Veliko se dogaja, da ne dohajam, tole pišem z veliko zamudo. Zato na kratko. Konec februarja je postal naš borderček Flynn, 10, prejšnji večer še igriv, na lepem zjutraj letargičen, tako da sploh ni hotel ven. PuTastili smo ga torej doma. Opoldne je šel v gozdiček in malo lulal, kazalo je, da se popravlja. Zvečer se je le stežka odločil za ven, ni več sprejemal posladkov, komaj da je šel gor pred garažo in potem k živi meji in dol po klancu (navzdol, sem si misli, mu je bilo laže). Vse to šele potem, ko sem mu razgibal hromo nogico, saj se mu je deloma že vlekla po tleh. Šla sva po Ažmanovi nazaj, pokazal je nekaj zanimanja za ovohavanje, koliko je lulal, niti ne vem, saj nima kake značilne poze, da bi vedel, kdaj začne – vse od nesreče, ki ga je deloma ohromila, lula in celo kaka kar med hojo. Šla sva mimo žive meje, po petdesetih metrih pa se je le obrnil in se vrnil k njej, tam je namreč ozek prehod k stopnišču, ki pelje mimo naše hiše, tretje v nizu od spodaj.

Naslednji dan je Ana spraševala o njem, poročal sem ji, ko se je vrnila, ga je peljala v veterinarno Prva-K, ugotovili so hudo anemijo, zelo malo eritrocitov, ob tem pa skoraj nič trombocitov, kar pomeni veliko nevarnost notranjih krvavitev, preiskave so izmed štirih domnev – tumor, strup, klopna bolezen in nevrološka okvara —ugotovile babeziozo, to je neka vrsta afriške malarije, ki jo prenašajo nekateri klopi, olkuženi s praživalcami (protozoa) babesie.

Dan je torej preživel na veterini, infuzije, transfuzija, zbijanje vročine (41 st). Ob sedmih je bil začasno odpuščen, možnosti, da bo preživel noč, so bile po izjavi Aleksandre Slapšak, na katero se izredno zanesem, 50-50, a jo je preživel, imel je ponoči le en napad sunkovitega dihanja (torej v resnici dušenja, ker v krvi ni več rdečih telesc).

Ob osmih zjutraj je šel spet v Prvo-K (oziroma Prva-Ka) in so ga zadržali, če danes preživi, to najbrž pomeni, da je zdravilo prijelo, morda bo tudi prejel kri od darovalke, Laline Šape, ki ima univerzalno kompatibilno skupino. (Lala je sinova partnerka.)

Vsi smo bili zelo napeti od te drame, tako da je Ferrisov rojstni dan (dopolnil je trinajst let ob gigantskem karcinomu, ki mu visi iz zadka zdaj že več kot leto dni) minil skoraj neopazno. Ana in Roberto sta sicer naredila pasjo torto, Ferris pa je bil ves dan živahen in je imel tako kompaktehn kakec, da ga je prijateljica Laura, ki ga je sprehodila, po lastni izjavi hotela “kar prijeti in vam ga prinesti domov pokazat”.

Flynn je preživel v veterinarni vsega tri dneve, ponoči pa so nam ga dajali v varstvo domov.

Prvo noč niti ne vem ne vem, kako je preživel (kajti spal je v postelji z Ano in Bartolom, tako da ga nisem videl), drugo noč je bil spodaj in je šel ob pol štirih ven lulat in kakat,tretjo noč pa je mirno prespal. Včeraj zvečer smo ga dobili nazaj, počasi so se vračali trombociti, skromnih 35, torej zelo po malem, ampak linija krepitve je bila jasna in obetavna. Iz nemškega laboratorija so v PrvaKu dobili potrditev, da drugih ekzotičnih bolezni, ki jih prenašajo klopi, nima.

Račun: 634 evrov.

Po dveh dneh je znašal že 590, takrat sem komentiral: “Hm. Ko pride do 800 evrov, nehamo zdraviti in si kupimo novega, 800 evrov namreč stane popolnoma zdrav in nov mejni ovčarček.”

Mislim, da so prisluhnili temu, morda pa znaša največji strošek prav nemški laboratorij (ki pregleda kri glede navzočnosti 170 bolezni).

Zdaj smo poprosili še za popust na stalnost. In ga dobili, 10 % za vse nadaljnje delo in material v zvezi z našimi 4 psi.

Ko sem si končno oddahnil in se vrnil pred računalnik, pa me je pričakal na Disinformation Chroniclu (Igor Chudov) zanimiv zapis, ki je razkrival skrivno zgodovino klopskih bolezni. Sklep: ameriški genetiki v službi ZDA (CIA, vojska) so že v 1960. letih v svojih vseučiliščnih laboratorijih gensko manipulirali mikrobe z idejo, da jih bodo uporabljali kot biološko orožje.

Tako so preskušali tudi mnoge mikrobe, ki povzročajo današnje bolezni, kakršne prenašajo klopi. Nočem citirati brezčutnih znanstvenih sinopsisov o eksitusu okuženih rezus opicah; a končni sklep je bil vselej, da so mikrobi uporabni, da pa je treba paziti, da ne pobegnejo z opic na znanstvenike. Nekaj drugega je, če jih uporabiš za vojne namene proti recimo rumencem Vietkongovcem ali “Ruskijem”. Tudi ti dvoji so pač opice, sicer primati, a komajda.

Kako jih torej spraviti nanje ali vanje?

Kris Newby, ki je tudi sama žrtev klopne borelije, je napisala in leta 2019 doživela izid svoje faktografske raziskave: Bitten: The Secret History of Lyme Disease and Biological Weapons. Knjige nisem bral, ker zdaj tako ali tako preslabo vidim, da bi si jih še naročal, sem pa prebral precej ocen in drugih informacij. Tako lahko povem, da je program razvijanja bioloških orožij, katerih eno bi naj postali tudi nič krivi ali dolžni klopi, potekal že vse od konca 2. svetovne bojne, ko so Američani v skrivnih laboratorijih zaposlili nemške imunologe, ki so se ukvarjali z istim projektom že med vojno. Največji skrivniraziskovalni center je bil na Plum Islandu, komaj tri kilometre od obale Long Islanda (New York), kjer so se v 1960. letih pojavili dotlej zgolj v Teksasu živeči klopi, obdarjeni z mnogimi vektorskimi boleznimi. Kako so okuženci lahko pobegnili iz laboratorija in prišli prek ožine na kopno celine, se ne ve. Oziroma ve se, da so jih morale na celino prenesti ptice, tam pa so se razširili najprej med srnjadjo. Dr. Burgerdorf, s priimkom čigar se ponaša latinsko ime borelioze, je vsekakor vcepljal v klope tudi borelije že leta 1952, kakor je sam priznal v nekem intervjuju leta 1982. Radi so ga namreč intervjuvali kot človeka, ki naj bi bil pogruntal, kaj se pravzaprav skriva v klopih.

To, da so se klopne bolezni razširile po ZDA in da zdaj oboli od njih 400.000 Američanov letno, je pač interna ameriška zadeva. Ni pa mogoče ne domnevati, da je ameriška vojska radodarno trosila okužene klope po deželah, katerih prebivalstvo je želela oslabiti. Babezija, to je oblika malarije, po rodu iz črne Afrike, pegasta mrzlica in borelioza so namreč okužbe, ki jih je težko pravočasno opaziti, še težje diagnosticirati in najtežje pozdraviti. Sam imam borelio burgerdorfi, ki jo lahko, ko občasno izbruhne, najprej praviloma s prodromskim simptomom narkolepsije, uspešno krotim zgolj z ivermektinom. Kar ni tako preprosto, kajti ivermektin, zdravilo proti malaričnim in drugim zajedalcem, ki je prineslo odkritelju Nobelovo nagrado, je zdaj v zahodnjaškem svetu po sklepu vsemogočnih zdravstvenih oblasti (in na željo kemofarmacevtskih gigantk) obsojeno na status preganjanega gobavca.

Preden so Amerji raznesli svoje klopske vojačke po svetu, klopi niso veljali za nevarno živalsko vrsto. Moj učbenik preživetja, Življenje v naravi iz leta 1972, ki obravnava med drugim vse, kar je mogoče v naravi jesti in/ali uporabljati, in vse, kar je nevarno zauživati in/ali priti s tem v stik, sploh ne omenja klopov, tako nedolžni so še bili.

Naša babezija torej ni prišla iz Zambezija oziroma je naredila velik ovinek. Doslej so bili zaznani primeri v Prekmurju, drugje pa je skoraj ni bilo. A vreme se spreminja, klopi lahko popotujejo tudi čez zimo – in evo, naš Flynček jo je skupil na južnem bregu Save!

Se pravi, bodimo hvaležni Američanom, pred njimi pa še Nemcem, ki so nam dali priložnost, da se urimo v potrpežljivem prenašanju bolezni, omenjeni dvoji so dandanes glavni biriči v Natu, zgodovina se ponavlja.