Danes smo na podstrešju našli zaboj z jaslicami. Izgubil se nam je menda že leta 2017 in posihmal smo imeli okrog teh dni zgolj okraske in lučke brez jaslic.

Ker pa sem ondan v Zagrebu videl jaslice pri Valentini in Špilji (beri Romanje v obljubljeno deželo), in ker sta obljubila, da prideta med prazniki na obisk, sem se domislil, da bi bilo dobro obuditi staro izročilo.

Ponoči se mi je sanjalo, da sem našel jaslice v kartonski škatli v kleti. A klet je bila tista s Cankarjeve 14, kjer sem živel do leta 1967, in tu pri nas doma sploh ni kleti. Zjutraj sem torej poslal Aninega Roberta na našo podstreho, ki je, roko na srce, kraj kot v kakih grozljivkah. Prebil se je skozi mnoge pajčevinaste pasti in v nekem kotu junaško našel pravi zaboj.

Jaz pa sem medtem na pasjem sprehodu odkril mahovišče, ki še ni bilo izropano. Ko sem se vrnil in zagledal jaslice, sem otroka poslal po mah, sam pa v kolesarnici pripravil sušilnico mahu. Improviziral sem jo iz dveh biciklov, ene plastične podloge za pod pisarniški stol s koleščki, enega radiatorja, ene na pol prelomljene obrobe za leseni opaž in kopice lepenke, izmaknjene iz zabojnika za papir: čez balanci sem položil obrobi za temelj, nanju položil plastično podlogo in jo prekril z lepenko, vrh nje pa razvlekel mah. Radiator sem seveda prižgal in nanj za dodatno stabilnost sušilnice prislonil drugi rob plastične podloge.

Otroka sta že zavila v Hoferja in kupila tam dve kili korenja. Odnesla sta ga v gozd in ga razsejala okrog mokrišča, kjer raste bohoten mah. Tako smo nekako povrnili naš dolg gozdu, čeprav so bile prejemnice srne in ne drobni prebivalci mahu.

V zvezi s tem smo imeli že vnaprej resno diskusijo. Robert je namreč trdil, da mah ni v nikakršni povezavi s korenjem, kaj šele s srnami, ki da gotovo ne jejo lišajev. Okoristile se bodo torej na račun pajkov, hroščkov, lišaja ipd. Torej bi bilo nesmiselno nositi korenje v gozd. Jaz in Ana pa sva vztrajala, da je gozd sicer mnogovit, a enoten dinamični sistem, v katerem so si vsi elementi med sabo povezani kot bratje in sestre.

Nazadnje sem v ponazoritev tega navedel naslednjo Frostovo pesem.

List se kosa s cvetom

Naj ima drevo najboljši list, / najboljši lub, pa les res čist – / če nima dolgih korenin, / bo cvet in plod le za spomin.

A meni ni za mar jemat, / ali ima drevo svoj cvet in sad. / Če je gladek list in raskav lub, / ga bo že še zadosti skup.

Drevo orjak, a cvet malič – / magari če ni cvetja nič. / Že star sem praprotje odkril, / lišaj bo kmalu zanimiv.

List, cvet: kaj se vam lepše zdi, / tako sem spraševal ljudi. / Odgovor jim je bil neznan: / »Ponoči list, a cvet čez dan.«

Lub, list, lub, list – v tej temi bo / dovolj za hrbet in uho. / Morda sem kdaj res cvet iskal – / list bodi moja mračna nrav.

In ne, ne gre za dolino med Malim in Velikim Rakovnikom, ki sem jo že nekajkrat omenjal v teh objavah. Tokratno mokrišče je bliže mestu in prav zato bolj skrito pogledom. Takšno naj tudi ostane.

Medtem ko se je mah sušil na glagi temperaturi radiatorja, sem začel organizirati še prizorišče dogodka. Ker imam kot trajen okras v jedilnici bidermajersko mizo in nanjo postavljen keramičen hrib s cerkvico, sem cerkvico pospravil, saj nima kaj početi v dobi, ko še niti apostolov ni bilo, namesto nje pa sem na vrh hriba postavil Herodežev stražni stolp, ki je dotlej opravljal umetniško vlogo svetilnika spodaj na obali. Tam se po vsej volutasti mizni površini širi morje iz steklene plošče, ki se ob ustrezni diskretni osvetlitvi kaže pogledom od strani kot modrikasto zelena voda. To bi lahko bilo zdaj namesto morja, ki je daleč od Betlehema, Galilejsko jezero. A tudi slednje leži v resnici bolj na vzhodno stran, v dolini. Khm. Nič, steklo bomo prekrili z dvema širokima kosoma rebratega hrastovega lubja: to bosta dve zorani njivi, ki ju obdelujejo Herodeževi sužnji. Ločili ju bomo s pasovi maha, ki bo živa meja. Malo vkraj, tako da Herodežev pogled do tja ne bo segel, pa bomo na pokrovu pletene skrinje za hrambo blazinjenja od vrtne garniture razgrnili preostali mah in sredi njega deli leseni hlevček z Marijo in Jožefom in Jezuščkom ter naokrog razpostavili ovčke in pastirce, trije kralji naj pa se šele bližajo v procesiji z velblodi. Pregledal sem figurice in vidim, da ne manjka nobena, tudi osel in vol sta tu, in znano je, da sta tadva nepogrešljiva, ker s svojo sapo pomagata ogrevati novorojenčka. Resno mislim. Dejstvo je namreč, da tistih pustih krajih čez dan pritiska pripeka, ponoči pa je zelo mrzlo.

A to bomo vse naredili potem, ko se mah še malo osuši.

Takrat bomo vse skupaj tudi slikali in sliko bom izjemoma objavil. In videli boste, da ne manjka nič.

“Ha, kaj pa betlehemska zvezda?”

“Ta naj za hipec hipca zasije kot posebno sijajna zvezda za kar bo poskrbela bliskovnica na Aninem telefonu.”

No, res je tudi, da sem vse to pripravil in izorganiziral te zadnje ure, ko sem bil povečini sam doma in torej v. d. hišnega gospodarja. Morda pa moj fait accompli ne bo uspel in bo Bernarda vse skupaj reorganizirala. Diplomiral sem iz umetnostne zgodovine in narisal njen portret, ki je očitno posrečen, saj v njem še po tridesetih letih vsakdo prepozna Bernardo – a to še nič ne pomeni. Zmeda še ni genijalnost, kakor kdaj reče Bernarda, ko kaj kuham.

Sicer pa upam na najboljše.

Če pride pri načrtovanju Jezusovega rojstva do kake spremembe, se vam seveda še oglasim.

Mir na zemlji, mir vsem ljudem dobre volje.

V Betlehemu, štiri dni pred eksplozijo nove