15. 4. 2023

V mesecu februarju, morda dan ali dva pred srečanju v Monsu (18. 2.), je k meni pripotovalo pismo. Vsebovalo je esej z naslovom Izdaja sveta. Podpisana je bila Spomenka Hribar. Njo imam ne le za Spomenko, ampak tudi za Spomenik. Slovenija premore mnoge pogumne Slovenke, a menda je ni, ki bi bila tolikokrat vstala proti Oblasti kot prav ona. 

Ker jo imam v čislih in ker je bil osnutek za tekst, ki sem ga pisal za nastop na zborovanju proti diktatorskim nakanam Svetovne zdravstvene organizacije, že napisan do konca in sem imel besedilo le še izpiliti, sem ga odložil vkraj in začel brati.

“Hrup orožja, sovražnih besed, kletvic, prošenj, veseljačenja do smrti … je tako samoumeven, da ne slišimo tišine katastrofe, ki prihaja. Ne slišimo sveta, ki izginja. Ne slišimo narave, njene biti, ki umira.

Bit »je«, dokler smo ljudje, ki bivamo, ko tipamo hrapave in gladke površine narave, okušamo Zemljine darove, vohamo njene dišave, ko slišimo utripanje vesolja v bitju lastnega srca, bit »je«, ko gledamo svetlost/svetost sveta. Brez človeka ni biti, ni nikogar,i v katerem bi se čudežnost bitja ogledovala, se potrjevala, oglašala – sploh bila kot taka.

Slovenščina ima izjemno jezikovno zmožnost, izraziti enkratnost sveta, njegovo bistveno neponovljivost, torej njegovo bistveno nedotakljivost, z eno besedo: svetost sveta. Svet je svet. Četudi ga obdelujemo po svojih željah, nam je v bistvu podarjen!”

Moja tema za nastop se je osredotočala na bolj praktično vprašanje: namreč kaj naj stori necepljen človek, ki nujno potrebuje transfuzijo. A to se mi je, medtem ko sem bral Spomenko, zazdelo efemerno.

Skuhal sem si ječmenovo kavo in potem ob njej bral naprej Spomenko.

“Kdaj je človek postal sovražnik narave? Kdaj se je postavil nad njeno svetost, kdaj jo je začel izkoriščati vse do lastne krvi? Šele novoveški človek se je dejansko postavil nad naravo kot njen vsemogočni Gospodar. V začetku ni bilo videti, da je s tem postal sam suženj – ne narave, ampak brezimnih izzivanj anonimne volje do moči, ki vedno najde primerne osebke, da jo sprovajajo v življenje.“

In:

“Kakšna Nietzschejeva jasnovidnost! Kajti šele zdaj, prav zdaj prihaja ta volja do moči do svoje moči, ki lahko zares ne le pomrači svet, ampak ga – takšnega, kot je morda v zadnjih pojavih še danes – tudi dejansko zatre. Ko zatre človeštvo kot v bistvu svobodno bitje, je konec sveta kot svetlenja svetega.“

“Nietzscheju se pripisuje, da je inspiriral nemški nacizem z opredelitvijo bistva biti kot volje do moči in človeka prihodnosti kot nadčloveka. Toda Nietzschejev nadčlovek je človek, čigar bit je kristjanske in dionizične narave. Torej človek ljubezni, radosti in sprave s seboj, s soljudmi, s svetom kot takim. Nad-človek je imenovan prav zato, ker se je spravil sam s seboj in svetom. Le v tem je  ‘nad’ dosedanjim človekom, torej nad-človek!“

To ni bil zgolj filozofski razmislek. Gotovo je šlo za eliptično, a konkretno primerjavo s Hararijevim in Schwabovim biotronskim človekom, ki namerava postati – čez nekaj let, nekaj mesecev, morda pa že kar jutri – “kakor bogovi”.

Bral sem naprej o nekaterih meni že tudi znanih rečeh: o uničevanju sveta, o Svetovnem gospodarskem forumu in Svetovni zdravstveni organizaciji kot dvoglavi himeri skritega zla, o orožju kot komoditeti, ki širi in ščiti samo sebe, o prehranski in farmacevtski industriji, ki druga drugo dopolnjujeta pri spodkopavanju zdravja.

“Videti je, da je Svetovna zdravstvena organizacija stopila na prvo stopnico v urejanju črne prihodnosti človeštva. Postavlja se na piedestal Subjekta človeštva, ki bo kot Nadzakon urejal vsa vprašanja v zvezi z zdravstvom, z zdravili in cepivi, in čigar zapovedi naj bi bile obvezne za vse države! Uveljavljali naj bi jih tudi z vojsko nad neposlušnimi državami! Dokler je še čas  – če to drži –   je treba oditi iz tega ferajna!

To, kar pokrivata in spodbujata Svetovni gospodarski forum in Svetovna zdravstvena organizacija, je izdaja sveta! Je izdaja vseh nas, zdaj živečih in vseh prihodnjih. Je izdaja planeta Zemlje!”

Splaknil sem skodelico, se vrnil pred računalnik in začel tipkati. Tisto o transfuziji lahko navsezadnje objavim v Metropolitanu. (Besedilo, ki je, kot razbiran iz pošte, razpršilo marsikatere dvome in strahove, sem res objavil prav tukaj pod naslovom Kri naša nevsakdanja.)

Zdaj po branju pisma so me začele veliko bolj zanimati družbene posledice krvne dileme. Začel sem torej pisati:

Živimo v svetu, v katerem so nacistične ideje o rasni čistosti neizrekljiv zločin, ki se ne sme nikoli ponoviti. Danes pa je postala krvavo resna reč čistost ali nečistost krvi. Za to je poskrbelo cepljenje proti covidu-19.

Nekako polovica Slovenije je zdaj cepljena, in ta polovica je za drugo, necepljeno polovico pač nečiste krvi – izraz ni mišljen pejorativno.

V krvi tistih, ki umirajo od srčnih in žilnih bolezni, nekateri raziskovalci in celo mrliški ogledniki nahajajo sledi in učinke prostih trnastih beljakovin Mrna cepiv.

Sam seveda nimam laboratorija in ne obvladam potrebnih raziskovalnih metod, da bi trditve potrdil ali zavrnil. Tako kot preostalih 99,999 % človeštva se moram zanesti na tisti 0,001 odstotek, ki reč raziskuje.

Seveda pa je za našo človeško dilemo povsem vseeno, kateri od 0,0005 odstotka ima prav: tisti, ki v krvi ne najdejo trnastih beljakovin, ali tisti, ki jih nahajalo.

Vsakdo med tistimi 99,999 odstotkov človeštva, ki ga reč zanima in misli, da ga zadeva, si namreč glede na slišano hočeš nočeš ustvarja lastno subjektivno mnenje.

Pri tem dejansko ni pomembno, ali se to mnenje sklada z dejansko, stvarno, fizično resnico. Objektivna resničnost, kot dobro vemo, je v življenju slehernika, množic, družbe in človeštva nižji adut od psiholoških dejstev, pa najsi ta držijo ali ne. Postulat o Marijinem brezmadežnem spočetju ali o Jezusovem vnebovhodu, na primer, je psihološko dejstvo, ki mu pozitivistična znanost jemlje vsako veljavnost, vendar je na zgodovino človeštva delovalo s silno močjo in povečini s strahotnimi posledicami v obliki pokristjanjevanja, misijonarstva z ognjem in mečem, ekskomunikacij in sežiganj heretikov na grmadah, verskih vojn … kakor že to gre. Churchill je lepo rekel, da je zgodovina sestavljena iz dogodkov, ki bi ljudje raje, da jih ne bi bilo. (Eden teh dogodkov je bila po ironiji namišljene ali dejanske politične potrebe tudi atomska bomba, za katero se je zavzemal, naj jo Američani odvržejo na Hirošimo in Nagasaki.)

Veliko večino teh dogodkov žene motivacija, ki vznika iz psiholoških dejstev. Realnost trnastih beljakovin v zastrupljeni krvi cepljenih z mrna cepivi je torej lahko še naprej predmet znanstvenih preiskav, a dokler te ne bodo končane, potrjene, objavljene in splošno sprejete, bo o tem, ali je kri strupena ali ne, odločala prepričanost posameznika in njegove skupine. Tako pač je.

In tako trenutno živimo v psihološki realnosti, v kateri se necepljeni bojijo in ogibajo transfuzije, cepljeni pa kontakta z necepljeni. Gre za globoko učinkovanje vere, ki je ni mogoče pregnati s tem, da jo ignoriramo ali preganjajo, češ da je prazna.

Sam bom govoril z gledišča necepljenega človeka, ki krvi cepljenega do nadaljnjega ni voljan sprejeti. Kot že rečeno, me argumentacija ta hip prav nič ne zanima. Moje prepričanje morda temelji v trmastem oklepanju načela svobodne izbire. Mogoče me je oče prestrogo vzgajal in mu zdaj bežim v nepokorščino. Enako kot bo koga od antiskeptikov glede ustreznosti transfuzije prepričala njegova vzgoja, zaradi katere daje prednost oblasti kot tisti instanci, ki jamči za resnico in mu s tem zagotavlja varnost.

Kakorkoli že, pa necepljenim ne more biti vseeno za cepljene, češ vsak si je sam postlal, kakor je že hotel. Odločitev za cepljenje namreč praviloma ni bila zares svobodna –  v veliki večini primerov je bila izsiljena s prepričevanjem s strani oblasti, stroke in medijev, s strašenjem pred grozno boleznijo, z grožnjami, da bodo zavračalci cepljenja izgubili zaposlitev, pa tudi s trepljanjem in nagrajevanjem, najbolj pa z nenehno kvaziznanstveno propagando, češ “zaupajte znanosti, bodite družbeno odgovorni, cepivo je varno in zanesljivo”. Še se spominjam dikcije službenega sporočila, ki je mojo ženo jeseni leta 2021 obveščalo, da se bo morala “kot javna uslužbenka” s 1. oktobrom prvič cepiti, dva tedna zatem drugič, oboje obvezno, v pripisu pa pilatovsko zatrjevalo: “Gornje seveda ne pomeni, da vas kakorkoli silimo k cepljenju.«

Cepljeni so torej povečini žrtve podobno kot mi. Pravzaprav je njim hujše, kajti njihovo zdravje je zdaj potencialno dosmrtno ogroženo.

In tu smo pri drugem, že zgoraj nakazanem razlogu, zakaj ne moremo samo narediti križa nad njimi: povezani smo prek krvi. Če necepljeni prejmemo, recimo med operacijo ali po kaki nezgodi, kri cepljenih, nas taka transfuzija lahko okuži z mrnovskimi trnastimi proteini. In da je stvar še slabša, kaže, da so trnaste beljakovine lahko navzoče tudi v drugih telesnih tekočinah, celo v znoju. Ali ni že lanskega decembra to dokumentiral tako preganjani dr. Peter McCullough, eden poprej najbolj slavljenih ameriških kardiologov in epidemiologov?

Se bomo necepljeni primorani v skrbi za svoje zdravje družiti in razmnoževati le med sabo?

Ko sem zapisal tole zgoraj, sem za pol ure nehal tipkati, medtem ko so se mi pred oči vrivale podobe pekla bližnje prihodnosti z dvema kastama, nedotakljivima druga za drugo. Tudi mnogi cepljeni namreč nočejo imeti nič z nami – nekateri, ker se bojijo, da bi nam vzverjeli in s tem sami sebi priznali, da so bili nategnjeni, drugi pa iz predlogičnega strahu, da jih bomo necepljeni kot asimptomatični nosilci potuhnjenega virusa okužili. Za še tretje smo še vedno izdajalci in saboterji ideala družbene odgovornosti. Skratka, znova odloča psihološka realnost posameznikov in družbe.

Nazadnje sem se zatekel po oddih spet k pismu. Govorilo mi je:

“Problem človeka je, da ne pristaja na svojo končnost kot temeljno določilo svoje biti. V tem smislu ne pristaja na dostojanstvo človeka kot smrtnika. In ne pristaja na ranljivost, torej končnost narave kot take. Se pravi, da ne živi spravno ne z naravo ne s soljudmi in ne sam s seboj. Problem današnjega človeka je, da nima empatije, so-čutenja ne do drugega človeka, ne do živali, ne do narave kot take. Da ima suho dušico, ki niti ne ve za svoj veliki manko.

Tako so v temelju porušena vsa človekova razmerja. Štiri pra-vrednote, ki so skupne tudi vsem religijam in ki so znak človeka kot človeka, komaj še vibrirajo v našem življenju. To so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo: ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

Tako imenovana slovenska sprava je bila – že ko je bila prvič izklicana kot nuja, da se rešimo himer preteklosti in osvobodimo za sedanjost in prihodnost – razumljena specifično kot sprava komunistov z domobranci. Toda ta pogled je preozek. Sprava kot sprava je paradigma našega človeškega bivanja in sobivanja z naravo, z vsemi živimi bitji. To je način dopuščanja drugega in drugačnega, dopuščanja dostojanstva, svobode sočloveka in varovanje narave v biti. Temelj takega načina človeškega bivanja je empatija, so-čutenje, iz njega izhaja spoštovanje življenja in s tem tudi smrti, iz so-čutenja izhaja zavest povezanosti z vsemi živimi bitji in hvaležnost za podarjenosti lastnega bivanja. To in nič drugega je sprava!”

Rekel sem si: “Kdor išče, ta najde, kdor trka, se mu bo odprlo!”

Končno sem razumel, da vprašanje sprave ni moralnega značaja, ampak zadira v samo tkivo narodnega življenja. Brez sprave – in sicer sprave med cepljenimi in necepljenimi – nam grozi dobesedno narodno izumrtje.

Začel sem tipkati.

Priče smo novi delitvi, hujši od tiste med NOB. Tedanji razkol med črnimi in rdečimi je bil strahota, ki pa je bila potencialno popravljiva: posameznik se je lahko miselno spreobrnil. Zdajšnja delitev pa je ireverzibilna: kdor je že cepljen, ne more postati necepljen, pa čeprav se odloči, da se ne gre več. A zakaj bi se sploh odločil, da se ne gre več, če pa mu oblastniki, mediji in zdravniki še naprej podkladajo neresnice?

Odločil se bo, ker od njega to terjajo njegovi mrtvi, njegovi bolni, njegovi trpeči.

Najhujši pekel je na zemlji tisti, ki se skriva za domačimi stenami. Poznane so mi mnoge hiše, kjer je govor o kovidu tabu, ker niso vsi do zadnjega cepljeni oziroma vsi do zadnjega necepljeni. Družine so zato razklane, mnoge so razpadle, še več jih životari v vicah samocenzuriranja. Neglede na tabu, v katerega se je zavil ves ta tematski sklop, kot ogrne s plahto muzejski kustos človeški kip, ker je ta s preveč zvestobe anatomski resničnosti razžalil javno mnenje, pa smrt še vedno hodi naokrog in seka v našem gozdu. Če pride kmalu po odmerku in ima značilno simptomatiko, recimo kot srčna “epizoda”, polaga na matere, očete, žene, soproge, sinove in hčere, ki so v dobri veri tako ali drugače poskrbeli za cepljenje svojih najbližjih, strahotno breme tlačene krivde. Pred takšno, da rečem, antično tragiko je težko ne zatiskati si ušes in oči! Nekateri užaloščeni ostali potem celo še bolj trmasto molčijo. A kot si najde svojo pot življenje, si jo najde tudi smrt.

“Car Lazar ima kozja ušesa!” na lepem zapiska pastirčeva piščal. Drži tisto, kar je rekel neki moj sorodnik: “Naši mrtvi govorijo po tihem, a vse bolj razločno.” Teh smrti je danes toliko, da se narek oblastnikov vse bolj zatika. Če glas o smrtih in pohabah ne more iti prek medijev, gre pač od ušesa do ušesa!

Zdaj smo, morda, na sredi poti. Status cepljenosti/necepljenosti je v današnjem svetu neodstranljiva in obenem neizrekljiva realnost, cena za razliko pa pogostoma kar življenje samo. Kako v družini, v zakonski zvezi, v razredu, v službi, med prijatelji upoštevati ločitev po krvi, ne da bi se človeška družnost sama skoagulirala? V tabuiziranih, zamolčevanih delitvah se skriva največja nevarnost za kakršnokoli prihodnost našega naroda – in nasploh za človeka.

Vrnimo se za hip k državljanski vojni v času NOB. Ko se je kmečka mati, ki je bila dovolj pametna, da je vedela, da ne more uganiti, kdo bo končni zmagovalec, svetovala svojima sinovoma, naj gresta eden k ta belim, drugi k ta rdečim, je ravnala zelo modro. Tisti brat, ki bo med zmagovalci, bo že zaščitil svojega brata, svojo kri, si je mislila. A tudi tu se je zgodilo, da je povsem prevladala psihična realnost, ki se še danes izkazuje kot slovenski razkol. Brat ni pomagal bratu, vsaj ne v vseh primerih, in zato je upravičen naziv, da je šlo za bratomorno vojno. Še sploh vojno po vojni. Tudi ta neznanski greh je zmagovita stran ovila v molk, in »pokopala« pomorjene, kakor naredi s svojo žrtvijo vsak morilec, na neznanih krajih.

Ali si lahko privoščimo še dodaten razkol, zdaj ne s prelivano, ampak s cepljeno krvjo? Ne verjamem.

Našo tesnobo, ki ji tesni mentalni okvir ne da izhoda in sprostitve, je treba osmisliti. Zaklicati moramo: “Drži, cepljenje potencialno ubija, ampak če se že cepljeni ustavite zdaj in ne greste po odmerke, ste veliko bolj varni, osebno in za druge, kot boste, če greste še naslednjič pod iglo.”

Morda naša psihološka resničnost ne ustreza dejanski. Morda se motimo in smo stavili na napačno barvo v ruletni igri. Narod mora biti tega vesel: zdaj ima vložek tako na rdečih kot na črnih poljih. Čas pa bo pokazal, katera barva je bila pravilno izbrana.

Ne moremo pa zgolj zaradi misli, da bo že čas pokazal, nehati skrbeti za svoje brate ali sestre. Bilo bi strašno, če bi morali poslušati očitke – v tujini se že pojavljajo – ki bi spraševali: “Če ste vedeli, zakaj neki nas niste opozorili?”

Zapisano me je tako utrudilo, da sem se samo še opotekel spat. Vso noč do zore so me tlačile moreče sanje, v katerih sem iskal svojega brata. Tega ne mislim metaforično. Vendar ga nisem našel vse do jutra. Zgodaj zjutraj sem vstal, popil ječmenovko in šel brat pismo naprej.

To se je zdaj, kakor da bi bilo vnaprej slutilo, v kakšne misli me bo pognalo, ozrlo v razklano slovensko preteklost. Najprej se je vrnilo k pokristjanjevalnemu valjhunstvu na samem začetku naše narodne zgodovine, potem k luteranski reformaciji, ki je dala ljudem dar branja, in k protireformaciji, ki jim je Knjigo odrekla, češ da pritiče le duhovščini, nazadnje pa seveda v NOB, ta kontrapunkt slovenske revolucije in protirevolucije. Vsak od teh razkolov nas je, je dokazovalo pismo, neizbrisno zaznamoval.

“In razklanost še traja! Vsaka malenkost, vsak problem, ki se zgodi,  je nova spodbuda za nadaljevanje razkola – tako recimo vprašanje koristnosti oziroma škodljivosti cepljenja proti covidu.

Ali je glede na dolgoživost nespravljivosti pri nas sploh možno misliti na spravo? Je spravljivo bivanje in sobivanje iluzija? Menim in upam, da ni: po vsem svetu se dvigujejo glasovi proti vojnam in za varovanje narave, za varovanje življenja in dostojanstva ljudi, za varovanje rastlinskih in živalskih vrst – na mnoge načine prihaja do izraza zavedanje, da smo zase, za človeštvo, za življenje kot življenje in za sam planet Zemljo soodgovorni! Bojim se le, da bomo prepozni!”

Odpisal sem – in hkrati s tem pisal vam.

Draga moja! Če nam cepljenih ne bo sočutno mar, če se bomo nanje požvižgali, češ sami so si krivi, bo to dvakrat narobe. Najprej gre tu za moralni zadržek: vsak na tem svetu ima pravico do napake – Jezus je to vedel, zato je lahko v Getsemanijskem vrtu odpustil Petru njegovo trojno zatajitev in mu celo volil kot dediščino bodočo Cerkev.

Drugič, in to je morda celo pomembnejše, pa bi bila izločitev cepljenih strel v naše koleno – kajti prav ti, ki zdaj začenjajo po malem prestopati na našo stran, imajo zaupanje in dostop do medijev, do organov, do odločevalcev. Zato tudi lahko beremo o njih ali jih slišimo. Članka o SZO v reviji Jana 7. februarja 2023 zagotovo ni napisal kdo med nami. Mi “antivakserji” smo za medije še vedno persone non grate, a glej, nanovo spreobrnjenih za zdaj nihče ne cenzurira, morda zato ne, ker nižji odločevalci na tihem mislijo, da gre za novo partijsko linijo višjih odločevalcev.

Če jih torej sprejmemo, če smo, kot pravi tvoje pismo, do njih so-čutni, potem jim moramo tudi skušati dejavno pomagati. Saj kdo drug pa premore naše praktično znanje? Koliko vsega smo se naučili magari iz lastnih napak v teh treh letih! Ravno danes, recimo, sem prejel v e-nabiralnik slovenski prevod dne 27. januarja posodobljenega Priročnika za razstrupljanje od okužbe – od kovida in od cepljenja proti njemu!

Do take literature cepljeni skoraj ne morejo priti po njim znanih, dogmatično utrjenih poteh. Le mi jim jo lahko posredujemo. A kako naj to storimo, da nas ne zavrnejo algoritmi ali predsodek in nezaupanje?

Navzočim in njihovim krogom predlagam, da naj, če poznajo koga od naših domačih višjih odločevalcev, temu lepo z roko napišejo prijazno pismo, v katerem mu na kratko pojasnijo razloge za pisanje in za svojo skrb – ker povsem mogoče, čeprav za naše glave neverjetno je, da živijo odločevalci v tako sijajni osami, da dejansko nimajo najmanjšega pojma o tem, kaj se v resnici dogaja in za kakšen vložek gre. Vsak naj torej piše svojemu prijatelju, sorodniku, znancu med odločevalci!

Prebujeni cepljeni pa lahko po drugi strani naredijo veliko za našo stvar že samo s tem, da spregovorijo. Njihov glas o lastni stiski ali izgubi bo, kakor je to paradoksno, odmeval bolj od našega!

Tri leta že si necepljeni prizadevamo, da bi nas kdo upošteval. Zaman – algoritmi na družabnih omrežjih in cenzura v drugih medijih so skrbeli, da nas zunaj naših krogov skoraj ni bilo. Zdaj se oblaki, kot je videti, po malem odstirajo. Tudi vidna trobila globalistov, recimo Newsweek, že objavljajo meditacije skesancev iz zdravniških vrst, ki predlagajo, da je čas za splošno amnestijo.

Sam pravim drugače – sprava vsekakor, ne pa amnestija. Kajti sočutje do žrtev nam brani, da bi bili sočutni do njihovih krvnikov, da bi “čutili z njimi”.

Sklep o odločevalcih in njihovih biričih, valptih in rabljih sicer lahko še počaka – nimajo kam uiti s planeta, razen seveda v smrt, to veliko izenačevalko.

Cepljeni in necepljeni pa moramo, da se molk prebije, delati že zdaj z roko v roki.

To bo najbolj čvrst temelj sprave, da ta ne dobi lončenih nog.

Pismo Izdaja sveta je napisala prijateljica Spomenka Hribar. Že dolgo si dopisujeva z velikim veseljem – še pred tistim sva si, ko mi je poslala Tinetovo in svojo skupno delo, gigantsko knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava (založbaCiceron, 2022). O njej je pisal, kolikor je meni znano, le Iztok Illich za radijski Ars. Bral sem jo skoraj pol leta, malo zaradi težav z vidom, malo pa da sem sploh lahko šel vštric z razvojem tega strašnega, ključnega vprašanja naše zgodovine: kako najti spet Prešernovo “edinost, srečo, spravo” iz Zdravljice.

In pišem:

Draga Spomenka, berem tvoj/vajin sklepni del epohalnih Razkolov in sprave. In berem o napisnem traku, ki je ovit okrog in okrog spomenika Grobnice narodnih herojev.

Vidva sta o tem dovolj razmišljala in lepo domislila, za kaj gre v napisu. (str. 555 ss. v Slovenskih razkolih in slovenski spravi). Tu samo dodajam še svojo interpretacijo, ki je zelo blizu vajini, pa jo bom ubesedil, saj nameravam objaviti esej o tem, kaj vse je sprožilo tvoje tiho pismo o materi Zemlji.

Napisni trak je torej Župančičev, in sicer se začenja takole:
Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt.

Marsikdaj je to narobe prepisano, bodisi nalašč, iz refleksa ali iz površnosti: “Domovina je ena, nam vsem dodeljena.” Se pravi, z vejico, ki smisel spreminja v “Vsi imamo domovino, vsak narod pač svojo, naša je dodeljena nam.”

 Brez vejice – in zdaj vem iz vajine knjige, da pesnik, sicer mojster besede in tudi pravopisa, vejice ni zapisal in da je torej zagotovo ni in ne sme biti – pa pomenita prva dva verza, da je prav vsem ljkudem, človeškemu rodu sui generis, dodeljena ena sama domovina. Ta Domovina je dodeljena človeškim bitjem neglede na to, znotraj katerih mej so rojeni. Vsakdo ima seveda tudi svojo domovino, svoj rojstni prostor, kot ima tudi vsak svoje osebno življenje in svojo osebno smrt (a Življenje in Smrt sta dana pač Sleherniku).

Župančič zagotovo ne zganja domoljubnega ekskluzivizma. Ni mogoče stopiti “iz domovine” — in točno to je tisto, kar ti  dokazuješ, ko naštevaš, kar ti oponenti očitajo kot nacionalistično ideologijo. 

Župančič ne kratí domovine niti Nemcem, jasno pove tudi, da se nam “narodí” (torej dodeli) in da smo znotraj nje, njen del v tesnem, bežnem prostoru med predrojstvom in posmrtjem. Vse, prav vse sodi v domovino, tudi sama smrt, zato je mogoče po Župančiču “pasti v smrt” in se hkrati “vzdigniti v življenje”. Prav vsak račun se sklepa znotraj te Domovine.

Ali to pomeni, da naj vsaka nacionalna domovina poskrbi za vse mrtve, ki so preminili na njenih tleh? Seveda, in to velja neglede na to, ali so ji bili zaživa zvesti ali ne. Niso namreč mogli izstopiti, zbežati, ji uiti, bila jim je “dodeljena” kot sub specie Domovine. Smrt pa je po sebi že tudi sprava — smrt nas pospravi tja, kjer ni več daru Domovine, v veliki Nič.

Zato med cepljenimi in necepljenimi, neglede na to, kateri padajo v smrt in kateri se vzdigujejo v življenje, absolutno ne sme priti do delitve in s tem razkola.

Takole premlevam, spodbujen od tvojih/vajinih in Župančičevih besed.

Kdor se spušča v polemike proti njegovi genialni poetični enostavnosti, ki je za povojne razmere skoraj nepojmljiva, je izgubil orientacijo. Spotakne se namreč ob vejico (ki je ni!): “Domovina je ena, nam vsem dodeljena –” to pa domovino dela blutundobensko, zvaja jo na ekskluzivo, na lepem ne gre za generični pojem, ki objema vse človeštvo, ampak le še za, da tako rečem, “apartman”. In tu se začnejo delitve.

Tega si ne smemo, ne moremno dovoliti, ne dopuščata nam tega ne naša človeška človečnost ne naša “enodomnost”.

Ne vem, ali sem se dovolj jasno izrazil. Naj si pomagam še s Kocbekovo definicijo iz pesmi Med bojem:

Strah in srčnost, mir in zmeda,

streli, streli, vsi smo eno,

kdor le more, naj se spomni,

da ni nič, prav nič zgubljeno.

Ko me je nekaj tednov zatem nekdo prosil za kopijo Spomenkinega prvotnega pisma, sem jo povprašal, kako gleda na to, da bi ga objavili posebej. Pošiljal ga nisem namreč nikomur, ampak sem ga hranil kot dragocenost, ki ni dala mira mojim mislim in čustvom – kot tisti Tolkienov prstan.

Odgovorila je, da njen in moj tekst, tako se že njej zdi, šele združena sestavljata zgodbo, v kateri pasus o spravi zaokroža in razlaga pasus o covidu, covid in vse okrog njega pa kot posebna pojavna oblika naše nespravljivosti prikazuje kos našega v ne-spravi prebivanega  življenja.

Zato vse skupaj objavljam z nekaj zamude — iskal sem kak tiskani časopis, ki bi objavil, pa ni šlo — kot amalgam.