog po tleh, da bi jo morda našel, in nazadnje je enako nedotakljiva ležala tudi še popoldne, ko sem prosil Roberta, naj še on pogleda, ko pa imam jaz tako slabe oči.

Tako se je, ako bog da, vrnila domov in v moj žep, tokrat v takšnega z zadrgo. Ker vsega pa tudi ne želim prepustiti božji volji.