III

Ponižno, a ponosno torej sprejemam diagnozo “upravičljive  paranoje”.

To mi menda daje legitimacijo, da sam poskusim diagnosticirati še koga drugega. Vendar me pri tem zanima druga psihiatrična bolezen, ki je dandanes že kar malo pozabljena – v megalomanskem svetu, v katerem je vsak imetnik telefona imperator svojega ekrančka, je namreč skoraj nesmiselno omenjati “megalomanijo”.

Dandanes smo vsi megalomani – le da povečini jemljemo svojo megalomanijo z zrncem soli.

Včasih pa se pri kom, ki ima v rokah preveč vpliva, moči in oblasti – in takšni so današnji globalistični “svetovni voditelji”, ki poosebljajo neodvrnljive finančne  interese svojih multinacionalnih korporacij –  zgodi, da v njegovi glavi vznikne absolutna prepričanost, da je prav on (žensk tukaj ni) ekskluzivni iznajditelj in lastnik patenta, ki bo odrešil svet in ustvaril “Novi Jeruzalem”. Dober zgodovinski predzgled takega vplivnega megalomana je Adolf Hitler, ki je sanjal o raju na zemlji – samo nekaj milijonov izrojenih judov je bilo treba prej pospraviti.

Pot do najhujšega pekla je tlakovana z najplemenitejšimi nameni.

A kako da se megaloman te vrste ne znajde na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove?

Ker je roba, ki jo ponujajo megalomani, kar se da vabljiva, mnogi sledijo njihovim naukom.

Če en sam človek verjame, da ima ekskluziven dostop do Boga, ga bodo razglasili za norega.

Če tako verjame sto ljudi, jim bo priznan status sekte.

Če jih je milijon, bodo religija.

In če jih je na milijarde, bodo njih voditelji “postali kakor Bog”, kakor je napovedala kača v raju (1 Mojzes 3, 5).

Kako pa je slednji sam in/ali prek pooblaščenih ljudi počel s plemeni, ljudstvi in celimi narodi, ki niso bili Njegovi, si preberite v svetem pismu.

Samomalikovalec ponudi svojo odrešeniško idejo najprej statusno podobnim ali enakim megalomanom, ki pa so sami brez Ideje. Stresno obremenjeni od tega, da morajo kot Sizif vedno znova gnati svoje delnice v višave, dokler se kot vselej spet ne odkotalijo na dno, se mu pridružijo v iskanju višjega smisla. Združijo sile in začno delovati.

Načrt je seveda dolgoročen – še Rim ni bil sezidan čez noč.

Kdaj je bil ustanovljen zametek Svetovnega gospodarskega foruma? Pred več kot pol stoletja!

Mladim nadobudnežem iz družbenih elit nudijo bogovi štipendije iz svojih skladov za šolanje na najboljših univerzah, katere v zahvalo nagrajujejo z bogatimi subvencijami, če so le voljne ustrezno indoktrinirati mladež.

In tako raste krasni novi rod bodočih odrešenikov, dokler ne pridejo po parlamentarnih ali ekonomskih poteh končno vsak do svojega apostolskega položaja. Med Schwabovimi maziljenci najdete recimo Gatesa, Macrona, Merklovo … Lepo so zastopane dežele, kjer so ukrepi najbolj brutalni: tu so recimo kanadski premier Trudeau, avstralski minister za zdravje Hunt in novozelandska premierka Ardernova. 

Med podpornimi korporativnimi člani so seveda velepodjetja, pogoj je, da njihov posamezni letni dogodek presega 5 milijard dolarjev. Notri je seveda tudi Black Rock.

Poznate termin “inducirana norost”? Gre za obliko kolektivne blaznosti, ki ji lahko podleže(jo) podrejeni v razmerju ali zvezi. Do pojava prihaja lahko v partnerstvu (zgled je morilski par Myra Hindley in Ian Brady), v omejeni skupnosti (recimo sekta Davidova zvezda), v naciji kot celoti (zgled sta Hitlerjev Tretji rajh in Stalinova ZSSR) ali pa v internacionalni kamarili (zgled je Davos).

Pri slednjem ne gre za sledenje praznim iluzijam kot v sektah, kajti vrhovni vodja svoje privržence dejansko nagrajuje in navdaja z do danes nesluteno močjo, ki jo omogoča elektronska vsevednost in nadzor nad človeštvom.

Seveda, v primerjavi s celotnim človeštvom je globalistična elita še vedno le peščica. A peščica se je naučila diskretno upravljati z velikanskimi množicami. Recepta sta še vedno enaka: Panem et circenses in Divide et impera! Recept so torej imeli na voljo že rimski cesarji, samo elektronika jim je manjkala.

In glej, na lepem se izkaže, da kapitalizem in demokracija vendarle nista soznačnici, za kakršni sta se oglaševali. Ko se skoraj povsem oslabi in  odpravi srednji sloj kot pogoj miselne tolerance, ko se, kakor se dogaja te dni, zbere vsa moč v enem samem tenkem sloju kabalističnih despotov, tedaj se nekdaj častivredne pridobitve civilizacije – tisk, parlament, prosveta, zdravstvo – znajdejo v vlogi vaških klicarjev, valptov, padarjev, biričev in lovcev na čarovnice. Nekdanji demokratični aparat klecne in odtlej streže samo še despotskim nebulozam, odetim v ogrinjalo sholastično nezmotljive “znanosti”.

In tu nekje pod tem ogrinjalom se, pridušeni, vendar ne še zadušeni, skrivamo proti svoji volji mi, vsakdanji “pristaši teorije zarot”.

Naša herezija je upravičljiva. Smo na istem kot nekoč Giordano Bruno – vidimo skozi meglo propagande, indoktrinacije in medijskega pravoreka. In kot nekdaj v osnovni šoli pošiljamo drug drugemu “plonkcegelce” z odgovori. “Oksonijci” (Oxfordska univerza) pa ravnajo še vedno enako kot v času Giordana Bruna, čigar razpravljanja v svoji dvorani so sprejemali s kriki sovraštva.

Pod to sijajno draperijo sem tudi jaz, droben atomček, o katerem gre glas, da je “eden najbolj glasnih in izpostavljenih pristašev teorij zarot“.

A kako naj ne bi bil?

Ne le, da znam iskati neoporečne vire – strokovna literatura je namreč še vedno dostopna, če jo znaš poiskati (PubMed) in brati – ampak se predvsem zanesem nase in na svoje izkustvo. Najprepričljivejši dokaz, da se ne motim, je dejstvo, da sem živ in zdrav, čeprav necepljen. Vmes sem preživel vsaj dve okužbi kovida, eno diskretno, eno dokazano s testom. Zdravil sem se s prepovedanim ivermektinom – in zlahka preživel. Pa čeprav za 2 leti presegam gornjo mejo Ioannidisovega statističnega interesa.

Tako pač umuje človek, ki ima z enoumjem koristno mladostno izkušnjo: prvih trideset let svojega življenja sem preždel “v maršalovi senci”, kjer sem se iz vsakodnevne samoupravne prakse naučil, da je mogoče iz laži delati resnico, če le imaš na voljo zadosten propagandni aparat in dovolj od strahovanja sprijaznjenih ljudi.

Da se razumemo: nič nimam proti sami vsebini Wikipedijine karakterizacije: iskreno verjamem, da obstaja večdimenzijska elitistična zarota, namenjena masovni depopulaciji in s tem stvarjenju nove, boljše, lepše, transhumanejše Zemlje. Robotizaciji “s človeškim obrazom”.

Če bi se bil po ironiji rojstne linije sam znašel v špici elit vseh elit, bi si zdajle najbrž tudi belil glavo s tem, kako elegantno rešiti problem preobljudenosti in glacialnega ciklusa, ki že precej zamuja, pa še raznih drugih oblik Poslednjih dni, ki se nam obetajo. In če bi se počutil opolnomočenega, mi ne bi bilo težko teptati moralne zadržke. Kaj pa je nekaj milijard ljudi v primeri z obetom preživetja in učakanja končnega raja na zemlji?

O, Harmagedon!

Ker pa sem zgolj navaden državljan sveta, ki so mu druga za drugo odrekane pravica do gibanja, do odločanja o lastnem telesu in zdravju, celo do objavljanja v uradnih medijih, da ne omenjam  lastnega mnenja o cepljenju (kaj šele o Rusiji!), se bom zadovoljil le s preobrnjenjem dobro znane priprošnje Jezusa Kristusa.

In kličem: “Oče, ne odpusti jim, saj vedo, kaj delajo!”