Branko Gradišnik (1951) je slovenskemu bralstvu med drugim znan kot avtor mnogih humornih potopisov. Njegove klasike Na Irskem (Debora, 1996), Po Siciliji (Cankarjeva založba, 2004), V senci pod zelenim zmajem (Umco 2008), ter novejša serija Založbe Pivec Julij avgusta (2018, Zakavkazje), Mi mlajši logarji (2020, Amerika), Če zdaj doma na zofi kdaj (2021, Lake District) se še vedno pridno izposojajo in razveseljujejo slovenske ljubitelje humorja.

Sam je, kako je postal potopisec, v še neobjavljenem poročilu opisal takole:

»Otroška leta sem … preživel v izolirnici očetove delovne sobe.

V očetovi sobi je bila tudi velika priročna knjižnica: ena cela stena je bila zapolnjena s češnjevimi policami, polnimi knjig.

Tam sem kmalu doumel, da se da v knjigi in v glavi popotovati dlje in hitreje kot na nogah ali s prometnimi sredstvi. Drugo kot potovati v glavi mi tudi ni preostalo, kajti mama je imela toliko bolezni, da jih je nekaj odstopila še meni.

S puberteto je prišel strah, strah pred psi, pred novimi kraji, pred puncami. Dvanajstleten sem sicer še osvojil Grajski hrib v rodni Ljubljani – na Streliški je bil hodil za mano gospod s psom, pa sem zbežal pred njima v neznani breg, onadva pa sta šla kot nalašč za mano gor vse do Šanc – a to je bilo tudi edino, s čimer sem se še lahko ponašal. V adolescenci nisem več tvegal; raje sem se povsem umaknil v branje in ničvredne sanjarije.

V času prvega zakona so me izkušnje izučile, da ga ni kraja na svetu, kamor bi zakonski par mogel ubežati samemu sebi. Za dolga leta sem torej, kot se reče v psihološkem žargonu, ‘obtičal’ v svoji glavi, umaknjen globoko vase.

Kmalu po čudežni drugi poroki ob koncu poletja 1993 me je nova žena Bernarda, ki je zaposlena na zunanjem ministrstvu, začela najprej z notami in potem z memorandumi opominjati, da je še nisem peljal na medene tedne. Sredi leta 1995 sem prejel ultimat. Bernarda se je odločila, da bi bil že čas za kakega otroka – torej je bil še pred tem tudi nujni čas za medeni teden.

Odločil sem se za Irsko, ki je po opisih iz Uliksesa mirna dežela. Naslednji dan sva vplačala in čez teden dni, pisal se je 11. avgust 1995, sva se v aranžmaju klativiteške agencije Zagmeister odpravila na 14-dnevno skupinsko popotovanje po Irski.

O tem potovanju mi je potem zapelo šaljivo pero, in še vedno se čudim g. Zagmeistru, kako da ni moje knjige z večjim pridom uporabil za prospeh svojega podjetja. Vsaka reklama je dobra reklama, bi si bil moral reči, in odsihmal opremljati udeleženke in udeležence bodočih odprav na Irsko s po enim primerkom moje knjige. Tako bi jim čas med mučnim vozikanjem v kombijih mineval med prebiranjem mojih kratkočasnih opisov taistih. Porast prodaje mojih knjig pa bi me gotovo omečil, da bi pripisal kako poglavje v čast in slavo klativiteškega kluba Zagmeister. In oboji bi bili zadovoljni.

Potovanje je trajalo 14 dni inkluziv (ta čudaški termin ponazarja, mislim, potovanja, ki se začnejo prvega dne ob 23.56 in se končajo zadnjega dne ob 0.03). 12 dni in 7 minut potikanja pod vedrim irskim nebom in spanja pod šotorskim krilom naju je z ženo koštalo 6050 nemških mark.

Ko sva torej prišla domov, sem moral napisati potopis, da finančno vsaj malo not prinesem vso to silno izgubo. In evo, tako sem postal potopisec.”

Zanimivo je, da avtor v zgornjem besedilu mimogrede omeni tudi strah pred psi. Tu si ni nič izmislil: pestila ga je prav bolestna fobija. A kakor je dobival otroke, tako ga je nuja naučila nečesa koristnega: začel je skrivati svoj strah – in kakor se rado zgodi, se je ta že s tem preprostim ukrepom precej umiril. Ko pa je Branko pri petintridesetih začel tekati, se je zgodilo, kakor se zgodi z vsakomer, potem ko je bil brez slabih posledic redno izpostavljen viru svoje fobije. Nešteta nedolžna srečanja so ga utrdila in pomirila.

Ampak prav vzljubil pa je pse takole:

»Dne 29. junija 1995 sem tekel po Litijski-Kajuhovi-Zaloški do cerkve v Polju in po PST do Bizoviške, od tam pa nazaj ob reki. Pot naj bi znašala 12 km, opravil sem jo v nekaj več kot eni uri. V Štepanjcu se mi je pridružil prikupen kosmat medvedek. Njegova zaraščenost mi je povedala, da je begavček oziroma brezdomec. Zelo disciplinirano je tekel vštric z mano, a vseskozi po drugi strani ceste. Po tem sem vedel, prvič, da si želi človeškega stika, in drugič, da so mu ljudje storili tudi že kaj hudega, tako da se ni želel preveč hitro zares zbližati. Ko sva bila sredi Štepanjca, sem ga skušal odgnati, kajti pomislil sem, da je morda eden tistih čudnih psov, ki sicer imajo dom, vendar si, morda ker jim manjka takega gibanja v družbi gospodarjev, izberejo si kakega tekača in ga en čas spremljajo. Pobral sem nekaj kamnov in jih zmetal proti kosmatincu. Mirno je čakal, ne da bi se menil zanje, in imel je prav, saj ga nisem zadel z niti enim. Pa saj ga tudi nisem hotel. To je bilo torej opravljeno, meja med nama je bila odpravljena. Ko sva bila med kostanji na Ambroževem trgu, kjer se promet malo naprej zgosti, sem mu rekel: ‘Ja nič – če si res želiš biti naš kuža, pridi čez in mi skoči v naročje.’ Malo sem počenil, on pa je prišel in mi skočil v naročje. Odnesel sem ga domov, mu dal jesti in piti, mu naštimal dekico zraven pisalne mize in šel prevajat.

Nekaj pozneje me je poklicala Bernarda in povprašala, kaj je novega. Nonšalantno sem odvrnil: ‘Nič kaj, razen da imava po novem psa.’ Mislila je, da se hecam, pa se nisem.

Tega našega psa, imenovala sva ga Medo, sem vzljubil z vsem srcem – in prek njega kmalu ves preostali pasji rod.«

Danes so psi v Gradišnikovi ožji družini zastopani v enakem številu kot ljudje.

V pričujočem potopisu pa se je prvič zgodilo, da sta se avtorjevi ljubezni do popotovanja in do psov združili v enotno besedilo.

Avtor to pojasnjuje takole:

»Kakor so se naši kužki starali, tako se nam je zdelo vse manj fer, da jih ne bi kdaj pa kdaj vzeli s seboj na daljše potovanje. Prvič se je to zgodilo leta 2019, ko smo se jeseni odpeljali z avtom na Korziko. Ljudje smo bili trije (še Bernarda in Ana), psa pa dva, oba borderkolija. Počitnice so bile sijajne – opisuje jih knjiga Kraljestvo za šotor, ki je blizu izida (založba PIVEC). Naslednje je bilo potovanje leta 2020 v Lake District na severu Anglije. Tu je bil poleg tudi Klemen. Potopis, na katerega sem ponosen, se prodaja pod naslovom Če zdaj doma na zofi kdaj. Dobra izkušnja nam je prišla posebej prav naslednje leto, ko je bila kovidska blaznost že v zenitu. Kar je bilo komaj dve leti nazaj muhast luksuz, je v času, ko smo postali necepljeni nezaželeni, dejanska nuja.«

(Vse drugo zveste v knjigi, ki je že na ogled in naprodaj. Jutri sledi še eno poglavje, potem pa bo mir.)