Ferris­­­, naš Ferisek, je sicer pes, mejni ovčar, a sumim ga, da je obenem tudi angel, ki se je po bogve kakšnem naključju znašel v pasjem telesu.

Odkar ga poznam, je bil blagodušen in mil.

Z leti je postal na nasilje tako občutljiv, da zdaj zapusti prostor, če kdo od ljudi v razvnetosti samo malo povzdigne glas. Ob njem in prav zaradi njega sem se naučil nadzorovati svoje vedenje: pomagal mi je postati boljši človek.

Je tudi najpametnejši od vseh psov, kar sem jih kdaj poznal. Zna se pogovarjati z nami in nam dopovedati, kaj bi želel – samo z glasom in s pogledom, uprtim v tisto, za kar želi, da mu primaknemo, odpremo, prižgemo – recimo ležišče, škatlo s posladki, vrtna vrata, stikalo za luč …

Ko sva z Bernardo pripeljala iz Bratislave posvojenca Honzo, živahnega pinča, se je Ferris, čeprav je bil večji in bolj košat, s prišlecem, ki bi ga mnogi drugi psi imeli za pritepenca, spravljivo sporazumel, da si bosta enakovredna. Njuna miroljubna koeksistenca je trajala pet let brez enega samega spodrsljaja. Zato smo bili meseca julija v letu 2020, torej kmalu po tistem, ko je dopolnil Ferris deset let (Honza pa jih je imel po načih računih sedem), kar iz sebe, ko se je začel Honza zaganjati vanj. Honza je resda impulziven – nekaj zaradi pomanjkljive vzgoje, saj so ga kot mladička izbirčni lovci prepustili zavetišču, ker je imel na zadnjih tacah po en odvečen noht – nekaj pa že po značaju pasme. Lovski psi lovci terjajo disciplino in upoštevajo hierarhijo, sicer bi v krdelu vladala zmešnjava in ne bi bilo od lova nič.

Zgodilo se je v samo nekaj dneh kar trikrat zapored, vselej pred jedjo, vselej brez vidnega razloga. A psi se sporazumevajo na skrivaj, ne da bi mi sploh kaj opazili. To smo v teoriji vedeli, pa v praksi spregledovali. Ferrisu je Honza celo malo nacefral uhelj, čeprav se ta sploh ni branil – mi pa smo se le zgražali, ne da bi mislili globlje.

Honza je, si mislim zdaj, tedaj očitno nekako začutil, da je Ferris opešal, pa mu je po pasje kazal, da se mora držati protokola in mu odslej pustiti, da ima kot prvi dostop do sklede ali do mamljive sledi.

Mi nismo opazili nobenega pešanja, Ferris je bil živahen in zvedav.

Naslednje leto pa je res postal že bolj počasen, na sprehodih je večinoma le capljal za nami, nič več ni dirjal po svežih sledeh, nič več ni tekmoval s svojim nečakom Flynnom, kateri bo hitrejši, tudi zanimanje za žogice in palice ga je začelo minevati, in jeseni se je pred skokom v avtomobilski prtljažnik, v kletko, ki si jo je delil s Flynnom, vse bolj obotavljal. Mislil sem si, da se boji Flynna, hudo živčnega psička, s katerim si je delil kletko.

Flynn je manjše postave in zato prestrašen in včasih renčav. Ko pa ga nekega dne sploh ni bilo poleg in se je Ferris še vedno obotavljal skočiti, sem ga poskusno odpeljal pred vrata do zadnjih sedežev, ki so za pedenj niže postavljena – in takoj je skočil noter.

Potlej je zadnji del kabine postal njegov stalni kupe. In še vedno nismo razumeli; zdelo se nam je, da se je pač razvadil in želi biti čimbolj v naši družbi.

Sčasoma si je tudi Manky, naš četrti (in meni najljubši) pes, ki med vožnjo po naravi silno rad gleda skozi odprto okno, zaželel istega privilegija, in tako sta se začela spredaj vozikati oba, Ferris na zadajšnji sedežni klopi, Manky pa spredaj, s prednjimi tacami ponavadi na sovoznikovih, ponavadi mojih kolenih, s smrčkom obrnjen proti vonjavam tam zunaj.

Flynn in Honza pa sta nemotena kraljevala vsak v svoji, zdaj dvakrat bolj prostorni kletki v prtljažnem prostoru zadaj.

Potem se je dolgo zdelo, namreč dolgo v pasjem času, da je reč s tem urejena.

V začetku februarja 2022 – ko tole pišem, je natanko leto dni tega – je Ana med obiranjem zgodnjih klopov opazila, da ima Ferris na zadnji plati pod rebom nekakšno golo nabuhlino. Čez nekaj dni sva ga šla pokazat, in v naši zvesti veterinarni Prva-K so nam takoj povedali, da gre za tumor. Bil je že tako velik kot manjša pomaranča, iz danke pa je gledal morda s petino obsega. Jasno je bilo, da je zrasel prav to zimo. Čez poletje oba borderja strižemo prav na kratko, da jima ni prevroče, pa ni nihče nič opazil, tudi njuna nekdanja trenerka agilitija Daša ne, ki je opravila ta poseg.

Rentgen je potrdil, da gre za tumor, ki se izrašča iz “dišavnice”, manjšega mošnjička znotraj danke, v katerem nastaja pasji mošus. Dr. Vice Zaninovič mu je odščipnil nekaj tkiva za histologijo, a je že vnaprej povedal, da nas rezultat ne bo razveselil. Štiri dni zatem se je potrdilo, da gre za zločest tumor, karcinom, ki je verjetno že obilno in množično metastaziral.

Dne 14. februarja (2022) sva z Bernardo odpeljala kužka v Postojno k doktorju Butinarju, veterinarju mednarodnega ugleda, ki opravlja tudi računalniško tomografijo (CT). Ta je imela pokazati, o čem se bo treba odločati.

Recepcija je bila polna fotografij in slik ozdravelih kužkov, ki jih doktorju pošiljajo hvaležni pasji lastniki z vseh koncev sveta, celo iz Amerike. Med preslikavanjem Ferrisa pod narkozo nisva več strpela in sva se odpeljala v mestno središče. Ne vem, ali so drugi čutili najino razpoloženje, a vsi, s katerimi sva spregovorila, so bili z nama obzirni in prijazni: v bifeju, kjer sva se usedla na čaju, sva dobila posebej vsak svoj dodaten piškotek, na parkirišču, kjer je parkiranje zastonj, a je treba označiti uro, pa je voznica, ki se je pripeljala za nama, sama od sebe prinesla iz avta karton z vrtljivo urno številčnico, kakršni so tu še vedno v rabi, v Ljubljani pa jih nisem videl že večnost ne. “Ne skrbte, jeh jemam dva,” je rekla. “Sem že hledala, kam naj dam odvečneha.”

V tem je bila neka čudna tolažba.

Vrnila sva se k dr. Butinarju in ta nama je povedal, da je imel Zaninovič prav: karcinom je tako velik in vraščen v tkivo izvodil, da ga ne bi bilo mogoče odstraniti v celoti, metastaze so v prav vseh organih. Vendar, je dodal, je napredovanje raka mogoče še zavreti, upočasniti, no, tu je radiacijsko zdravljenje, posebna dieta, tu so biološka in kemična sredstva, dala bi se narediti stoma … Segel sem mu v besedo: “Ferris je imel zelo lepo življenje. Sam se zavzemam za kolikor mogoče naravno lastno smrt, bilo bi hinavsko, če bi se zdaj odločil, da jo otežim Ferrisu z bolečimi posegi, ki bi samo podaljšali njegovo trpljenje in odložili neogibno.”

Že doma sem se bil med jutranjim sprehodom pomenil z Ano, kajti Ferris je njen osebni pes, dobila ga je za trinajsti rojstni dan, in strinjala se je z mano glede ogibanja iatrogenemu mučenju. “Pričakovana življenjska doba borderjev znaša dvanajst let, Ferris pa jih bo petega marca dopolnil dvanajst,” je mirno rekla. “In imel je zelo lepo življenje, tega ne smemo skvariti.”

Doktor Butinar je na moje besede pojasnil, da je njegova etična dolžnost, da razgrne pred lastniki vse opcije. “Ker, veste, z vašim kužkom bo, če se ne bo nič naredilo, hudo. Karcinom bo zdaj zdaj do konca zaprl črevo in danko. Ko se to zgodi in ne bo mogel več odvajati blata, bo vsega konec v nekaj dneh. In to se lahko zgodi že jutri ali pojutrišnjem, ali pa največ v enem tednu … morda dveh … ” A to zadnje o dveh tednih je dostavil bolj za tolažbo, potem ko je videl solze v Bernardinih očeh.

“Ampak če boste rezali, bo primarni karcinom razposlal po telesu signal, ki bo aktiviral takojšnji razvoj metastaz, a ni tako?” sem še vprašal, čeprav sem poznal odgovor.

“Res je, drži, vendar imamo resnično dobre rezultate s kemoterapijo v kombinaciji z obsevanjem in biozrdavili in posebno dieto. Tega vam pač ne smem zamolčati, kot itak nikomur ne, ker ne želim, da bi mi kdaj kdo očital, da mu nisem omogočil, da poskusi prav vse. Ljudje pa smo seveda različni, in lahko vam samo prikimam, če zmorete mirne duše reči, da psu ne želite trpljenja.”

Spogledala sva se z Bernardo – in prikimala.

Potem ko smo se prijazno razšli, je Bernarda poklicala Ano in v naslednjih minutah smo se dogovorili, da pustimo Ferrisa, naj se veseli druženja z nami, vse dokler mu bo prijetno, ko pa bo nakazal, da mu je dovolj, mu bomo olajšali smrt z uspavanjem, ki naj prepreči agonijo.

Potem šele pride evtanazija. In kremacija. In nazadnje domov pepel v žari, ki jo bom postavil v svojo muzejsko “vitrino”.

Vožnja domov je bila nadvse čudna. Z Bernardo sva se bila kot mimogrede spremenila v “žalujoča ostala”. Ona se je jokala, jaz se nisem, a Zemlja pod mano je bila dvakrat težja kot poprej, in prav želel bi si solz, ki bi omočile trdo grudo v mojih prsih.

Nekaj časa sva se peljala molče, kakor da sva na pogrebu – kakor da sva že “žalujoča ostala”.

Ta izraz me je, samo da mi je prišel na misel, sunkoma spomnil nekega davnega pogovora z Bernardo – pogovora, v katerem sva se menila prav o mukah odhajajočih, pa tudi o stiskah žalujočih, ki so ostali.

Kakšen je bil moj spomin in kaj se je še zgodilo, pa zveste naslednjo nedeljo.

NOTA BENE: Isti tekst, a opremljen s slikami, je objavljen na

https://www.metropolitan.si/trendi/potovanja/gradisnik-kolumna/