Vsako leto naš drevored pod prodajalno Mercatorja in vrtcem vrh Brda za dan ali dva zažari: listje je čez noč porumenelo, ne da bi odpadlo. Dan ali dva zatem zlata ni več, na tleh se je spremenilo v rjavo preprogo.

Zlati dan je taka redkost, da ga nikoli nočem zamuditi. Tudi letos sem zadnja dva tedna redno hodil gledat, kako kaj kaže. Bal sem se, da nam bo dež pokvaril praznik, da bo listje zgnilo v krošnjah, ampak ne. Na listje se je mogoče zanesti. Včeraj je začel drevored rahlo zlateti, danes pa je bil pravi zlati dan.

Torej sva z Bernardo popoldne naredila na pasjem sprehodu ovinek čez Brdo in se prek Teze spustila na trato nad Tehnološkim parkom. Namenila sva se namreč, da bova volila.

Pred nekaj leti so bili volišče preselili iz Gasilskega doma sem dol v enega od blokov. Nekako se je med selitvijo razpolovilo in zdaj imamo dve volišči, tokrat št. 141 in 142. Zakaj sta dve, mi ni jasno — ne poznam volišča, kjer bi obisk upravičeval tako podvajanje. Zagotovo ne gre za spolne ozire, tako da bi bilo eno volišče M in drugo Ž — pustili so naju z Bernardo skupaj noter. Mislim, da je dobro, da se organizatorji ne menijo za spol, kajti kaj bi sicer naredili čez nekaj let, ko bo spolov več. V San Franciscu jih imajo že skoraj sto, sem bral ravno včeraj.

Pozabil sem bil doma očala, tako da sam niti ne bi bil zmogel glasovati. Tako pa sem obkrožil edino stranko, ki med predsedniškimi volitvami ni izrekla podpore niti levi niti desni glavi “dvoglave ujede”, kot ji pravi njen šef.

Preostala dva glasovalna lista, na katerih ta stranka ni kandidirala, sem pustil prazna. Mogoče ju bodo šteli kot neveljavni glasovnici in zavedli v to statistiko. A najbrž ne gre računati na to. Že pri predsedniških volitvah sem na ta način izrazil svoje nestrinjanje s ponujeno izbiro. Kako bridko je bilo moje razočaranje, ko sem naslednje dni zaman iskal podatek o odstotku neveljavnih glasovnic kot obliki protesta. Kratko malo prezrli so jih; če sem seštel glasove obeh kandidatov/kandidatk, sem dobil 100 odstotkov — kakor na volitvah kakega diktatorja.

Komisija je bila prijazna — pustili so noter tudi dva od naših psov (sicer bi bila Bernarda prisiljena ostati z njima zunaj in ne bi vodila moje roke k pravi številki). Opazil pa sem, da je glasovalni kuli pripet z vrvco k miznemu elementu.

In sem se vprašal: “Ali naj verjamemo, da nam kot glasovalcem zaupa država, ki se čuti dolžna privezovati svoje kulije, da ji jih volivci ja ne bi pokradli?”

Ker pa je bil zlati dan, te misli nisem zapisal in tudi ne spustil v skrinjico, ki je bila tamkaj nastavljena za, sklepam, sprejemanje pripomb in pritožb.

Raje sem šel ven in s familijo še enkrat skozi zlati drevored, tokrat domov na večerjo.