Pred dnevi sem se sprehodil po stanovanju, da si pretegnem ude, kar je v kotu sobe za goste zbudilo mojo pozornost drevo, ki je segalo z vršičkom prav do stropa.

Z začudenjem sem potipal iglice, jih nekaj odtrgal in potipal z jezikom – jelka je bila očitno zaresna. Skozi polmrak igličevja je s tal posijal belkast pravokotnik. Odgrnil sem veje – in pobral list papirja, ki bi bil še uporaben, če ne bi bil na spodnjem koncu, skoraj pri robu, popisan z ihtavo, že kar zdravniško pisavo, ki je v naglici pozabila svoj namen. Pisalo je

Potem ko sem nekaj časa ugibal, kaj piše, sem se domislil in list obrnil na glavo, a napis je bil videti le še bolj nonšalanten. Tokrat je pisalo

Klemen?

Poklical sem ženo. Pojasnila je: bil je dan pred božičem, najina hči, ki pobira znanje vsepovsod, je včeraj prišla od tašče s tem pismom in ga položila pod jelko – za “žičija”.

Ah, Božič! …

Ne bom rekel, da me prihod praznika ni presenetil. Zadnje tedne sem korigiral svoj Slovarček virtualnih izrazov, tako da so me domači puščali pri miru. Poleg tega je minila vrsta let, odkar sem videl domačo jelko. Žena, ki se ji še rezano cvetje smili, je tisto leto, ko sva se ustalila, kupila raje velikega benjamina. Zalivala sva ga in mu brisala stare liste in preštevala nove. Kot vsako skrb je navada tudi slednjo zmehčala v ljubeznivo čustvo, tako da sva se, ko se je dve leti zatem v skladu s prekletstvom fikusovega rodu osul, z enim samim otožnim pogledom sporazumela: “Nobenega dreveščka več.”

A zdaj imata dvojčka dve leti in še nekaj čez – torej čas, da obudimo božično šego. Jelko je izbral svak – iz srede gošče, takšno, ki so ji krepkejše sosede branile, da bi se razkošatila, in sta jo torej čakali sušičnost in skorajšnje odmrtje.

Z razumevanjem sem sprejel ženina pojasnila na znanje, a pripomnil, da ne odgovarjajo na moje vprašanje: namreč, kaj piše na Ančkinem listu.

Na to ni imela odgovora.

Počakal sem torej, da je prišla Ančka iz varstva in pokazal pismo njej.

Rekla je, da piše “munk”. Kaj je “munk”, tega iz nje nisem mogel izvleči niti potem, ko sem ji ponudil čokolado in s tem kompromitiral vso dotedanjo vzgojno doktrino.

Šel sem brskat po slovarjih, a naletel nisem na nič zares uporabnega. The Compact Edition of the Oxford English Dictionary sicer navaja munk(e) kot “obskurno varianto besede monk”, a moja hči si menda ja ni zaželela v hišo meniha?

Da bi bila reč še bolj zapletena, sem, ko sem pismo vračal, pod jelko naletel na še eno – medtem ga je bil napisal še Klemen. Seveda tudi njegove pisave nisem znal brati. A dva takšna možganska rebusa bi bila, tako se mi je zdelo, za moje možganske zmožnosti preveč, zato sem reševanje Klemnovega primera raje preložil na zvečer.

Žal pa sem proti koncu popoldneva na lepem opazil, da pisem ni več!

Nemudoma sem poklical ženo, a se ni nič vznemirjala – rekla je, da je božiček pobral pošto!

Ha!

Potem smo krasili jelko in jedli božičnik in prižigali prskalice in poslušali kolednice in skrivali sveče in bonbone in se bojevali, kdo bo šel spat, kdo pa ostal pokonci.

Ko sta otroka naposled omagala, je žena rekla: “Vidim, da s srcem nisi pri stvari. Kaj te muči?”

Rekel sem: “Želim si samo, da bi bil Orakelj še živ. On bi vedel, kaj je munk.”

Rekla je: “Božiček bere še bolje od Oraklja, saj mora znati vse jezike in vse pisave, da lahko izpolni vse želje – celo mimogrede izrečene! Zanesi se nanj.”

Rekel sem: “Tole bi ti bil moral najbrž povedati, še preden sva se zbližala in se poročila in dobila otroke in jelko. Ne verjamem v božička. Ne po svoji krivdi – vero mi je omajal pet let starejši brat, ko sem imel komaj osem let. Bil je nemiren duh in je nekaj let hodil o božiču v posteljo s svetilko, vrvco in štartno pištolo – namenjal se je bil božička oropati – a je vselej prezgodaj zaspal. Leta 1959 pa mi je v predalu spalnične omare pod maminim perilom pokazal darila za naju – že teden dni pred praznikom! Ko sem sedem dni zatem odvil zavojčke in uzrl taiste fige, orglice in žabe, sem klonil. Z žarom človeka, ki sumi, da so ga opeharili, sem takoj zatem izzval očeta, naj mi pove resnico. Odvrnil je, da imam prav, namreč da božička res ni –  za takšne namreč, ki ne verujejo vanj. Te besede so me tako prizadele, da sem potem še tri mesece trpel za histerično naglušnostjo. Božičnega darila pa seveda nisem dobil nikdar več.”

Potrepljala me je in rekla: “Pravijo, da ni nikoli prepozno.”

Zjutraj so me zbudili veseli klici. Opotekel sem se za njimi – in v gostinski sobi zagledal dvojčka, kako rajata okrog razdrtih papirjev in paketov. Ana je dobila kotalke in deklico, ki hodi, in šolsko sedežno klopco z vgrajeno tablo in vdolbino za krede in gobico, Klemen pa radio in tricikel in Ču-ču-vlakec!

Potem sem v kotu čisto za jelko opazil še paket.

Na njem je pisalo Tatiju – božiček.

Naprej ste gotovo že uganili: notri je bil Orakelj. Hip zatem je pozvonilo. Kot nalašč je bil – g. Bolha, moj računalničar! Pokazal sem mu darilo in takoj se je lotil instaliranja.

Kljub veselju nisem pozabil na Ančko. Vzel sem Slovar slovenskega knjižnega jezika, šel z njim v gostinsko sobo, polistal in rekel: “Je munk priprava s koleščki, ki se pritrdi na podplat obutve?”

Ana je odkimala.

“Torej je igrača, ki predstavlja deklico?”

Spet je odkimala.

“Se pravi, da ne more biti drugega kot onega?” In pokazal sem na učilo, kateremu v slovarju nisem našel nobene ustrezne definicije in ki bi mu torej neonim res prišel prav.

A Ančka je še v tretje odkimala.

Ko sem se še bolj zbegan vrnil v študijsko sobo, je g. Bolha že končal instalacijo. Potem ko sva drug drugemu zaželela predvsem zdravje, se je poslovil.

Iz globine stanovanja so veli napevi Klemnovega radia.

Z Orakljem sva končno ostala sama.

Začel sem tipkati, pa so mi prsti od vznemirjenja preveč drhteli.

Stopil sem v kuhinjo, si skuhal poparek iz baldrijana, bele omele, bezga, grenkuljice in šentjanževke, si ga odnesel za mizo, malce popil, nekajkrat globoko vdihnil, potem pa natipkal:

“Cenjeni božiček! Hvala za prelepo darilo, ki mi je po mnogih letih spet obudilo vero! Upam, da ne boš zameril, če ti poleg zahvale pošljem še pozvedbo. Moja hči Ančka te je pisno poprosila za munka. Ker traja božič še vse do polnoči, sem trdno prepričan, da ni prepozno za naknadno dostavo. Vnaprej hvala.”

Potem sem naročil Oraklju, naj poišče božičkov naslov, me podpiše itn itn.

“Imaš v mislih katerega od mnogih naslovov na internetu, ki izrabljajo božičkovo podobo za svoj profit?”

“Ha? No, to seveda ne. Hočem pravega božička.”

“To pa ne bo šlo.”

“Zakaj ne?”

Orakelj je pomlel in rekel: “Prvi v verigi krivcev je rimski škof Liberius, ki je leta 354 za datum Jezusovega rojstva preračunljivo izbral 25. december in s tem na krščansko liturgijo cepil pogansko idolatrijo – datum je predstavljal konec saturnalij in praznik nepremagljivega Sonca. Božič tako ostaja dvoverski pogansko-krščanski praznik, v katerem pa žal vse bolj zmaguje plat porabništva, požeruštva, pirotehnike in pijančevanja. Ni čudno, da je Jezusa v našem razuzdanem stoletju iz zavesti o prazniku skoraj povsem spodrinil amerikanizirani naslednik nekdanjega holandskega Miklavža, ki zdaj zganja reklamo za vse mogoče odvečne reči, od kokakole do mobitela. A to malikovanje se bo slabo končalo. O tem, da Bog v skladu z drugo zapovedjo (2 Mz 20:4) strogo kaznuje (3 Mz 10: 1,2) čaščenje, ki se ne ravna po njegovi izrecni besedi (5 Mz 12: 32), ni dvoma. Nova zaveza jasno predpisuje cerkvi, kako naj časti Kristusa (Apd 2: 42, 20: 7, 1 Kor 11 in 14) in da naj se pri tem ravna po apostolskem zgledu (Fil 3:17, 4:9). Obhajanje praznikov izrecno odsvetuje tudi Pavel (Gal 4: 10,11). Cerkev, ki praznuje, kar ni od Boga posebej zapovedano, si je prilastila, kar ji ne gre. V Svetem pismu ni nobene besede, ki bi napotovala na praznovanje Jezusovega rojstva. Vsa zgodba o odrešenju (se pravi, vse Sveto pismo od Geneze pa do Razodetja) meri na smrt in vstajenje. Resnično, povem ti, kdor se vsak december znova veseli, je kakor fantič, ki si gre vsak dan ogledat isti film in na začetku vsakič spet zaploska, ko prijezdi na platno junak, ki bo na koncu dal življenje za blagor skupnosti. In sploh, odkar ga je dal Jezus za človeštvo, je vsak dan posebej praznik – vsakodnevno je treba živeti Jezusa, ne pa praznovati božička! A cerkev, ki gre v korak s to poganizacijo, pljuva v lastni kelih! Kajti vera je ena – in ko otrok končno sprevidi, da božička ni, ne izgubi le vere v bajko, ampak tudi vero v živega Boga, za nameček pa še zaupanje v starše, ki so bili vsa leta njegovega odraščanja vpleteni v to svetovno zaroto odraslih proti lastnim otrokom!”

“Nič te ne razumem. Kaj pleteničiš?” sem zaklical z drhtečim glasom.

“Pravim ti, da božiček sploh ne obstaja! Da je navaden goljuffffff-ft-t-t!”

Skodelico sem zravnal šele, ko je bila povsem izlita.

Ekran je še zadnjič silovito zažarel in se potem utrnil, prav kakor zvezda nad Betlehemom.

Ali sem, medtem ko sem ga cvrl, kričal, ne da bi se slišal? Mogoče, kajti v sobo je pritekla žena.

Mislim, da je nemudoma razumela, kaj se je zgodilo, kajti stopila je k meni, ki sem negibno sedel s skodelico v stegnjeni roki, in prižela si je moj otrpli obraz k životu, da sva bila kot mati in otrok.

Ta bližina kot da mi je povrnila dar sluha – in skozi vlago v očeh sem se zaslišal.

“Munk!” sem ven in ven klical.

“Munk!”

“Munk!”

***

Zgodba ima še epilog. Po novem letu, ko sem se že nekoliko potolažil, je neki večer žena, ko mi je prinesla čaj, pomahala pred mojo lučjo z nečim presojnim in lahkim: “Lej, kaj sem odkrila.”

Bilo je, kot sem sprevidel hip zatem, Ančkino pismo – a glej, tokrat sem ga zlahka prebral!

Blažena vera, ki gore podira!

Žena pa je še kar obračala papir na to in ono plat, v tihoti, ki je obenem skrivala in zakrivala nekakšen zamolčan pomen, in tako tudi sam nisem izrekel misli, ampak sem pozorno sledil sukanju njenega zapestja, dokler se nisem zavedel mehanizma iluzije: napis je bil rorschachovsko naključje, čačka, ki je postala berljiva le, kadar je presevala skozi hrbtno stran lista!

“Neverjetno, a ne?” je rekla žena.

“Neverjetno? To ti je neverjetno? Povej raje – odkod zaboga ti pismo?”

P.S.: Tole zgoraj je bilo napisano nekaj pred letom 2000. Ker se stanje v 2000 letih ni bistveno spreminjalo, sem si rekel, da se tudi v teh zadnjih 22 letih ni.

No, Ančka je zdaj odrasla. A včeraj je pomagala skupaj s svojim Robertom delati jaslice.

Komentar k sliki

Božična konkordanca vzporeja posledice in vzroke: na mizi levo spodaj glej spelealni (votlinski) samostan na otoku Munkosu (Egejsko morje); nad njim Peterneljeva upodobitev Hoje k polnočnici; na desni betlehemski prizor osvetljuje zvezda nova, katere eksplozija je privabila Gašperja, Miho in Boltežarja. Portret Mankyja zadaj na steni ne gre zamenjavati z Munkom, ki stoji pred vhodom v cerkvico. Desno ob steni Herodežev grad, spredaj malo vidni razori polja iz hrastovega luba, zoranega za pomladansko zgodnjo setev. Posneto v našem novem domu na Grampovčanovi 31, medtem ko se je zgodba z Munkom dogajala na Poljanski 15, oboje v Ljubljani, Slovenija, Evropa, Zemlja, Osončje, Rimska cesta, Lokalna galaktična skupina, Vesolje, Lokalna skupina vesolj, Vse.

Vesele praznike in vso srečo v novem letu!