Poslovilna okrožnica in osebni konec kovidske afere

Včeraj me je prijatelj Marko, ki ga zelo cenim, on pa mene, mislim, tudi, poprosil, da naj ga zbrišem iz adreme, torej seznama ljudi, ki jim pošiljam aktivistične okrožnice. Če tega ne bom storil, me bo primoran algoritemsko preusmeriti v spam ali odpad, česar pa si ne želi.

Mislim si, koliko vas je še takšnih, ki ste podobno kot jaz siti, naveličani, rezistentni in celo imuni na nove in nove pošte, ne le moje … Skoraj tri leta in pol skeptiki in zarotoslovci opozarjamo na nove zaplete, odkritja, smicalice, zanimivosti. Sam prejmem dnevno več kot sto pošt. Pol dneva gre zgolj za potratno pošto, pa četudi zgolj vljudnostno. Ponavadi pa je treba še kaj pripisati, kaj kar terja sodelovanje možganov in/ali brskanje po virih.

Zadnjega pol leta se trudim na razne načine, da bi sestopil s tega kolesa, ki ga pomagam vrteti kot posebno vztrajen hrček. Ukinil sem FB skupino, se preselil v WordPress in tam začel objavljati bolj mešane reči, tudi kakšne, ki opevajo življenje neglede na plandemijo in druge grožnje. Na Metropolitanu sem nagovoril novo publiko, ki morda manj reflektira in je zato manj ozaveščena, morda celo povsem nepoučena. Tu in tam prejmem pismo, ki nakazuje, da trud ni povsem zaman. Večinoma pa ljudje kratko malo dajejo prednost rečem, ki jih ne vznemirjajo, ne strašijo, ne pehajo v depresijo. Napovedovalcem konca sveta je pač težko tekmovati z zabavnim programom.

Tole vam pišem s prošnjo, da me brišete iz svojih adrem, in vas obveščam, da je zadeva kovid, kar se mene tiče, po treh in pol letih pisanja dana ad acta. Kar se tiče ažuriranja, mi povsem zadoščajo viri, na katere sem naročen in ki me obveščajo – velikokrat sem jih že naštel. To so The Global Research, Swiss Policy Research, Chossudovsky, Dr. Mercola, Igor Chudov, Logično.hr, pa naš Lano Doplak, ki odlično pokriva nemško govorno področje. Imamo tudi novi Kažipot, prva številka je bila obetavna. Če se naročite na naštete, bo že vsega preveč, a vsaj odgovarjati vam ne bo treba, in mirne duše boste lahko kaj preskočili, obveščani pa boste še vedno bolje od našega ministra za informiranje (če ga imamo).

Za mojo odločitvijo se skrivajo še drugi razlogi: pred mano je 1000 strani težavnega prevoda; rad bi napisal še kaj svojega, ne želim se odreči reči, ki me še vedno osrečujejo, sprehodov po naravi, življenja s kužki, zakonskih radosti … Prav zdaj sem končal knjigo, ki mi je zares ljuba, morda najljubša ne zgolj med mojimi, Tisoč in nobena noč, a da sem jo v treh mesecih lahko končal, je ob vsem obveščevalnem delu trpelo družinsko življenje in zdravje.

To ne pomeni, da nisem na voljo za osebne stike, a kdor mi piše, naj me nagovarja osebno, in naj omeji tako pošto na res nujno. Včasih tako dopisovanje, ki dovoljuje, da iz malega raste veliko, naredi več dobrega kot ne vem kakšna kampanja. Moje dopisovanje s Spomenko Hribar še čaka na objavo (integralne verzije), ker kratko malo nimam primernega kraja ali medija za objavo. Pa se mi zdi najpomembnejše od vsega, kar sem napisal ta tri leta o krizi človeštva.

Ko iščemo odgovore na velika vprašanja, ne smemo pozabiti na iskanje osebnega smisla. Zarotniki so žal naredili iz sveta kanclager, zdaj pa nas skušajo narediti nenevarne s tem, da nas silijo, naj se ukvarjamo z množičnim prepošiljanjem pošte med že prepričanimi interniranci. Izkušnja zadnjih let me je izučila, da je prepričevanje prepričanih povsem jalova dejavnost, ki pa navdaja udeležence vsaj kratkoročno z dobrim občutkom. Resnično, raje naj bi vsak sam obdeloval svoj vrt in pri tem pokramljal s prvimi sosedi, to bi bilo potem morda to.

Morda je bila kovidska spletka dejansko samo diverzija, ki naj bi nas odvrnila od resnične zarote – edpopulacijske, transhumanizacijske, kanclagerske. Vojna v Ukrajini pa zagotovo ni decoy, slepitvena vaba. Tu se bom, ako bog da, še oglašal. Mislili smo, da je bipolarnost sveta najhujša grožnja za svetovni mir. Seveda, za Pax Americana zagotovo. Kakorkoli gledamo na stalinizem ali, če hočete, maoizem, brez blokovske delitve, podprte z grožnjo jedrskega Harmagedona, bi na zemlji zdaj vladal mir – Pax Americana. Ozrite se po svetu, ponekod ga že imajo. Odzival ali priključeval se bom torej projektno – in prvi projekt, ki bi se mu pridružil, je ustanavljanje Društva slovensko-ruskega prijateljstva (kajti prejšnje se je bilo primorano razpustiti). Ali, če hočete, društvo Za miren izstop iz EU. Morda še ni prepozno, da kaj poskusimo. Čemu takšnemu se že še pridružim – v mejah razpoložljivega časa.

Tega pa mi tako manjka, da ne poročam niti o življenjsko pomembnih domačih zadevah, recimo o Flynnovi babeziji, malariji podobni, a hujši centralnoafriški bolezni (na srečo si je Flynn, ki mu je življenje viselo na pajčevinici, opomogel). Poznate me in veste, da bi iz tega naredil novelo, če bi le utegnil.

Ponuja se kompleksno zarotoslovsko gradivo, ki nakazuje, da so borelioza in druge vektorske bolezni, ki se prenašajo s klopi, posledica ameriškega poskusa iz 1960. let, da bi vcepili v dotlej razmeroma nedolžne klope vse mogoče mikroorganizme in z njimi potem zasipali vietnamski pragozd, tako kot so počeli tudi z orange factorjem in z napalmom. Poskus se je posrečil, a klopom se je posrečilo prebiti se v Ameriko, od tam pa so se razširili v širni svet. Moj učbenik preživetja v naravi, Življenje v naravi iz leta 1972, ki obravnava med drugim vse, kar je mogoče v naravi jesti in/ali uporabljati, in vse, kar je nevarno zauživati in/ali priti s tem v stik, sploh ne omenja klopov, tako nedolžni so še bili!

To Mimogredem da ne bo zadnje pismo brez zanimivosti.

Torej, prosim, brišite me in ne pričakujte, da bom še bral vaše okrožnice in vam pošiljal svoje.

Nekoč je hecna beseda, saj sega tako v preteklost kot v prihodnost.

Nekoč je bilo lepo. Delajmo in upajmo, da bo nekoč spet.