Ta de, da ogenj uniči svet,

kdo drug, da led.

Ljubezni žar mi daje prav,

da sem za ogenj bolj vnet.

Hja, a po drugi strani spet

premore mržnja takšno nrav,

da vse požge do tal.

Torej bo led zadostoval.

Robert L. Frost, »Fire and Ice«, 1916

Prosim, potrpite. Pisanje s skrilavcem je zamudno. Še sploh, če pišeš v dolomit pečine pod Blejskim gradom.

Nekoč je vsakdo lahko pisal in celo narekoval sporočila v posebne elektronske naprave. Sama tega nisem več doživela, rodila sem se pred petindvajsetimi leti. Moj pradedek po očetovi strani je govoril, da je bilo grozno. Ker so bili vsi ljudje povezani s temi e-napravami, naprave pa med sabo, ni bil nihče nikoli sam. V nekaj letih se je izkazala posledica: kulturna vojna vseh proti vsem. Poleg tega pa so naprave omogočale totalen nadzor nad uporabniki.

Jeseni leta 2024 je začel nekdo, ki mu je šlo to podobno na živce kot mojemu pradedku, pošiljati po omrežjih sveta tako imenovane e-bombe. Šlo je za preprosta sporočila, recimo »Vaša lepota me ni pustila hladne – Snežinkica«, ki pa so vsebovala skrivne ukaze, kajti taka pošta je povzročila samouničenje omrežja.

Obrambe ni bilo.

»Tanobel Alfred«, kakor se je podpisoval, je ostal neznan. Samo iz datuma, ko je udarila prva e-bomba – bilo je 14. avgusta, je morda mogoče sklepati, da je šlo za švedskega pacifista. Na ta dan leta 1814 se je s sklenitvijo miru med Švedsko in novonastalo Norveško začel »švedski mir« kot praktični dokaz, da bi bilo na Zemlji mogoče živeti brez vojn.

Kmalu so ostali le še trije otočki elektronike. ZDA, Kitajska in Rusija so si uredile vsaka svoje interno omrežje pod Skalnim gorovjem, Himalajo in Uralom. Ker pa ta gorovja prekriva oklep iz ledu, ni čudno, da na nebu ne vidimo več mimobežnega mežikanja satelitov ali pobliskov raket.

Kako razen z božjim srdom si je še mogoče pojasniti, da se je iz vse bolj pregrete klime skoraj čez noč izcimila ledena doba?

Pradedek nam je to razlagal takole: »Nič posebnega! Sedanja oledenitev je zgolj ena v vrsti mnogih prejšnjih, ki so se redno pojavljale skozi zadnjih 2,7 milijona let. Ciklične ponovitve so odvisne od količine sončne energije, ki pride na pretežno kopensko severno hemisfero, ta pa je spet odvisna od sovplivanja sončnih dejavnikov (npr. neenakomerno cikličnih sončnih peg) na posebnosti v gibanju Zemlje, ki jih je v celovit teoretski sistem povezal srbski matematik in paleoklimatolog Milutin Milanković. Zemlja se ne vrti in ne kroži pravilno, ampak je njeno gibanje podobno kolebanju vrtavke. Tri take oscilacije (oženje ekliptike, spreminjanje nagiba vrtilne osi, in precesija, torej kolebanje vrtilne osi), ki se držijo vsaka svoje periode – te trajajo od par deset tisoč pa tja do sto tisoč let – se občasno ciklično ujamejo tako, da lajšajo začetek ledenitve. Kot da je Zemlja jabolko v hladilniku, opremljenem z bimetalnim stikalom. Ko se temperatura v hladilniku vzdigne nad sprejemljivo mejo, se stikalo preklopi in začne se aktivno ohlajanje. Človeštvo pa je plesen na tem jabolku.

Pregrevanje ozračja je sčasoma povzročilo, da so se stalili arktični ledeniki. Ti so seveda sladkovodni. Gostota slanosti morske vode je upadala, dokler zaradi premajhne teže sploh ni več tonila. To je v 2020. letih ustavilo traktorski vlek Zalivskega toka (oziroma njegovega globinskega protitoka), po katerem se toplota sicer širi v manj osončene konce planeta. Preprosto kot fižol!«

Rešitev je v teoriji sicer obstajala.

Pradedek jo je javno predlagal že leta 2013: »Glavni vzrok za to, da na Zemlji sploh imamo véliko ledeno dobo, je zajezitev ‘Panamskega preliva’ med poprej ločenima kontinentoma sedanje Severne in Južne Amerike. Do staknjenja celin je prišlo pred poltretjim milijonom let. Predtem je bilo vreme na Zemlji skozi vse leto in vsa tisočletja prijetno blago – nekako kot v rastlinjaku – ko pa se je vzporedniška (Z–V) cirkulacija površinske oceanske vode spremenila v poldnevniško (S–J), sta tečaja začela prejemati zadostne količine padavin, da sta dobila ledeni kapi. Rešitev? Če razširimo Panamski kanal v dovolj širok preliv, da bo voda spet tekla od zahoda na vzhod, se bomo rešili ledu, ki se nabira na hladnejših kapah zemeljskih tečajev. Ker se bodo padavine s tem samodejno povrnile v trope, bo Sahara kmalu ozelenela, Sibirija, Kanada, Argentina in Avstralija bodo lahko postale žitnice. Panamce pa lahko začasno naselimo v Izraelu.«

Pradedek je bil v resnici državljan sveta, nihče pa ni prerok v svoji domovini. Sploh pa, kdo naj bi poslušal? Vsi so hiteli na morje.

Sistem termohalinske cirkulacije je začel pešati že v 1990. letih. Pradedek je rekel, da je sam to začutil leta 1995, ko je kot maratonec opazil, da je vreme ves čas utrudljivo soparno. In res so naslednjih nekaj desetletij kondukcijo tropske toplote na sever vse bolj opravljale mogočne zračne reke. V Sloveniji je zavladala soparna subtropska klima z vse pogostejšimi obdobji pripeke. A tornadi in vlažne fronte so bili pač nezadostni.

Termostat se je nazadnje povsem pokvaril in začelo se je sreženje Evrope: leta 2032 se sneg v Nemčiji čez poletje ni več stalil, naslednje leto se v Evropi severno od Dunaja ni nihče več požvižgal na lanski sneg, in danes, četrt stoletja zatem, ledena skorja nekdanje severne Nemčije sega že petdeset metrov visoko.

Pradedek pa je napovedal, da se bo skozi nadaljnja desettisočletja nasrežila na kilometer in še več debelo!

Vsako obdobje ohladitve, glacial, je trajalo v zadnjem milijonletju praviloma med 100.000 in 110.000 let (predtem za pol manj), sledila pa je nekako 10.000 let trajajoča otoplitev, interglacial. V zadnjem, poimenovanem »holocen«, je vzniknila človeška civilizacija. Holocen je trajal izjemno dolgo, kar 11.500 let. Pradedek je ugibal, da je za odlog glaciala zaslužna kmetijska »metanizacija« ozračja v minulih dveh tisočletjih, ki pa je obenem seveda pregrevala ozračje – odlog je bil torej le začasen.

Velika ledena doba je strašna – a za človeški rod spet ne samo strašna. Zaslužna je za razvoj homo sapiensa, »mislečega človeka«, kajti geološko-klimatske spremembe, ki so jo sprožile pred 2,7 milijona leti (»savanizacija vzhodne Afrike«), so nas spravile z drevja in pokonci (v človeško stojo s posledično sprostitvijo rok z oprijemnim palcem), njeni pritiski, ki jih niso zdržali niti nanjo prilagojeni neandertalci, pa so delali selekcijo na lestvici sposobnosti, ki je šla od gole moči k moči intelekta.

Žal se pameti drži tudi zmožnost opravičevanja človeških slabosti, kakršna je prav neverjetna brezbrižnost in okrutnost homo sapiensa do pripadnikov svoje in drugih živalskih vrst.

»Vse se vrača, vse se plača!« je komentiral pradedek.

Mi se za zdaj še držimo, slovenski jezik še obstaja, kajti govori ga, če ne drugi, osem klanov, ki poseljujemo doline in višavja Pokljuke.

Najugodnejša stranska okoliščina, ki nam je to omogočila, je bila kovidska panika ter posledična zamrznitev ekonomskega in družabnega življenja. Po vpeljavi podkožnega čipiranja in izgonu Zanikovalcev (pandemije) in Zavračevalcev (vakciniranja) se je naš klan odselil iz Ljubljane in se posvetil poljedelstvu in nabiralništvu. Prababica je bila zato primorana prodati našo ljubljansko posest.

Seveda je pri vojnih dobičkarjih iztržila klavrn znesek, ker pa je slovenski cerkveni vrh spričo čudnih vremenskih dogodkov menil, da se bliža drugi prihod Jezusa v srdu, se je hotel na hitro znebiti posvetne posesti, ki bi jih utegnila osebno obremeniti pri poslednji sodbi, in tako smo za naše fičnike dobili osmino Pokljuke z nemotenim dostopom do Blejskega jezera.

Naklonjena nam je tudi geometeorološka sreča, kajti v zavetju Alp je edini izpričani refugij drevja, ki se je v Evropi ohranilo tudi že v prejšnjem glacialu.

Vode za pitje in zalivanje je dovolj, saj prav tu poteka temperaturna meja – tu se snežna odeja končuje in izpod roba v sončnih mesecih ves čas curljajo potočki. Bolj južno se začenja stepa, če ne kar pustinja: Ledena kapa okrog severnega pola je vsrkala večino zračne vlage.

A vsega tega niti ne bi bili deležni, če ne bi bilo neke nenavadne okoliščine.

Naša prababica, pradedkova družica, je nekoč, ko so se šele začele množiti bolezni in je človeštvo menilo, da jih lahko ukroti, če ukroti ljudi, doživela od vsega hudega čuden živčni napad. Ta je resda kmalu minil, vendar ne brez skoraj čudežne posledice: vse odtlej je Babica v nočnih sanjah uzirala prihodnost. Pradedek si je to pojasnjeval takole: »Prihodnosti, to smo dovoljkrat videli, ni mogoče napovedovati. A njena, naša prihodnost je slišala njeno srčno željo in jo je obiskovala tam, kjer se to sme brez nevarnosti, da te imajo za norega: v sanjah.«

Ona nam je povedala, kaj moramo storiti in kam iti.

Pri življenju pod Triglavom nas ohranja ob tem tudi pradedkova umna izbira semenja in mladik, uvoženih z južnoameriških in himalajskih višavij, kjer so bile razmere že poprej podobne: gojimo torej tatarsko ajdo, andsko koruzo, proso, oves, stročnice in divji krompir. S prirejo mesa nimamo skrbi, ker smo že od prej vegani, tatarska ajda pa vsebuje obilje beljakovin. Po okusnih in hranljivih žgancih in kašah slovimo vse do Ajdovskega gradca.

Seveda se boste čudili, kako da si nas niso podjarmila seleča se ljudstva na begu pred zimo. Kje so Huni, kje Atila ali vsaj Hitler? Od nikoder jih ni. In razlogi za to so fascinantni.

Ledena doba nastopi malone čez noč.

Paleoklimatolog Willi Dansgaard je že v 1980. letih s preučevanjem cvetnega peloda, ujetega v »letnicah« grenlandske prastare ledene skorje, dokazal, da leto, največ dve po začetku glaciacije ni več polinacije. In torej tudi ne več drevja.

Če pa že kdaj zanese pot v naše kraje tujca, ki prihaja z ognjem in mečem, zanj brž poskrbijo naši zvesti psi. Da je pes človekov najboljši prijatelj, se najlepše izkaže prav v ledeni dobi. Psi seveda niso vegani, vendar si lahko najdejo jesti, saj je mehkosrčen laborant v baselskem laboratoriju velefirme Astra Zeneca spustil na prostost poskusne živali, in tako na južnoalpskem obrobju mrgoli malih sesalcev in glodavcev vseh vrst, od belih miši pa do snežnih zajcev.

Sploh pa je bilo leta 2032, ko se je začelo zares, na Zemlji le še nekaj deset milijonov »aktivnega prebivalstva«. Preostanek človeštva je v prejšnjih nekaj letih do konca izgubil veselje do kakršnegakoli gibanja. Ko je e-tehnika odpovedala, je vse obstalo. Nihče ni več znal obračati z ročno, speljevati v drugi, samoročno prestavljati. V nosilnici bi se kaki bolj pustolovsko navdihnjeni ljudje morda še dali nositi, a zamorci so že prej odrekli pokorščino.

Kaj je bil vzrok za to pogubno lenobo?

Znanost praviloma odpove, kadar bi morala raziskati posledice součinkovanja tako različnih in vsaksebnih reči, kot so, recimo, belilo v zobnih pasti, umetna »masa za meso«, statini v pitni vodi, mutirana fruktoza, gensko cepljenje, za razvedrilo pa zrenje v ekrančke in poslušanje reklamnih džinglov brez izklopljenega zvoka. Današnja znanost kratko malo ne pomisli, da bi bili vzroki lahko mnogovrstni. Vsak znanstvenik v svoji luknji preučuje svojo edino edincato vzročno-posledično zvezo. In tako ne vemo, kaj je bil mnogoteri vzrok zgoraj popisane paralize človeštva, lahko pa z gotovostjo trdimo, da je šlo za kombinacijo podobno okultnih dejavnikov.

Česar ni storila nedejavnost, pa sta malo pozneje dosegla mraz in lakota.

Mi smo hvalabogu še živi in zdravi, še imamo namreč jesti in piti, pa tudi veselje do razploda: prav zdaj se dogovarjamo z bohinjskimi Bobri za poživitveno izmenjavo receptov in genov. Včasih nam je resda mraz, ko lazimo razoglavi naokrog, ampak saj veste, brez balina ni D vitamina …

Če bo to kdo kdaj bral, se bo vprašal, kakšen smisel ima živeti in se ploditi med čakanjem, da se vremena čez 100.000 let zjasnijo. Pradedek je imel na to vprašanje kar tri odgovore.

Nekoč, ko je bil še bolj šegav, je rekel, da se vztrajati splača, ker nas mogoče kaki Nezemljani nazadnje le vzamejo v svoj živalski vrt.

»Če smo v vesolju sami,« je dostavil, »se pa res ne bi spodobilo kar odnehati.«

Ko je proti koncu vse bolj tonil vase, ga je moj brat, da ga prikliče še malo nazaj, vprašal, ali veruje v nebesa in pekel.

»Seveda, kaj ne bi,« je šepnil, »saj imamo oboje tu na Zemlji.«

Zasmejali smo se in kidali naprej.

                                            Maša Orel, roj. Gradišnik