Predvčerajšnjim, v torek dne 13. decembra 2022 torej, sem na telefon prejel prijazno SMS vabilo Roka Zavrtanika, znanega in inovativnega založnika, češ naj se naslednji dan, v sredo ob 16. uri, ko bo minilo 25 let od izida prve knjige njegove založbe Sanje, kot prijatelj in sodelavec oglasim v knjigarni Hiša sanjajočih knjig na Trubarjevi.

Res sem že leta sotrudnik – tu so izšli moji najpomembnejši prevodi Kurta Vonneguta (Mati noč, Sirene s Titana, Zbrane zgodbe 1 in 2), tu je izšel morda še zahtevnejši prevod čudovite fantazijke Jonathan Strange in doktor Norrell, tu mi je pred tedni izšel potopis iz Provanse V raj in nazaj … Zadnje leto pa sodelujeva tudi kot, kakor jaz pravim, zarotoslovca– preučevalca zahrbtnosti, sleparij in norosti, kakršne si lahko privoščijo dandanašnji človeški mogočniki. Zaradi vsega naštetega sem takoj z veseljem pritrdil, češ da pridem – čeprav v mesto sicer nerad zahajam.

Vzrokov je več, poglavitni pa je, da se ne želim meniti z elektroniko več, kot je življenjsko nujno. Tako tudi ne parkiram, kjer so avtomatoni, in ker so ti dandanes v mestu povsod, hodim, če že grem, peš. Mislim si, da sem zgolj zgodnji znanilec sprememb: ko bo vpeljala Q-koda v prometu, trgovini, javnih prireditvah itn., mi tako ali tako ne bo preostalo drugo kot soseska in podeželje in gozd. In tu se dobro počutim. V družini pa se bo že našel kdo, ki ga te reči ne obremenjujejo do te mere, in ta se bo pač žrtvoval in hodil za nas po nakupih in namesto nas po svetu, če ga še kaj bo.

(Drugi, manj načelen razlog pa so decembrske “lučke” – ker sem introvert, me pretirani čutnozaznavni impulzi motijo, begajo in utrujajo. Kar so za mlade starše in njihovo deco “lučke”, je zame pohod prek frontne linije v spremstvu svetlobnih raket, fosfornih nabojev, bliskov eksplozij in hrupa baražnega ognja.)

Ampak dobro, tokrat sem šel.

Stanujem na Brdu, do mestnega centra imam tri četrt ure hitre hoje. Odpravil sem se ob pol štirih in ob 4.20 sem bil na cilju. (Moral sem se ogniti “lučkam” na Prešercu, pa sem šel čez vendarle periferni Vič in čez Grajski hrib in Zmajski most.)

V knjigarni, ki me vselej preseneti s pravljičnim razkošjem ponudbe, je bil poleg blagajničarja le en mladenič, ki me je takoj sprejel z besedami: “Ste pa zgodnji.”

Izmenjala sva si še nekaj besed in postalo je jasno, da je prireditev načrtovana za 18. in ne za 16. uro. No, lepa reč!

“Morda se je Roku zareklo?” je rekel mladi mož, da bi malo omilil izraz na mojem obličju.

“Ne, ne, je že dobro,” sem rekel. “Vem, kaj se je zgodilo: namesto 18 sem prebral pač 16, ti številki sta si na hitro zelo zamenljivi, če je človek slaboviden.”

Oddal sem knjigo, pustil lepe pozdrave in se odpravil v samo središče starega mesta, na Mestni trg. Ni mi sicer hodilo na misel, da bi ostajal v Ljubljani do šestih, ker tu so bili še “zvončki”, ki so cingljali še posebej zavzeto v raznih lokalih in trgovinah, kamor bi se moral zateči pred zdaj že nadležnim mrazom. V domačem Sparu sem bil zjutraj že deležen ponavljanja ene in iste božične teme – blagajničarka je pojasnila, da se z večnim posnetkom firma ogne plačevanju predvajalnih pravic – in vedel sem, da naslednjega osmera ne bom preživel. Vse mi je govorilo, naj jo hitro uberem domov, pa vendar sem tvegal pot skozi “lučke”. Bil sem sredi tuje dežele, logično mi je bilo, da izkoristim priložnost in se obenem zatečem v skrivno javko, kjer si bom malo odpočil živce. Govorim o Trubarjevem antikvariatu nasproti Magistrata. Nekaj drugega je prijeti v roko živo knjigo kot pa jo brati v pikslih. In vsa čast trubarjevcem – nobene lučke, nobenega cingelcongla. Lokal je bil tako vzvišeno prezirljiv do vsega šundra in blišča okrog in okrog, da sem spregledal vhod. Gospa Stanka, moja dušna prijateljica in vodja antikvariata, je resda pojasnila, da jim je v vhodni veži pregorela žarnica. “Tant mieux, naj živi tema,” sem prevzetno zaklical, prav nič sluteč, kaj me čaka malo naprej v času.

Pobaral sem po Haskethu Pearsonu, kajti spominjal sem se, da je tiskan še po starem, torej v razločnem tisku. Če pa ne bom mogel brati jaz, bo z veseljem brala Bernarda, saj ima rada duhovite knjige o duhovitih ljudeh. Kolega v kotu za računalnikom je odkimal: “Življenja Oscarja Wildea pa že dolgo nisem videl.” Stanka, ki se je nekam odpravljala in je bila že skoraj pri vratih, pa se je zasukala in stopila čez sobo k eni od polic. Na pamet je segla med knjige in izvlekla pravi. “Kolega je ni prepoznal, ker nima ovitka,” je pojasnila.

Z veseljem sem odštel deset evrov. In se v drncu previjugal skozi gnečo na nabrežjih do Zvezde in podhoda proti Maximarketu. Tam je bilo mogoče zadihati – ljudje se nasploh ogibajo tega dela mesta, ki je domicil alkoholikov in narkomanov, še posebej vsiljivih v predprazničnem času, ko naj bi bili ljudje bolj darežljivi. Še čez Bleiweisovo in malo naprej sem bil končno onkraj železniške proge, v svojem delu mesta, kjer so mi znane vse stezice in poti. Tu sem se lahko prepustil mislim.

Psihoanalitiki trdijo, da vsakogar zdravje muči v tistem, kar mu je najljubše ali najbolj potrebno. Pri meni je že tako.

Kratek opis mojih očesnih težav – saj menda imamo čas, medtem ko pešačim po Cesti na Brdo –  bi se glasil takole:

1. Najprej je bila le kratkovidnost, deloma iatrogena (mama je zabičevala okulistom, naj mi dajo takšno dioptrijo, da bom lahko kar se da dobro videl, saj da sem bodoči slikar, oni so jo poslušali, oko se je akomodiralo in posledično se je dioptrija v 5 letih zvišala od minus 1,5 na minus 7). Kako bi se dala sedanja svetovna epidemija kratkovidnosti preprečiti, če bi le vse šolarje ob nastopu okoliščin, ko začnejo napenjati vid – predvsem z branjem – opremili z očali za daljnovidne dioptrije 0,5, si preberite v Iskanju izgubljenega zdravja (»O kratkovidnosti okulistov«).

2. Zaradi te adaptacije se mi je zrklo »ojajčilo, ta oblika pa je imela za posledico, da se mi je začela beločnica polagoma trgati od mrežnice. Prvo lasersko operacijo (ves čas je zame skrbel zdaj že pokojni dr. Davor Sevšek) sem preživel leta 2004, leta 2016 pa je bilo treba reč ponoviti. Zaradi več od tisoč laserskih šivov imam zdaj vidno polje prepikljano s prazninami, polji nevidečnosti, periferija,, kjer je mrežnica leta 2004 odstopala, pa je sploh v celoti nevidna. Kdor razmišlja o smrti kot niču, mu bo prav prišlo, če mu povem, da je tudi pri očesu paradoks enak, namreč, nič kot odsotnost podobe ali zaznave je neviden in zato neopazen. Sam mislim, da vidim vse, saj ni nikjer nobene luknje oz. praznine oz. niča.

3. Posledično mi je zelo opešal tudi srednjeperiferni vid. Tako praviloma opazim samo tisto, kar imam v centralnem vidu, na drugo pa lahko postanem pozoren samo, če se izrazito premika. Izpričanih imam kopico sijajnih anekdot, ki vse temeljijo na tej nepopolnosti. Dejansko se zgodi, da odložim kozarec, se obrnem, še kaj rečem, se obrnem nazaj – in kozarca ni več. Dokler ga ne natipam in po možnosti prevrnem ali pahnem z mize. Večinoma ga sicer predtem opazim, ker sem se navadil s pogledom “prečesavati” področje, ki me zanima; tako tam vznikne “tudi iskani in poprej neopaženi “izgubljeni”predmet.

4. To bi morda zadoščalo, če se po ironiji usode ne bi začela tudi degeneracija centralnega vida. Z levim očesom je vidno centralno polje nakrivljeno; človeške obraze na ulici vidim,. kakor da bi bili modeli za Munchov Krik –  na profilih so nosovi potlačeni v obraz. Črke so kakor iz krevljice. Čeprav je napaka za zdaj drobna, pa je včasih moteča, ker se vseskozi postavlja pred oko. 7. Vendar se ne pritožujem. Prvič sem pačenje centralnega vidnega polja opazil že leta 2015. V sedmih letih se ni zares skvarilo, in to pomeni, da gre za »suho« in ne za »mokro« degeneracijo. Medtem ko mokra poteka hitro in je bolj ali manj nezadržna, je suha kar prijazna. Če sem dočakal 71 let, potem ko že 60 let prenapenjam oči, si pravim, bom menda ja zdržal še teh nekaj let, kolikor mi jih je še danih.

5. Žal se je pri meni dokaj zgodaj pojavila še katarakta, t. i. siva mrena. Pred nekaj leti so mi, ker sem videl vse bolj mračno, operativno zamenjali rodni leči z umetnima. O tem nisem pisal, ker ponavadi zapišem, kar se mi je zgodilo, kmalu po dogodku. Tu pa po dogodku nisem nič videl in je pisanje čakalo tako dolgo, da so žive podrobnosti, ki so tako nujne za domišljijo zaresne resničnosti, zblede. Znam povedati le še, da sta me operirali dve zdravnici. Prva se piše Nataša Vidovič, tako da sem se ji v svojo knjigo podpisal kot Branko Nevidinič. Priimek druge nima zveze z vidom, je pa tako šaljiv, da ga ne bom zapisal.

6. Rešitev z menjavo pravih očesnih leč za umetne se je zdela sijajna, vse dokler se moja genska šibkost pri mehkih tkivih ni izkazala tudi v mojem desnem zrklu – zaradi postoperativne fibroze se je leča za nekaj stopinj premaknila in s tem sem postal škilav. Pa ne somerno, na isti osi, ampak mi, kar gledam, če izmenoma zapiram in odpiram veki, skače postrani navzgor. Sliki, ki prihajata v možgane skozi obe očesi, moram »lepiti« skupaj, da nimata dveh obrisov, a to početje terja napor ciliarnih mišic. Če se pred TV zamislim, recimo pri gledanju snukerja, kmalu opazim, da ima vsaka krogla svojo dvojnico, ki jo zvesto spremlja na njenih vožnjah po mizi, kakor da bi ji zvesto kot angel varuh jezdila nad desno ramo. Takšno škiljenje je težko korigirati, ker sliki ne gresta vsaksebi vodoravno, marveč diagonalno oziroma pod kotom. Ne morem se naučiti, kako bi ju spravil skupaj. Največ, kar lahko storijo moji možgani, je, da se leva polovica ne meni za to, kaj gleda, in tako dvojnica na desni nekako zbledi. Druga možnost bi bila držanje glave postrani, nekako pod kotom 20 ločnih stopinj. Potem se podvojena podoba znajde v skupni vodoravni legi. A ljudje, ki sem jih takole pogledal, so mi povedali, da dajem vtis skeptika, ki dvomi o povedanem. Tako ta izhod varčujem zgolj gledanje TV. Od pojava, ki je sicer lahko moteč, pa sem deležen občasnih čudežnih podob. Najlepši je pogled na Luno, ki se v temni noči razdvoji v dve samostojni Luni.

7. Dr. Dragica Kosec, moja sijajna okulistka, pravi, da se mi žal v centralnem delu tanjša tudi makula, torej mrežnica. To tanjšanje je pa bolj resno, kajti če se bo nadaljevalo, se bo slika vse bolj mračila. Zdaj razumem, zakaj se že nekaj let pritožujem nad računalniškimi programi, ki so predpredlanske lepo črne črke zamenjali s tako sivimi, ki jih ne morem več brati. Na internetu je veliko spletišč, ki so zame neuporabna, ker ne vidim traku, kamor naj bi vpisal, kaj iščem. Tudi bele črke na črni podlagi mi povzročajo glavobole – to zaresne, ne metaforične. Tipkovnico imam sijajno, kovinsko, težko, z mehaničnimi tipkami, ki odpravljajo znano težavo membranskih tipk, pri katerih se spet in spet zgodi, da malce površen dotik, kjer prst zgolj obdrsne sosednjo tipko, aktivira vpis dveh sosednjih črk. Pa vendar sem se veliko motil, vse dokler si nisem natisnil črk na beli podlagi in jih lepo razrezane nalepil z lepilcem po tipkah. Tako imam zdaj stroj, ki precej spominja na mojega prvega Underwooda iz 1930. let.

8. Nekaj časa sva izvrševala z Dragico genialen načrt: nosil bom očala s takšnimi šipicami, da bom z levim očesom videl na daleč, z desnim pa na blizu. Odkrila je namreč, da so mi leta in leta branja strenirala možgane tako, da lahko preskakujejo, kar se tiče dominance. Če želim gledati na daleč, gledam z levim očesom, in desno me pri tem ne moti, kajti na daleč je njegovo vidno polje ena sama meglica. Če pa bi rad bral, poprime desno oko, levo pa me ne moti, kajti možgani se v tem primeru ne menijo spet zanj.

9. Žal pa v praksi reč ni tako preprosta. Steklovina obeh zrkel je polna oblačkov, otočkov, črnih pik in nasploh »plovkov«, ki lahko naredijo oko nerabno, če priplavajo v sredo vidnega polja. In to se vse bolj pogosto dogaja, kajti plovki se množijo. Če uporabljam obe očesi, take motnjave niso zares nevarne, saj v primeru, da prekrije motnjava eno oko, poprime drugo – zelo redko, morda enkrat v dnevu, se zgodi, da bi bili hkrati zamegljeni obe. Ker pa je drugo oko po sistemu prevzemanja dominance zdaj izključeno, neaktivno, sem – recimo med vožnjo po prometni cesti – vsaj za nekaj sekund praktično slep, situacijo pa še slabša moje takratno stresanje z glavo (kajti s takšnimi mahljaji je mogoče plovek, ki je odtis sence strjene beloočne želatine, odgnati). Poleg tega policaji mislijo, da odkimavam njim, češ vi me že ne boste ugnali. Kljub temu pa me niso v vsem tem času slabšanja vida (recimo v zadnjih 15 letih) niti enkrat popisali — razen razen zaradi kakega parkiranja zunaj za to določeni površini — pa tudi nesreče ali nezgode nisem doživerl. Ne reče se brez razloga, da je previdnost mati Modrosti, kajti modrost, ki jo ponazarja Atenina sova, vidi kljub temi, ki jo kdaj obdaja. Defenzivna vožnja dobro kompenzira pomanjkljivosti mojega vida, ki vendarle ob zbrani pozorniosti ni tako slab, da z njim ne bi bil lani uspešno prestal preizkusa na zadevnem zdravstveem dispanzerju za delo, šport in promet. Tako mi bo vozniško veljalo še leta — kar pa ne pomeni, da vožnje že zdaj ne omejujem na čas, ko so optične razmere dovolj ugodne. Nočna vožnja ni več zame.

Do sem sem prišel pri zbiranju misli, kar sem se zavedel “lučk” na desni, ki so me slepile. Pa niso bile lučke, ampak le lepo razsvetljeni kiosk pri avtobusnem postajališču nasproti gostišča Azur. Tu rad kupujem sadje in zelenjavo pri pravljično imenovanih bratih Fariju in Edonu (tretji brat, Ilber, ima na skrbi pravo trgovino zraven male črpalke z gorivom na Tržaški). Domislil sem se, da lahko svojo pot v mesto še vedno osmislim, če danes poskrbim za to, kar bi lahko odložil na jutri in torej kupim prednovoletno darilo za svojo osebno zdravnico Sonjo Ukmar in njeno zvesto sestro Adrijano, pa še eno sestro, Tamaro, ki je še nova, vendar bo po mojem ostala pri hiši. Ordinacijo ima Sonja le kakih 200 metrov naprej od kioska, na drugi strani ceste, na številki 65.

Glede obdarovanja sem zelo skop. Govorim si, da so same moje besede najlepše darilo. Tistim, ki sem jim hvaležen in so mi pri srcu, posebej podarim kako svojo knjigo, raje izvirnik kot prevod, ali pa kaj zdravega za pod zob, s čimer delam reklamo za veganski življenjski slog. To je ves moj obdarovalni program. Darujem pa najraje prezgodaj, ko obdarovanec še ni sit daril. Če jim vzamem Sonji eno veliko gajbo topazov in recimo še kilo odličnih orehov, sestrama pa vsaki polovico naštetega, bom naredil dobro delo, namreč vsaj enkrat za spremembo jaz poskrbel za njihovo zdravje, in potem lahko reč odkljukam.

Kiosk sestoji iz hiške z okencem ter iz predprostora, skozi katerega gre človek po središčnem prehodu proti blagajniškem okencu, vmes pa nabira s stojnic levo in desno. Reč je umno urejena, pozabil pa sem, da čez zimo predprostor s ponudbo dodatno zasteklijo, tako da roba ne zmrzne. In tako sem treščil v vrata. Vsaj zame so bila nevidna – prodajalna notri je razsvetljena, moja temna silhueta je ostala nevidna. Na srečo so vrata iz okrepljenega stekla, tako da me niso porezala. A danes še imam bolečine in buški, čeprav sem si doma nos in čelo lep čas vestno hladil z ledenim obkladkom.

Notri sem pripomnil, da bi bilo dobro, če bi na vrata nalepili silhuete jastrebov, tako da se ptičice in jaz ne bi zaletavali.

“Vi ste prvi tak,” je rekel Edon.

“Že mogoče,” sem rekel, “ampak kaj če pride še kdo, ki si tudi še ni omislil palčke?”

Vrata so resda imela kljuko, ki bi jo videčen človek opazil. A kot rečeno imam problem z opažanjem reči, če niso prav v vidnem centru. Gledal sem bil Edona, ki se mi je nasmihal izza blagajne, in kljuka mi je ostala nevidna, kakor da je ni.

No, kar je, je. Še dobro se je končalo. Zmenila sva se, da robo prevzamem naslednji dan, torej danes, ko je napovedano, da bo podnevi svetlo.

Doma sem ženi rekel: “Veš kaj? Mogoče je, da je za velik del mojih težav kriv računalniški ekran. Tam si štimam svetlobo in velikost črk po mili volji, potem pav belem svetu odkrijem, da sem slep. Ker od pisanja živim, ga bom sicer še uporabljal, ampak načeloma razmišljam, da bi začel pisati s peresnikom. Morda celo z gosjim peresom. Če je lahko Rabelais takole napisal Gargantuo in Pantagruela, bom tudi jaz še zmogel tistih nekaj strani.”

“Kadar kuhaš žgance,” je rekla, “te bolijo prsti in imaš dlan otrplo še dva dni – pa samo od mešanja. Rokopisni gibi terjajo večjo koordiniranost prstnega živčevja kot pa vrtenje kuhalnice, kaj šele kot tipkanje z dvakrat po enim prstom  – to se ne bo dobro izteklo, se bojim.”

“Saj mi ni treba, da bi ne vem koliko pisal. Ampak kar napišem, lahko napišem lepopisno. Tega sem se naučil že v prvih razredih ljudske šole. ‘Drži peresnik z repom proti rami!’ Če napiše, dnevno eno stran, to je recimo 200 besed, bom imel ob koncu naslednjega leta knjigo, ki bo obsegala več kot 70.000 besed! Le da ne bo knjiga, ampak kodeks. Lepo ga povežem skupaj, dodam umetniške platnice z recimo bakrenim reliefom in s trakci, potem pa kot unikum ponudim na kaki umetniški dražbi. Pa naj si jo kupi, kdor bi me rad hranil v trezorju. Denarja bom na ta način zaslužil več kot s honorarjem za običajno knjigo. Liber scriptus una manu et ope pauperis visus! Hura!”

Kako se bo tole z mojim vidom in s slepovidčevo knjigo končalo, lahko samo ugibam. Ampak ali se sploh smem pritoževati? Ali vnaprej žalovati? Preberite si moje besedilo »Kraljevič Marko« v Iskanju izgubljenega zdravja (Umco 2017), da boste videli, kako srečen sem in kako hvaležen sem lahko rojenicam. Tam opisujem prijatelja Marka Prpiča, ki mu je v otroštvu prijatelj med raziskovanjem brega Gradaščice vrgel v roke italijansko paradajzarico. In tako naprej …

Učite se od Marka, ne pri meni!

In če bi mi šlo zares slabo, potem bi menda ja jemal dopolnila, ki jih priporočajo: dnevni obrok 500 mg vitamina C, 400 priporočenih enot vitamina E, 15 mg betakarotena, 80 mg cinka in 2 mg bakra. (Toliko, da bo od tega pisanja tudi kakšna korist.)

Ker jih ne jemljem, to pomeni, da mi ne gre tako zelo slabo.