I

Internetni prijatelj mi je poslal citat iz Wikipedije: “Med pandemijo koronavirusne bolezni v Sloveniji in rusko-ukrajinsko vojno je Gradišnik postal eden najbolj glasnih in izpostavljenih pristašev teorij zarot.[1]“

V mojem geslu dejansko tako piše. Od avgusta letos. Avtor pripisa je neidentificiran, sklic opombe pa napotuje na Miho Mazzinija.

Kot “prevodoslovec” najprej pripominjam, da bi bilo treba izraz “pristaš teorij zarot”, če naj pridobi znanstveno neoporečnost, popraviti. V angleščini pomeni conspiracy theory namreč “teorijo o zaroti” ali celo “o obstoju zarote” (če je ta res dovolj skrita). Slovenska “teorija zarote” bi morala biti prihranjena za opredelitev teoretskega fundamenta, na katerega se opira zarota, to je takšno ali drugačno “tajno naklepanje, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci”.

Teoretiki torej zarote snujejo, praktiki jih izvajajo. Kaj pa smo mi, ki nas obkladate s tem terminom? Mi samo skušamo opozarjati, da imajo človeška dejanja in dogajanja ozadje, ki ni nujno na očeh. Ustrezen izraz bi se glasil “zarotoslovci” – torej preučevalci zarotoslovja, kot pa vsi vemo, je “zarotoslovje” ved, ki se ukvarja s preučevanjem, diferenciranjem, kategoriziranjem in pojasnjevanjem zarot.

Izraz “teoretiki zarot” pa se po drugi strani lepo prilega omnipotentnežem, ki v višavah nebuloz o novem družbenem redu snujejo svoje načrte, da jih potem njihovi podrepniki, plačanci, priliznjenci, prevaranci in preverjevalci dejstev vede ali nevede soizvajajo.

V resnici je dandanašnja zarota nič drugega kot poskus tihe revolucije – poskus neopazno, pod krinko videza postaviti reči na glavo, jih preobrniti. Taka zarota je na glas oglaševana v sintagmah “četrta revolucija” in “novi svetovni red”. Gre za revolucijo, v kateri lahko kapitalski lastniki sredstev nadzora in prisile pridobijo absolutno oblast nad pokornim milijardglavim človeštvom.

Marx je imel prav, odloča lastništvo nad produkcijskimi sredstvi. Današnja e-produkcijska sredstva pa so namenjena proizvajanju slepil in iluzij. Glavno slepilo in iluzija je seveda to, da misliš, da ti Q-Pass daje svobodo, v resnici pa si prav z njim obsojen na suženjsko pokorščino.

Ta zarota je tako neznanska, tako vseobsežna, da mnogi niti ne vedo, da sodelujejo v njej. Dejanjem, ki sestavljajo njen potek – konzumiranju elektronike, čaščenju znanstvene nezmotljivosti, slepemu zaupanju v načelo skupnega dobrega – so se, ko so jih zajeli njeni tokovi, pridružili večidel iz nuje ali potrebe, da bi čimbolje preživeli krizo, ki jo povzroča, in so torej zgolj pasivni podporniki. Tiste, ki so dejavno udeleženi v izvajanje ukrepov, pa vodijo običajne človeške šibkosti, ki se pokažejo v prelomnih in prevratnih časih: koristolovstvo, častiželjnost, karierizem, politična pristranost, dobičkarstvo, pohlevnost, komotnost, konformizem, klečeplaštvo, pohlep, preračunljivost, zamera, maščevalnost, črednost, strah zase in za svoje, otopelost, brezbrižnost in/ali kratko malo dobra stara linija najmanjšega odpora.

Na drugi strani so tisti redki, ki jih spet drugi razlogi – nezaupljivost, svobodoljubje, trma, slabe izkušnje z establišmentom, znanstvena skepsa, humanizem, zdrava pamet in skrb za prihodnost človeštva –  silijo, da skušajo videti skozi zaveso današnje realnosti.

Ta realnost je namreč zgolj ekran, na katerega lastniki elektronskih sredstev projicirajo elektronske iluzije. Nekoč je bila cenzura v tem, da si motečim elementom prepovedal objavljanje. Z nastopom množičnih medijev je ta potreba skoraj odpadla, kajti glaski nesoglasja so se sami od sebe izgubljali v oceanskem hrupu “medijskih vsebin”. Zdaj, ko so postali viri elektronski, pa lahko njihov lastnik oboje združuje s pomočjo umetne inteligence, ki skrbi, da vsak dobi na svoj ekran zgolj tisto, kar je njemu všeč.

“Imeli ne bodo drugega kot zaslon – in bodo srečni.”

Prava realnost pa se skriva za tem zaslonom.

Seveda je mogoče tudi odpreti vrata in se odpraviti na sprehod v gozd, tam je prave realnosti obilo. A doklej še? V začetku koronskih ukrepov so svet pasjih lastnikov že omejili na okoliš z mejo največ 200 metrov od doma. V Avstraliji ali na Kitajskem ali v Kanadi ali celo v Avstriji pa jo opredeljujejo palisade izolacijskih  taborišč. Realnost je mogoče z odlokom izolirati, odrezati od človeka. Za nadzor pa skrbi Q-Pass.

Če se komu posreči s pogledom ali mislijo ali besedo na ono stran, bo deležen oznake, da je “pristaš teorij zarote”.

Strokovna medicinska soznačnica izraza “pristaš teorij zarote” se glasi paranoik. Oznaka torej ne upravičuje le demantiranja s strani “preverjevalcev”, ne zgolj cenzuriranja, brisanja neželenih vsebin, ukinjanja blogov ipd., ampak vsebuje realno grožnjo prisilnega zdravljenja oziroma hospitalizacije (saj zdravilo za paranojo ne obstaja). To je razumljivo, družbena korist bo tukaj prav tako pretehtala nad posameznikovimi svoboščinami, kot je pretehtala leta 2021 pri odločanju o popolni paralizi družbenega, gospodarskega in osebnega življenja.

Petnajst let (vse do samoupokojitve ob dopolnjenem 70. letu) sem se redno ukvarjal z brezplačnim pisnim svetovanjem ljudi v osebni stiski, ponavadi seveda čustveni oz. duševni. Tako sem imel stike tudi s paranoidno usmerjenimi posamezniki. Kadar mi je človek tožil o tem, kaj vse mu/ji počnejo v službi, doma, na ulici, sem praviloma odpisal, da naj se kar potolaži, ker ima prav: reči so res takšne, kot jih opisuje, pravzaprav so še veliko hujše. Vendar pa zadaj ni zavestnega delovanja sovražnih entitet: reči, kakršne so preganjanja, podtikanja, ovajanja, strahovanja, se žal dogajajo kar same od sebe, ker je pač svet neobvladljivo nasproten posameznikovi svobodi tudi brez zavestnega nagajanja in zahrbtnih naklepov. (Ponavadi so simptomi potem paradoksno popustili, kajti šele ideja o izrecnem preganjanju, usmerjenem prav proti njemu osebno, navdaja paranoičnega človeka z vabljivim občutkom samoveljave: dovolj pomemben je, da se spravljajo nadenj. Spodbij jim to zavest, pa se streznijo.)

Verjamem, da je zgodovina oblikovanja in vrenja človeške družbe nič drugega kot nenehno kolebanje med varnostjo in svobodo. Varnost ima svojo ceno v nesvobodi reda, svoboda v nevarnosti kaosa. Danes kaže, da smo in bomo ljubitelji svobode manjšina, morda res že redka. Današnji nesvobodni imajo veliko priložnosti za samozamotovanje, tako da se svoje nesvobode niti ne zavedajo.

A valovanje se ne bo nehalo. Brez realne osebne svobode, kakršno so neglede na nevarnosti okolja uživali v opičjem tropu naši predniki – torej svobode, da se družimo, da se ljubimo, da se skregamo, da imamo koga, ki mu lahko obiramo bolhe in skrbimo zanj, da smuknemo po svoje na drugi konec tabora – ljudje ne moremo. Če nas prej ne zvakcinirajo v robote, bo val prej ali slej pljusnil spet nazaj.

Želeti bi si bilo le, da bi te oscilacije med razbrzdanostjo radoživega Ida in brezčutnostjo duhamornega Nadjaza postale sčasoma nižje, bolj umirjene.

Ali sem paranoik? Sem, vendar s pridržkom.

V medicinski literaturi  obstaja izraz “upravičljiva preganjavica” (justifiable paranoia). Če bi me bila Wikipedija označila kot “upravičenega pristaša teorij zarote”, bi mi bilo to v čast. Tak paranoik sem zagotovo.

Da ne bi bil, bi moral biti namreč nor.