Pozdravljeni, pozdravljene!
Pišem vam, kako je z mojim vabilom pišočim indr., da bi s poobjavami na skupnem portalu presegli plotove vrtičkarstva, ki nas omejuje.
Odzivi so bili naslednji.
Od 102 oseb, kolikor sem jih povabil in jim predložil po moje do zadnje potankosti izgotovljen predlog, se jih je pozitivno odzvalo osem (8).
Tem sem se od srca zahvalil z upanjem na kako prihodnje sodelovanje, drugim pa z obžalovanjem, a tudi z olajšanjem, kajti odvalil se mi je kamen s pleksusa, sporočam, da je pobuda očitno in brez dvoma dokončno propadla. Škoda, platforma je bila dodelana, domena plačana, sam sem za posvetovanja, planiranje, pisanje ipd. porabil večino zadnjega poldrugega meseca, koliko pa je šlo časa mojemu tehničnemu sotrudniku Robertu G., niti ne znam oceniti — postavitev takele strani terja veliko časa.
Sledi razrez drugih, manj prijetnih, čeprav mestoma zabavnih odzivanj.
Nekaj oseb je izražalo (v enem primeru tudi upravičeno) ogorčenje, ne toliko nad mano kot nad drugimi vabljenimi, od katerih pa se je eno ime, prisežem, pojavilo samo od sebe, v mojem originalu ga ni bilo in ga še vedno ni). Nerazpoloženje nasploh izvira iz starih zamer, osebnih krivic, neporavnanih računov, in je glede na to razumljivo, nekaj pa je bilo v teh zavrnitvah čutiti tudi idejne nestrpnosti. Slednjo manj razumem, saj je predpogoj za divergentnost mišljenja prav strpnost ali nemar do drugače mislečih.
Dve osebi sta bili užaljeni, ker sem ju po njunem napačno popredalčkal (čeprav sta obe vidni v več kot eni dejavnosti in je torej taka zmota po moje opravičljiva, vsekakor pa ne neopravičljiva).
Dve osebi sta načeli tudi vprašanje honorarjev, češ dovolj je bilo pro bono dela. (Nasprotno pa je ena izmed tistih, ki so se odzvale s pripravljenostjo, da bi sodelovale, povedala, kako že leta objavlja pri vodilnem slovenskem časopisu zastonj, ker da ni dnarja.)
Nekdo je bolj mimogrede vprašal, ali bi mu objavili doktorsko disertacijo, ki pa, sodeč po naslovu, nima zveze s prav nobeno od trenutnih aktualnih tem.
Ob prebiranju teh zavrnitev sem se hočeš nočeš spominjal blagopokojnega očeta, s koliko potrpljenja je urejal revijo Prostor in čas v času enoumja. Kar sedem let ni v tistem obdobju nič prevedel. Ves čas mu je šel za komunikacijo s sotrudniki, za glajenje nesoglasij med njimi, za popravljanje njihovega jezika in za otepanje pritiskov oblasti. Jaz sem precej manj zdržljiv od njega, kar ni čudno — za sabo nimam izkušnje ujetniškega taborišča, izgnanstva, ilegale, Kocbekove afere, udbovskega nadzora, Javorškovega pljuvanja … Čeprav se sam nimam ravno za milo jero. Zadnja tri leta kovidske more sem recimo preživel brez psihosomatskih simptomov. In nasploh sem bil dobre volje. Danes pa me že od prvih ur hudo stiska v pleksusu solarisu. Oziroma me je stiskalo, dokler se nisem prejle odločil, da obesim puško na storž (koruzni).
Moja izhodišča v včeraj poslanem pismu so vam na voljo. Če bi se našel kdo, ki bi reč nadaljeval skladno z reklom, da Rim ni bil sezidan v enem dnevu, naj uporabi, kar mu/ji le pride prav. A mene bo težko še v tretje spraviti na ta tenki led. (Prvič sem doživel izkušnjo slovenske “drobljavosti” v začetku tega leta, ko sem bil priča nezadržnemu propadu moje “teorije najmanjšega skupnega imenovalca” pri volilnem telesu, skeptičnem do kovidskih ukrepov.) Bolj verodostojno se mi zdi reklo, da se dan pozna po jutru.
Na srečo pa sem prejle prejel obvestilo osebe, ki jo zelo cenim, da sama s svojo skupino somišljenikov prav zdaj in iz dovolj podobnih razlogov ustanavlja društvo sorodnega programa.
Morda me pa tam sprejmejo za sotrudnika.
Tole je tudi moja zadnja okrožnica, adremo ukinjam, saj je zdaj že jasno izkazala škodljivi učinek nenehnega obsipanja s teksti, ki dela ljudi imune (upam) in ne presenzibilizirane name.
Kdor želi morda še kdaj brati kaj mojega, ima itak na voljo objave na www.podpalubje.si, do katere lahko brez problema pride vsak, ki ima kak dostop do interneta. Ni se mu treba predstavljati, registrirati, včlanjevati. Celo brati mu/ji ne bo treba. Pa še zastonj je.
Vljudno vabljeni.
Branko Gradišnik