Jaz pa se nisem o njem nič razpisal.

Imel sem preveč opraviti s kidanjem, pa s pisanjem svojega remekdela, pravzaprav dveh, o Klausu Schwabu. Prvi izide v nedeljo 22. januarja točno ob osmih zvečer v spletnem Metropolitanu. Chapeau urednici Anji! Neučakane napotujem tja, kajti tukajšnja objava je predvidena šele za naslednjo nedeljo, ko bo v Metropolitanu izšel že drugi, sklepni del fantazmagorije o tem nadvse zanimivem liku. Zdaj pa k stvari.

Prvo letošnje sneženje je bilo zelo takšno, kot mora biti, da je zaresno;; vstal sem ob štirih in otresel vse drevje. Imamo bambusov gaj, le nekaj dreves, ki pa se iztezajo visoko pod nebo, ne kot tisto pritlično ščavje, ki ga na nekaterih elitnih vrtovih Ljubljane porivajo naprej pod firmo bambusa, in ko se na moje sulice obesi snežna mokrota, se, čvrste pri tleh, gibke pod nebom, zgoraj upognejo in pobesijo prek zunanjega stopnišča in sosednje ograje, da tam objamejo ginko sosede Marje.

Imel sem nekaj dela, ko sem iskal primerno dolgo metlo ali obiralko, nazadnje pa se mi je posvetilo, kako lahko s hitrim potresavanjem debel dosežem, da se sneg, čeprav je že sprijet, lepo odlušči z listja zgoraj in prijetno štropota na moj klobuk, pod katerim mi je lepo toplo in suho.

Potem sem šel prekrit ribice na našem vrtu. Toplo vreme jih je zdramilo iz hibernacije in zadnje tri tedne so živahno plavale in se veselile svetlobe. Zdaj pa sem jih moral spet prekriti in zavarovati ribnik, da ne bi kdo ponevedoma stopil vanj.

Malo sem se še ulegel k Bernardi, ob šestih pa me je spravila pokonci skrb, da soseda Marta ne bo mogla mimo po zasneženih stopnicah.

Deset minut zatem sem kidal sneg in se menil s sosedoma Zlatkom in Dušanom, ki sta počela isto. Strinjali smo se, da nekdo dovaja v sneg vodo, sicer ne bi bil tako težak.

“Saj jo dovajajo tudi v sadje in zelenjavo in meso in kaj vem kaj še vse,” je rekel eden od njiju, ne vem kateri, ker nisem vzdigoval pogleda z lopate.

“Še vodo iz pipe redčijo z njo,” se je zasmejal drugi.

Opoldne sem šel pogledat h gospe Marti, ker se mi je zdelo čudno, da se še ni prikazala s svojo lopato za kidanje.

Stanuje spodaj, v dnu vrste treh sprijetih hiš, od katerih stanujemo mi v prvi, a garažo ima vštric z našo. Vedno se natezava, kdo bo očistil njen dovoz, kajti počuti se še čilo, čeprav je že sredi osemdesetih.

Za zdravje na našem koncu skrbi po mojem prepišni zrak z Dolomitov in Notranjskega – smo na hribu – in pa razgled na Kamniške planine. Z vrha našega klanca na Grampovčanovi je tak, da lepšega ne premore nihče v Ljubljani.

Gospa Marta se ni nič oglasila, tudi zvonec je bil tiho, prav zaskrbelo me je. Čeprav,  ima prijateljico v Izoli, lahko bi se bila samo preselila pred slabim vremenom k njej. Pozneje se je izkazalo, da je za uro ali dve mrknila elektrika na našem koncu, in ko sem sredi popoldneva spet pozvonil, mi je odprla. Rekla je, da nima namena z avtom v tak sneg, ne danes ne jutri, jaz pa sem vendarle šel in ji skidal dovoz in ji potem to tudi povedal. Zdaj se lahko vsaj informirano odloča.

Večerno sneženje je bilo že bolj nedolžno, napovedano je bilo, da ga bo zjutraj na hitro pobralo, in tako sem ga porabil za tisto, za kar je sneg pač najboljši – da sem šel na sprehod. Nič ni tako lepega kot hoja skozi snežinke, ki pod uličnimi svetilkami plešejo paroma, vsaka s svojo senčico. Ker sta šla Ana in Roberto na turnir in ker Bernarda po operaciji kolena še ni za ven, sem šel sam na dva obhoda. Trije psi skupaj so na zoženih cestiščih preveč izpostavljeni.

Peljal sem jih v najbližji gozdiček ali v tisto, kar je ostalo od njega, potem ko so sezidali zahodni del Novega Brda in zazidali goščavje ob Ažmanovi. Tam zdaj ni nobenih kresničk več. A kar je ostalo, je v nočnem snegu posebej lepo. V gozdu je tedaj bolj svetlo kot na ulici. Ulična svetloba se vzdiguje v nebo nad Ljubljano in se od tam odbija nazaj v obliki rumenkasto-rožnatega sija, ta pa, razbarvan z belino snega, puhti od tal in v krošnje, kjer se bledo svetlika spodnja plat vsakega lističa posebej. Zjutraj pa potem najdeš na kaki veji celo božični okrasek iz samega snega.

Zelo sem rotil Bernardo, naj stopi z berglama ven na naš vrt in vsaj izpod napušča nastavi obraz snežinkam, a je bila od terapevtske telovadbe tako utrujena, da se je zahvalila. Torej sva si v zameno skupaj pogledala Gorske reševalce, edino serijo, pri kateri nikoli ne zaspiva.

Tokratna epizoda je premogla dovolj snega za tri naše zime. A tam ga skoraj ni treba kidati.

Ta serija (ZDF, 2009–) mi je med drugim všeč zato, ker se reševalci vzdržujejo izrekanja moralnih sodb o ljudeh, ki jih njihove strasti ali šibkosti v naravnem okolju brž spravijo v hude težave. V tem so reševalci kot Dachstein, očak med schladmingškimi gorami, ki kakor da bi vedel, da se bodo nepremišljeni, zaletavi, škodoželjni in spletkarski ljudje sami kaznovali s tem, da se jim bo spodmaknil grušč na plazu, se jim zataknil gojzar pod korenino, se zvalila nanje skala s pečine, se odprla ledeniška razpoka, se odpel karabin, se spraznila baterija … Vsak primer je posebna uganka, ki presega detektivske – tukaj ljudje v dolini marsikdaj niti ne vejo, da se je kaj strašnega zgodilo komu tam gori v gorski samoti. Sestaviti je treba precej kockic, preden postane jasno komu, kako, kdaj, kje in zakaj se je zgodilo kaj, zaradi česar ga je treba poiskati in rešiti.

Bernarda trdi seveda, da je vzrok moje očaranosti drugje: v tej seriji (in edino v njej) nastopa tudi simpatični starec Franz, ki redno odlaga svoj mobitel kam, kjer ga potem ni.

Igra ga Heinz Marecek (zgoraj). Sam temu tiku pravim psihološki realizem, in obžalovati je, da ga ni še več. Pravzaprav bi moral v prav vsakem filmu prav vsak od nastopajočih najmanj enkrat založiti mobi in s tem pokazati, da je človek. Je nekaj prikupno dražljivega v tej značajski potezi, ki si jo delimo pač vsi uporabniki, samo da jo nekateri skrivajo v temnih kotičkih svojega srca, medtem ko jaz pogumno priznam: “Res je, vsak dan iščem tega hudiča, a ne zato, ker sem neumen, ampak ker bi ga nezavedno itak rad izgubil.” Semkaj bi sodila slika zasneženega Dachsteina, a raje si poglejte kar kako epizodo. Predvajajo jih nanovo in vsakodnevno na HRT 2 okrog enih zjutraj. V gorah je treba zgodaj vstajati.

Najbolj domiselna raba mobija, ki me je skoraj prepričala, da gre za koristno napravo, je prav iz zadnje epizode, ki sem jo gledal včeraj.

Dekle in dva fanta, oba natihoma zaljubljena vanjo, se gredo orientacijsko igro, pri kateri eden nastavi na pot koordinate naslednjega cilja, druga dva pa jih vpišeta v telefon, tako da jih ta pripelje do tja. In tako naprej. Nekoč eden od fantov zaupa drugemu, da namerava deklico naslednji dan sam povabiti na tako iskanje. Na končni postaji pa jo bo pričakal in ji izpovedal ljubezen. Drugi ga skrivaj zasleduje in na eni od etap zamenja listek s svojim, na katerem so koordinate povsem druge. A na novem končnem cilju se sam ponesreči, ko pade z viseče brvi, ki drži visoko prek hudournika. Dekle nič hudega sluteč pride za njim in še sama pade, saj se brv pod njo dokončno zlomi. Fant je hudo ranjen, ona se še lahko premika. Če bi lahko telefonirala, bi ju seveda našli po koordinatah, a v teh gorskih grapah ni signala. Nazadnje se domisli, vtipka koordinate in naslovnika in ukaz odpošlje, telefon pa vtakne v neprepusten taperverček in ga spusti po vodi v dolino. Kjer postane signal dostopen, tam se ukaz aktivira in sporočilo pride do reševalcev.

Naslednji dan opoldne, to je bilo v torek, je spet začelo naletavati, pa smo tokrat vsi trije, hči Ana, njen Roberto in moj jaz, odpeljali tri naše kužke v Pasjo dolino pod hotelom Mons. Četrti, Honza, se je začasno preselil k sinu Klemnu in njegovi Lali, ker je tako živahen, da bi bilo Bernardino koleno zagotovo kmalu fuč.

Popoldne sem še malo kidal, tokrat ne doma, ampak v Pasji dolini. Snežni plug komunalne službe namreč še ni zavil v Pasjo dolino, čeprav je tukaj uradno speljana oskrbna pot do vodnih postaja naprej v dolinici.

Kidal sem pred domom Kinološkega društva Ljubljana, edino hišo v dolini. Njen edini stanovalec je vodja društva, sicer pa moj nekdanji znanec s tekov Bine. Pod hišo se razprostira veliko pasje vadišče. Ker prihajajo gorski reševalci s svojimi lavinskimi psi še posebej radi, kadar je na ponudo tudi kaj snega, je moral Bine lastnoročno očistiti velik kos parkirišča za njihove avtomobile. Če tega ne bi bil storil in bi bil pustil parkirišče zasneženo, bi bila hiša videti kot pravi pravcati planinski dom, saj ima celo svoj poštni nabiralnik, obzidana pa je z visokim coklom iz naravnega kamenja, da ji zima ne more do živega. Malo sva še pomoževala, potem smo šli naprej proti zakotju.

Pasja dolina mi je zelo ljuba, ker leži blizu našega doma, ker je mogoče zgoraj in spodaj udobno parkirati, ker je kelnarca bifeja pri balinišču Petanque prijazna in ker je krožna pot, če ni na vadišču spodaj pasjih tekmovanj, zelo samotna, prometa pa sploh ni, tako da so psi varni pred civilizacijo. Vendar je to hkrati tudi kraj, kjer preži na kužke tudi veliko zaskrbljujoče skrivnostnih nevarnosti . Tu je lani poniknil  Ferris in tri ure pozneje se sam od sebe znašel pri ograji soseda Matjaža z X. ceste. Tu tudi prebiva nekaj, bodisi da kača ali velesršen, kar je ugriznilo ali pičilo Mankyja, da je moral v bolnišnico in ni mogel drugo jutro z nami na Korziko. In taistega Mankyja sem prejšnji teden tu iskal kar pol ure, preden sem ga našel že zelo obupanega čepeti v nočnem dežju zadaj za žično mrežo, ki deli Pasjo dolino od grunta hotela Mons Sheraton. Če mu ne bi bil prej prižgal lučke na ovratnici, ga sploh ne bi bil opazil. Kako se je sploh lahko znašel na oni strani, ostaja nepojasnjeno. Ograja je po vsej dolžini tako čvrsta, da sem moral uporabiti vso svojo brutalno noč, preden sem jo lahko privzdignil toliko, da se je splazil pod njo. In vrata, ki držijo skozi ograjo, so bila zaklenjena. Izgubil pa se mi je bil iz pogleda samo za pol minute, medtem ko sem spravljal v avto Ferrisa in Flynna. Edina razlaga, ki se je lahko domislim, je pač ta, da se je zmotil in se namesto pri našem avtu ustavil šele petdeset metrov naprej po parkirišču, pri osamljenem avtu s prižganimi lučmi in motorjem, ki je tam počel kdove kaj. Hotel sem ravno iti tja in potrkati na okno in vprašati, ali so videli velikega črnega psa, takrat pa se je nenadoma odpeljal. Da bi se bili ustrašili Mankyja in ga zavihteli prek ograje, ki je sicer višja od dveh metrov, tega ne verjamem. Manky je resda zelo prijazen pes, a težji od 25-kilske cementne vreče. Sploh pa bi se bil v primeru, če bi ga začel kdo vihteti, zagotovo oglasil.

Naslednji dan smo si ogledali kraj dogodka in nismo odkrili nobenega skrivnega prehoda, ki bi ga bili lahko skopale recimo lisice ali pa kak turist, ki se je želel ogniti plačilu hotelskega prenočišča. Predlagal sem, da Mankyja znova spustimo na parkirišče in ga diskretno opazujemo od daleč, pa sta se Ana in njen Roberto uprla.

Šli smo torej vsi skupaj skozi snežinke naprej. Psi so se želeli igrati s snegom, neutrudno so skakljali in se valjali po njem in se podili za kepami in snežinkami.

Tako zelo so se razigrali, da je Ferris v igri nehote ugriznil Ano v kazalec. In to naj bi bil pes, ki so mu februarja lani po opravljeni tomografiji rekli, da bo zaradi raka preminil v dveh, treh dneh, morda tednu, največ dveh … (A o tem tu ne bom pisal, saj bo kmalu obletnica, pa bom raje takrat poročal bolj nadrobno.)

Ana si je natlačila snega v rutico, jo ožela, da se je sprijel v led, in si to zasilno krio blazinico ovila okrog prsta. Ko smo prišli domov, je bilo komaj kaj še videti, pa vendar je bila rana spočetka dovolj velika, da je s kapljami obarvala sneg nad mokriščem v gozdu. Skratka, bilo je kot v Gorskih reševalcih, samo bolj nedolžno. Da bi bila zveza bolj oprijemljiva, sem spotoma reševal mlado bukovje. Ta drevesca se tudi rada prevrnejo pod težo snega, dokler se z vršički ne pogreznejo v snežno odejo, ko pa ta čez noč otrdi in se zaskorja, se ne morejo več izpuliti zravnati. Od bambusa jih razlikuje to, da so, čeprav skoraj vodoravna, njihova debelca še vedno toga. Če jih nihče ne potegne ven in ne otrese snežnega bremena z njih, lahko ostanejo za vselej takole pri tleh.

Velik pesnik je napisal sijajno pesem o tem, kaj počne sneg z neko drugo drevesno vrsto, ki si prav tako zasluži naše spoštovanje in ljubezen. Breze ne premorejo orientalske gibkosti bambusja ali čvrstosti odrasle bukve in zato pod bremenom včasih pokleknejo.

BREZE

Ko vidim breze, ki se grbijo

prek črt temnejših, ravnejših dreves,

si rad domišljam, da jih ziblje deček.

A zibanje jih ne ukrivi za vedno.

To dela žled. Pogosto lahko vidiš,

kako jih kako sončno zimsko jutro

teži po dežju, da kar šklepetajo,

ko veter piha, gibanje pa dela

razpoke v lošču, pa nešteto barv.

Toplota sonca te kristalne pleve

brž sproži v plaz, ki štropotaje sipa

na snežno skorjo toliko draguljev,

kot da bi se bil usul nebeški obok.

Čeprav jih breme zvija k praproti,

ne počijo; zravnajo se pa res ne

po takem dolgem sklanjanju. V gozdu

lahko čez mnoga leta vidiš debla,

ki ukrivljena pometajo po tleh,

kot dêkle na vseh štirih, ki si meče

lase čez glavo, da bi ji jih sonce

prej posušilo. A želél sem reči,

prej ko je segla vmes Resnica z žledom,

da mi je ljubša misel, da jih deček

krivi, medtem ko gre seganjat krave –

nekje v zakotju, kjer ni iger z žogo,

tako da se igra le svoje igre,

poleti in pozimi, čisto sam.

Ukrotil je očetova drevesa,

ko jih je vedno znova jezdil, da so

vsa omlahela in ni niti eno

ostalo, da bi ga ujahal. In naučil

se je, da jih ne sme prezgodaj viti,

preblizu tal začeti, ampak vselej

v vrhnje veje splezati, previdno,

tako kot delaš ti takrat, ko polniš

kozarec vse do roba in še čez.

Od tam se je odgnal naprej z nogami,

da je kar žvižgalo, medtem pa brcal

po zraku vse do tal. Saj tak zibalec

sem njega dni bil jaz. Tako da sanjam,

da bi spet bil. To se ti javlja, kadar

si sit vseh tuhtanj in ti je življenje

preveč podobno gozdu brez stezice,

kjer te od pajčevin, ki si jih strgal

z obrazom, peče in žgečka, in eno

oko se ti solzi od veje, ki je

usekala po njem, ko si še gledal.

Rad bi začasno zapustíl to zemljo

in, ko se vrnem, spet začel nanovo.

Naj me usoda ne razume napak,

naj mi ne izpolni želje le napol,

da bi me vzelo in nikdár vrnilo.

Saj zemlja je kar pravšnja za ljubezen:

ne mislim, da bi kje bilo kaj boljše.

Takole bi odšel: na kako brezo

bi se po snežno belem deblu vzpenjal,

dokler ne skloni krošnje in me vrne.

Bilo bi dobro oditi in priti hkrati.

Niti ni sláb poklic, zibalec brez.

                                                           Robert Frost

Zvečer sta šla otroka spet na turnir, jaz pa sem spet sprehodil pse. V prvi ekipi sta bila Manky in Ferris, v drugi Flynn, ki mu manjka notranjega miru in ga zato raje vodim posebej. Isto pot je opravil dvakrat hitreje od prvega para. Vselej takole hiti, saj je bil rojen za zmagovalca v agilitiju, pa mu je sanje poteptala poškodba hrbtenice. A čeprav zadnje leve tačke ne čuti več in zato z njo šteklja po tleh, se skoraj ne ustavlja, celo kaka mimogrede, komajda kaj prigrbljen. Ferris pa je po drugi strani z vsakim dnem bolj počasen, namreč bolj temeljit pri ovohavanju sledov po psičkah. Ker je bolan, mu puščam to veselje, tako da vsak sprehod traja še toliko dlje. Domače zdravilo, ki ga prejema (o tem ob obletnici), ga je tudi poživilo in pomladilo: do drugega spola se pri trinajstih letih vede, kakor sem se v tej starosti vedel jaz.

Danes je sreda in sneg že pobira rahla odjuga, izpod odeje prihajajo žuboreči zvoki, cestica v Pasji dolini pa se je spremenila v rečico.

Bernardo sta otroka odpeljala v bolnišnico, na odstranitev klamf in šivov ter na fizioterapijo. Izkazalo se je, da kar lepo okreva, ure naporne telovadbe z nogo se očitno obrestujejo, celo upogiba lahko že koleno, resda le za deset stopinj, pa vendar, in seveda bo morala še tedne hoditi med berglama. Bolečina je življenje, jo tolažim.

In ko reče, da sem sadist, dvignem svoj levi kazalec. “Kaj mi očitaš, mar ne boli tudi mene?”

Tole tipkam namreč s kazalcem desne in sredincem leve roke. Kazalec leve mi je že skoraj povsem otrdel in njegovo gibanje je boleče. Gre, mislim, za posledico neštetih napadov artritisa iz mojih mlajših let, ko šem nisem vedel, kako lahko se da ta bolezen ukrotiti ali vsaj ublažiti. Svoje pa je postorilo tudi nenehno tipkanje. In lani mi ga je, ko sem se vmešal v pasji spopad, ogrizel Honza, menda misleč, da mu ponujam bobi palčko, krc, krc, krc, krc se je slišalo, in drugi krc je poškodoval živec, da me zdaj tam zbada kot elektrika. Zdaj pa sem šel v svoji neumnosti še sneg kidat.

V tolažbo mi je misel, da bi mi lahko ta ubogi prst, ki je že tako skrivenčen, kakor da sem ga ves čas vtikal v preveč fajhtne reči, ortopedi kirurško porihtali, izvedli osteotomijo in morda še polovično prečno sekcijo meniskusa, kot so ju z očitnim uspehom že na Bernardinem kolenu. In bom lahko hodil na previjanje.

“A ti ni sumljivo to, da si je najprej poškodovala kazalec Ana, potem šele je začel tebi nagajati tvoj?” je rekla Bernarda.

Ja, ima prav, temu se pravi simpatična magija. Tako jaz kot Ana sočustvujeva z Berni in tako skuša Nezavedno v naju preložiti na naju del njene bolečine. Nimam nič proti, a trenutno komaj še tipkam, ker mi kljuva tudi v sredincu. Sonja, moja vrla zdravnica, mi je že povedala, da ortopedi ne bodo mogli pomagati, ker je tu premalo materiala, da bi mi prst poravnali, kakor so Bernardino nogo. Pa tako rad bi hodil na povijanje kazalca in terapevtske vaje! To bi me, če ne pozdravilo, vsaj zaposlilo. Kajti če en čas nič ne zapišem, je dolgčas.