Dočakal sem ga včeraj, 7. januarja, in bil je moj dvainsedemdeseti – pravzaprav triinsedemdeseti, ampak tistega prvega iz leta 1951, v katerem sem prišel na svet, mi ne upoštevajo, ne vem zakaj ne. Najbrž zaradi Informbiroja, ki je takrat diktiral, kaj je res in kaj kleveta.

Tolstoj na začetku Ane Karenine meni: “Vsi nesrečni rojstni dnevi so si podobni, vsak, ki je srečen, je srečen po svoje.”

Moj je tudi takšen — srečen po svoje.

Vsekakor sem dosegel včeraj nov osebni rekord. Tako rekoč presegel samega sebe.

Prejel sem tudi kakih dvajset voščil, nekaj po emajlu, nekaj po telefonu. Vsako posebej me je znova spomnilo, kakšen dan preživljam, Vendar se voščilcem in voščilkam ni posrečilo, da bi mi skvarili dobro voljo.

Ta je bila posledica zavesti, da je Bernarda dva dni prej dobro prestala operacijo kolena, da se rana (devetnajst klamf, a samo en “žebelj” v kosti) lepo celi, da noga posluša in so živci neprizadeti, tako da sem jo lahko prav za rojstni dan odpeljal že domov.

Prijatelju Jadranu, radiologu, ki mi je, ko je pred dvema letoma postalo jasno, da Bernarda zaradi izrabljenega hrustanca kmalu ne bo mogla več samostojno hoditi, svetoval najboljšega strokovnjaka za tovrstne probleme, sem že telefoniral: “Sporočam ti, da je Bernarda že doma in na poti okrevanja, pa tudi, da imaš pri meni zdaj na kontu uresničenje enega ‘karkolija’. Izbiraj umno. Opozarjam te, da ne izvajam umorov in celo političnih atentatov ne. Glede vsega drugega pa sem ti diskretno na voljo.” Ni kazalo, da bi me resno vzel, ga je pa uspeh razveselil.

Te tri, štiri dneve, ko Bernarde ni bilo, sem opazil pri sebi čuden simptom. Takoj ko je odšla, sem, kakor da bi bil zlezel v njeno kožo, začel pospravljati po stanovanju, tako sem naslednje jutro recimo preobrnil, izteptal, potem še posesal vse predpražnike in preprogice, kar jih imamo po hiši. Pa jih ni malo. Teh reči se sicer ne dotikam, samo iztresem jih na vrt ali, če sosede ni doma, na stopnišče med hišama. Tudi vse drugo sem sproti pospravljal in vzdrževal, po mojem mnenju prav  brez težav in brezhibno. Nisem več puščal mokrih žličk od ječmenove kave na pultu, zračni cvrtnik pa sem celo razstavil in opral njegovo košarico. Stanovanje je bilo že na pogled čisto. Šel sem celo ven in odnesel zadaj za fasadno grmovje nekaj 30-kilskih zabojev z vrtnim kamenjem, ki so dotlej pri vhodu oteževali Bernardi pristop do električne omarice. Zdaj, ko je draginja, namreč redno meri tedensko porabo elektrike. Skratka, bilo je, kakor da bi se bil vame naselil njen duh. Bernarda je redoljubna, a ne v tem smislu, da bi k redu naganjala druge – nad tem je že obupala in tako raje pospravi sama, ker je tako prej in vzame manj energije kot prigovarjanje.

Preučevalcem človekove narave sporočam, da so se v meni naselili tudi simptomi. Občasno me je bolelo levo koleno. Boleli sta me tudi stopali, posebej prsti, na prvem mestu palca, a potem se je izkazalo, da sem pomotoma obul Anine čevlje, ki so mi dve številki premajhni. Po preobutju se je ta simptom polegel.

V soboto opoldne sem šel ponjo, to je tudi še šlo dokaj gladko, ko pa sva prišla domov, so se simptomi bernarditisa pri meni umaknili običajni drži razmišljenega genija. Že v avtu sem začel pozabljati svoje in njene reči, založil sem eno od njenih jop, ki sem jih po njenem (Bernardinem, ne jopinem) zatrjevanju prinesel iz avta v hišo v neki vrečki. Ta se je nazadnje našla, a je bila nepričakovane barve, tako da bo to reč prisiljena raziskati Bernarda, ko ne bo več odvisna od bergel. Popoldne sem se, ko sem pripeljal dva psa s sprehoda (druga dva sta vsak pri enem od otrok), še oklepal zavestne želje po metodični redoljubnosti in sem obesil njuna povodca s pripetima ovratnicama na eno in isto kljuko, da mi bosta zvečer pri roki, a zvečer so bili tam le še dva povodca in ena ovratnica. Tako je Manky moral na sprehod s Honzovo rezervno ovratnico. Na sprehodu pa mi je na nekem bolj ruralnem stopnišču, lesenem in prstenem in prekritem z odpadlim listjem, ki povezuje Cesto na Bokalce s Cesto XVIII, medtem ko sem preprijemal povodca, ker sta se psa zamenjala in zapletla, padla iz roke polna sanitarna pasja vrečka. Stopnišče je obraslo z drevjem in tako sem moral v temi na slepo tipati po stopnici, da bi jo našel. Ko mi to ni uspelo, sem nazadnje metodično odstranil s stopnice vse, kar se je dalo, listje, papirčke, kamenčke, ogrce, ampak vrečke ni bilo. Našel sem jo šele danes, ležala je stopnico niže od očiščene.

Vsega tega ne navajam v dokaz navzočnosti alienov ali demonov, temveč v ilustracijo, kakšne reči se mi vsakodnevno dogajajo. Največkrat s telefonom. Za zdaj še čakam, da kakšen genij pride do potencialno največjega odkritja v telefoniji – vrvičnega telefona! Sam sem nad sabo v tem pogledu obupal – pa imam IK 149, v jasnem vremenu celo 150. Ne morem namreč še pogruntati, kako bi se radijske glas dal spraviti v kabel.

Skratka, ko je postalo tako jasno, da je bila moja redoljubnost in zanesljivost zgolj absenčna kriza, bi bil moral biti pravzaprav razočaran, a nisem bil. Kajti ob 7h me je Anja Kováčič obvestila, da je izšel najin veliki intervju.

Tu moram seči malo dlje nazaj v čas. Sredi novembra, sredi knjižnega sejma, sem opravil z Damjanom Franzem Lujem, ki ga od prej nisem poznal, pogovor za Nedeljski dnevnik, za rubriko Povabljeni ste na kavo. Po odmevnem proticepilskem nastopu v začetku leta 22 pri Tanji Gobec in potem februarja po dolgem pogovoru z Markom Crnkovičem za FokusPokus, kjer sem imel priložnost osvetliti svoj skepticizem, je bilo to prvič, da se je zame zmenil kateri od oglasno sponzoriranih (in torej od sponzorjev potencialno odvisnih) medijev. Pardon, FokusPokus ni sponzoriran drugače kot od abonentov. Ampak saj razumete, sem hitel reči.

Poprej sem že dve leti preživel v skoraj popolni medijski osami. Kadar sem napisal kako prijazno pisemce kateremu svojih (še nedavnih) prijateljev urednikov, praviloma nisem prejel odgovora, če pa sem ga, je pisalo: “Trenutno sem odsoten in ne berem pošte. Poskusite spet ob. svetem Nikoli.”

Dejansko sem obupal, da bi še kdaj objavljal v glasilih, ki se držijo uradnega “nareka” WEF, WHO, EMA, EC, CIA itn. A prav med pomenkom z Damjanom F. Lujem me je Rok Zavrtanik od Sanj po telefonu urgentno povabil, naj takoj pridem v knjigarno Hiša sanjajočih knjig in predstavim svojo knjigo V raj in nazaj, ki je izšla pri Sanjah. Stekel sem tja, zadihan spravil iz sebe nekaj nepovezanih misli in s tem navdušil eno izmed zbranih novinark, Anjo Kovačič. k sodelovanju za spletno mesto Metropolitan.si, mesto navdiha, novic in zabave. Pravi, da želijo dati glas ljudem, ki drugje niso slišani, in pripovedovati zgodbe, ki navdihujejo, razsvetljujejo, opolnomočijo in zabavajo.

Ko je rekla, da se ne piše Kovačič, ampak Kováčič, sem spoznall, da je svojeglava in trmasta. Torej sem privolil, čeprav se mi je povabilo zdelo glede na okoliščine prevabljivo, da bi bilo res. Ker pa sem bil sredi prevajanja zelo zahtevnega romana, sem začetek preložil na konec decembra. Mislil sem, da bo do tedaj pobuda že pozabljena, ampak ne, intervju smo opravili, kot je bilo domenjeno, in izkazalo se je celo, da mi nameravajo za kolumne plačevati. Zadnjo objavo sem dobil plačano sredi leta 2021.

Dne 29. novembra sta prišli Anja in njena fotografinja Aleksandra Saša Prelesnik k meni na dom, dne 7. januarja, prav včeraj, pa je intervju izšel, in danes za nameček izide tudi že prva moja tamkajšnja kolumna, naslovljena Kako preživeti praznike brez prevelike panike.

Tu me je zmotila Bernarda in želela od mene nekaj zastonjskih storitev. Moral sem ji zamenjati led, prinesti kozarec ledene vode, previti nogo in ji dati injekcijo fragmina proti strjevanju krvi. Vse to znam, naučil sem se, ko so mi operirali krčne žile. Pri injekciji je najpomembnejše, da lepo stisneš maščobno gubo levo ali desno od popka in vanjo brez pomislekov zapičiš iglo in izprazniš brizgo. Mala malica, sploh če kožna guba ni tvoja. Res ne razumem, zakaj se zdravniki pritožujejo.

Polil sem Bernardo z vodo, in ko se je zdramila, sem ji rekel: “Drugič ti takle šivček naredim jaz, mala malica.” To jo je spravilo pokonci v postelji, tako da sem se lahko brez skrbi umaknil v kabinet in prebral intervju.

Zdi se mi prijeten in razkrivajoč.

Seveda je za jed vselej zaslužna kuharica, ne pa sestavine kot take, kaj šele način, kako je jed postrežena. In enako velja za intervju – v njem je Anja znala odškrniti pogled na moj sicer skrbno skrivani duševni portret. Tudi fotografije me kažejo človeškega. Skratka, zadovoljen sem.

Tole je torej povabilo.

Še naprej bom pisal in objavljal tudi za Podpalubje (www.podpalubje.si), kajti metropolitanski tempo z eno objavo na teden je zame praviloma prepočasen, in tudi moje kolumne iz Metropolitana se bodo teden dni po izidu smele preseliti semkaj, tako da WP nazadnje ne bo nič prikrajšan. Ker pa bodo objave samo besedilne, brez fotografij, kertej raboti kratko malo nisem kos (pa tudi ne želim spominsko obremenjevati WordPressa).

Pri Metropolitanu imajo tudi za dostopnost bolje poskrbljeno, tako da me boste tam našli že, če vtipkate recimo Metropolitan Gradišnik. Bili so celo tako prijazni, da so vstavili tudi link (tag) na Podpalubje.

Rubrika, v kateri bom objavljal, se imenuje Branko Gradišnik: prosto po prešerniku in je umeščena v kategorijo Trendi. V čast mi je to pričakovanje uredništva, da sem trendy.

Vabljeni.

Ogled je brezplačen.