6. 12. 22

Danes sem moral v  Kamnik in tam pustiti avto. Kot vselej je odpovedala elektronika.

Brez razloga se je bila prižgala lučka, ki sporoča, da moramo nujno na servis, šli smo torej in zvedeli, da se elektronika razburja zaradi rezervoarja kravjega urina, ki mu bolj prefinjeno pravijo “ad blue”, kajti tega je v rezervoarju dovolj, a očitno je nastala nekakšna “miskomunikacija” med plovcem in računalnikom, tako da se slednjemu zdi, da je urina premalo; torej smo kupili nov plovec, da ga je Gregor zamenjal, a glej ga vraga, zdaj šele se je elektronika razburila in nam zagrozila, da bo prišlo do “malfunkcije” v sistemu, spet po domače povedano je to pomenilo, da bo avto, če sporočilo ignoriram, po nekaj sto kilometrov nepreklicno nehal delovati. Grega je uporabil e svoj e-tester in reč resetiral, vendar mu ni uspelo, ker na lepem ni več dobil neposredne zveze s tovarniškim elektronskim sistemom.

Če bi se vrnil v servis, ki ga vodijo pooblaščeni prodajalci, bi se končalo tako, da bi za drag denar naročili kompleten rezervoar za “ad blue” in ga nanovo inštalirali, čeprav je sedanji absolutno operativen z novim plovcem vred, plačal pa bom, da bom črn. (Grega zna takole v enem stavku preiti iz strokovnega žargona v ljudski jezik.)

Ideal trgovcev vsega sveta je, da naj bi vse poteka elektronsko (tako da jih stranke ne nadirajo) in da ni nobenega popravljanja, odpreš pač havbo ali podvozje in vzameš ven kompleten sklop, v katerem elektronika dela kažin, pa bo mirna Bosna. S tako poslovno politiko se ne strinjam, saj zato pa sem tudi pobegnil iz prodajnega servisa, kjer sem včasih plačal samo za to, da sem se pomenil s človekom v elegantni poslovni obleki, ki mi je zatrdil, da je z avtom vse v najlepšem redu – da ni res, da bi se streha prtljažnika ne želela odpreti, če avto ustavim na minimalno nagnjenem terenu, ker nemška elektronika take šlamparije pač ne trpi, ali da ni res, da avtomobila ni mogoče vžgati nikakor drugače, kot če ob obratu ključka hkrati “pumpaš” gorivo, kar navodila v servisnem priročniku izrecno razglašajo za smrten greh, ki prodajalca odvezuje zavarovalne odgovornosti. Ta servisni priročnik je tudi tako zapleten, da sem ga pred leti sklenil prebrati in sem obenem bral še Lani v Marienbadu – knjigi gresta lepo skupaj, tako labirintski sta.

Pri Gregatu je drugače, vse mi je nekako domače, kot da sem se vrnil v otroštvo, v počitnice pri babici v še porušenem Mariboru. Delavnico ima Grega v bivši tovarni Titan, stisnjeno v hrbtni del enega od poslopij tik nad Kokro (pozneje sem zvedel, da gre za Kamniško Bistrico, Kokra je sosednja, večja reka). Ob hiši je dokaj širok privoz, ki pa ga zamašijo mnogi avtomobili njegovih strank, parkirani na obeh straneh. Grega jih, kakor mu jih že privažajo in odvažajo, seli in premika sem ter tja kot na ranžirni postaji. Soseščina ni zasedena, je pa opremljena z napisi, ki prepovedujejo parkiranje in grozijo z odvozom na lastnikove stroške. Sam sem poskusil samo enkrat peljati vzvratno ven iz vmesne ožine, pa so se mi noge preveč tresle. V zadnjih letih sem zaradi slabega vida že vse prevečkrat napačno ocenil razdaljo v vzvratnem ogledalcu. Zdaj namesto mene to počne Grega in pri tem nič ne viha nosu.

Ko sem bil prejšnjič pri njem, me je tiščalo, pa sem si dovolil stopiti vkraj za neki karavan, ki me je s svojo višino zakrival skoraj do vratu, in v tem zavetju odtočiti. Ko sem že nehaval, me je iz spokojne zbranosti vrglo nepričakovano prasketanje, kakor ko prve kapljice rahlega dežja zaštropočejo po listju. Ozrl sem se in kombi je bil že tik za mano in se je še kar primikal, počasi in skoraj neslišno škrebljaje prek peska na cementni podlagi. Še malo, pa bi moral bodisi skočiti v spenjeno Kokro ali pa se dati sploščiti ob sosedovem zidu. Tako sem se ustrašil, da mi je vzelo dih in se nisem mogel oglasiti. Na srečo je Grega, ki je uprt v zadek premikal karavan, ker mu je zastavljal izvoz iz notranjosti delavnice, tedaj dvignil glavo in še pravi čas nehal riniti. Po razmisleku sem mu rekel: “Dobro, da nisem šel srat, potem me sploh ne bi opazil, škrebljanje peska pod gumo pa bi se skrilo v prasketanju mojega dreka, ravno včeraj sem namreč jedel orehe.”

Obema se nama je zdelo vse skupaj dokaj smešno.

A nazaj k problemu današnjega dne. Kako preprečiti, da bi mi prodajni servis izpulil nekaj jurjev za blažev žegen?

Ponudila se je tretja pot. Grega ima med poslovnimi sodelavci tudi nekoga z neposrednim stikom s tovarno v Nemčiji, in z njegovim e-posredovanjem bi bilo mogoče sitnost zastonj odpravita (za plovec sem seveda že plačal), vendar pa bi bilo tokrat treba avto pustiti za tri, štiri urice.

Servisi pri Gregatu trajajo urico ali dve, tako da se rad vozim tja z dvema od kužkov. Če je dela manj, se sprehodimo na Stari grad, če več, pa se povzpnemo na Špičasti vrh, višji sosednji hrib. Na slednjem sicer ni nobene gostinske postrežbe, a ker je restavracija na Starem gradu čez teden “zaradi pomanjkanja delovne sile” itak zaprta, se razlika ne občuti.

Tri ali štiri ure pa so mi že preveč, da bi jih vodil s sabo.

“Ali pa če mi ga pustiš in se vrneš potem naslednji dan,” je Grega opazil mojo neodločnost.

In tako sva se v petek zmenila za danes, pa da ga pustim do jutri.

Ne maram izkoriščati drugih, da bi opravljali reči, ki jih zmorem sam, in zato sem zavrnil Anino ponudbo, da bi šla z drugim avtom za mano in me odpeljala nazaj v Ljubljano.

“Saj iz Kamnika vozi delavski vlak, kamničan, s tem se bom vrnil. Vidva z Robertom pa se lahko jutri odpeljeta v Toyoti, kjer se protinaravno prižiga lučka, češ da je nekaj narobe s pritiskom v gumah, čeprav so napumpane na mikrobar natančno. In se vrneta z obema, prav?”

Pri tem je ostalo.

Vso noč sem v mrzličnem polsnu gruntal, kaj bi lahko šlo narobe. Tale “kamničan” – ali bom znal kupiti karto? Ali aparat sprejema gotovino ali pa terja kartico? Je kartica lahko bančna ali mora biti Urbana ali morda celo kartica SŽ? Naj vzamem s sabo posebna očala za branje ekranov in se skušam pogajati z avtomatom, jaz, ki se načeloma ne menim z aparati, ker odjedajo živim bitjem delo in kruh?

Ker sem potem še malo iskal očala in mobi, je bila ura, ko sem prišel h Gregi, že deset preč. Samo vrgel sem mu ključe in odhitel na železniško postajo.

Zanjo sem vedel, kje je, nisem pa vedel, kdaj odpelje naslednji kamničan. Torej sem se ustavil pred prvim človekom, ki mi je prekrižal pot, in ga povprašal. Bil je voljan pomagati, na pamet pa ni vedel. “Čakajte,” je rekel, “bova pogledala.” In je izvlekel smartfon. Medtem pa ga je obšla nova ideja: “Lahko pa se odpeljete izza Mercatorjevega centra tule zadaj, namreč z avtobusom. Čakajte, vam pogledam, kako vozijo avtobusi.”

“Kamničan odpelje ob desetih sedemnajst iz Grabna, to je začetna postaja, se pravi, ob deset devetnajst bo na glavni postaji,” je rekel drug glas

Zdaj je bila ura 10.08, dovolj časa, poslovil sem se od obeh dobrotnikov in se pognal v rahel drnec. Do postaje je morda kilometer.

Ko sem pritekel tja, je bilo minut dovolj še za na stranišče – očitno zrak izpod kamniških planin poživlja mojo presnovo –  a kaj ko so bile rolete postajne hiše spuščene, vrata pa zaklenjena!

Na srečo je prineslo mimo naslednjo dobro dušo. Možakar mi je pojasnil, da je vhod v postajno poslopje z druge strani, ne z ulice. Vrata so se odpirala žal samo v tesno čakalnico. Postajenačelnik je šel lovit ribe ali pa ga je zamenjala in njegove dolžnosti prevzela dva metra visoka kovinska škatla z okenci in luknjami in napisi. A dobra duša me je pomiril, češ da je na vlaku tudi kondukter, ki mi bo izdal vozovnico.

“Živ kondukter iz mesa in krvi in uniforme — ali pa se tako pravi aparatu?”

“Živ človek.”

“Mi bo zaračunal penale, češ da sem slepi potnik?”

“Ne, mislim, da vsi kupujejo karte tako. Razen stalnih vozačev, ti imajo menda kartice.”

V zahvalo sem se oddolžil, kakor se že znam in morem. “Povabil bi vas na kofe …”

” … Bife je žal zaprt.”

“… A časa je premalo, zato vam samo povem, da ste, če dovolite, da ugibam, iz Makedonije. Sem pa ste se priselili pred 40 leti.”

Bil je impresioniran, čeprav sem se zmotil. “Leta 1975 je bilo. Ampak da se mi to lahko sliši v glasu?”

“Tega ne sliši ravno vsak, jaz se ukvarjam z jeziki, pa mi je lažje. Tista gospa, ki si je prejle ogledovala aparat za izdajanje vozovnic, pa sem jo prosil za pomoč, vendar je vedela še manj od mene, je recimo iz Južnoafriške republike. Priselila se je k nam in je zelo zadovoljna. Tudi slovenščino se uči, a to ji ne gre tako dobro.”

“Vse to ste odkrili iz tega, kako je govorila?”

“Ne, sama mi je povedala v zameno za to, da sem ji prevedel napis IMATE KARTICO? v ekranskem okencu.”

“Vi ste pa res učeni – ste prav študirali te reči?”

“Ne, samo pogovarjam se z ljudmi, to zadošča.”

Te pomenke omenjam malo bolj nadrobno, ker se mi zdijo dobra ponazoritev tega, kako si ljudje pomagajo med sabo, če se mednje ne postavi elektronika. Edini ljudje, s katerimi na tistem peronu nisem imel osvežujočega pomenka, in to je veljale za vse takšne, so bili mlajši od dvajset, morda petindvajset let. V rokah so tudi še pozneje na vlaku držali “pametne telefone” in tablice, že zunaj pa so jim v  ušesih tiščale bunkice na skoraj nevidnih žičkah. Te bunkice so zelo majhne slušalke. Nekaj so torej poslušali, menili so se s stroji. In nikoli niso pogledali v oči, da bi jih človek sploh lahko ogovoril ali se jim nasmehnil.

To so znanilci prihajajoče transhumanitas, ki trka na vrata. Ni daleč čas, ko se boš samo približal takemu mimoidočemu, pa mu bo od kdove kod na telesu prišel posnet glas: “Zelo nam je mar za vašo zasebnost. Za izboljšanje storitve se pogovor snema in se bo brisal po preteku časa, ki ga zahteva zakon. Trenutno je naš operater zaseden in se vam bo javil, brž ko bo mogoče. Prosimo vas, da po koncu pogovora ocenite kvaliteto storitve s pritiskom na številčne tipke od 1 do 9.”

Pripeljal je vlak. Prvi vtis ni bil najboljši. Ustavil se je, mehanično razprla so se krila vrat in zaslišal se je svareč pisk, potem pa je vlak izplazil iz karoserije dodatno stopničko, da ja ne bi kdo skušal stlačiti stopala v ozko režo med peronom in vagonom, potem pa mu je ne bi mogli izvleči in bi jih lahko tožil. To me je spomnilo velikega preurerjanja otroških igrišč, v katerih so dobro staro mater zemljo nadomestili z — gumo. Zdaj ne bo nihče mogel trditi, da se niso potrudili.

Dvignil sem nogo čez tisto poličko in se znašel v vagonu. Tu je bil vtis dejansko navdušujoč. Znašel sem se v udobju kromirano-tapeciranih vagonov, kjer sem si lahko izbral poljuben sedež. Malo zatem je prišla zaresna kondukterka in me takoj vprašala po kartici.

“Imam Urbano, imam bančno, imam pa tudi gotovino, celo drobiž sem si pripravil.”

“Imate ta rdečo kartico?”

“Ne.”

“Vi bi jo morali imeti – saj ste, čer se ne motim, upokojenec, a ne?”

“Seveda.”

“No, z rdečo kartico se lahko upokojenci vozite po vsej Sloveniji za 3 evre.”

(Pozabil sem, ali je govorila o treh evrih za katerokoli razdaljo ali treh evrih mesečno, a če bi bilo za tri evre po vožnji, me ne bi spraševala po kartici, kajti vožnja iz Kamnika v Ljubljano je bila cenejša od te vsote.

Pojasnil sem situacijo – da hodim striktno peš, če pa je predaleč, se peljem pač z avtom, ki od mene ne terja listka ali kartice, a je tokrat moral ostati pri majstru.

“Vseeno priporočam, nikoli ne veste, kdaj vam bo prav prišlo. Pa poskusiva Urbano.”

Urbana ni delala in tako sem plačal z gotovino: dal sem sprevodnici papirnat petak in prejel nazaj tri evre in deset centov. Torej sem plačal vsega en evro in in 90 centov, kar se mi zdi zelo zmerna cena za 45 minut spokojne vožnje po slovenskem podeželju.

Rekel sem: “Ne veste, kako sem vas vesel. Vozim se kot etiopski cesar. Naj živi živa kondukterka!”

Bila je očitno vesela moje pohvale, pripomnila pa je: “Veste, v Nemčiji so že prešli na popolno avtomatizacijo, ukinili so živo osebje na vlakih, a se ni obneslo. Ni šlo.”

“No, vsaj nekaj.”

Malo sva se še menila, povedal sem ji, kako sem bil pred leti že zmenjen, da napišem memoarsko-esejistično knjižico o izumiranju slovenskih prog, ki bi mu bil priložen CD s posnetki muzike koles in šin in na različnih prograh in odsekih – kajti velika razlika je med drobolenjem viadukta ali grmenjem tunela, in vsaka lokomotiva, vsak vagon tako rekoč, ima svoje osebne ritme. A Salkič, tako se je pisal človek, zadolžen pri SZ za promocijo SZ, je poniknil in projekt je padel v vodo.

Malo pred Trzinom sem šel še na inšpekcijo stranišča: vrata so se avtomatsko odprla s pritiskom na osvetljen gumb, z notranje strani pa zapirala mehanično z zasukom kovinskega vzvoda. V tem sem videl neko mero razumevanja za navadne ljudi: če že ne znajo pogruntati gumba zunaj, nič hudega, saj bodo ostali lepo varno na hodniku, če pa ne bi znali najti gumba na notranji strani, bi jim grozilo, da ostanejo za vekomaj ujetniki WC-ja. Tu je bilo dovolj prostora tudi osebo z invalidnostjo in za nameček še z vozičkom. V vdolbinici sem našel tudi rolo straniščnega papirja. Bilo je tudi milo. Bil sem impresioniran in sem potem v miru prebiral uvodne strani nove knjige Spomenke in Tineta Hribar z naslovom Slovenski razkol in slovenska sprava. To je prva vseobsežna analiza te strašne rakrane slovenskega naroda, ki je bila najprej zasekana že z Valjhunovim prekrščevalskim morjenjem “s križem in mečem”, pa se še ni zacelila. Strmel sem nad predirnostjo Prešernovega Krsta pri Savici, ki sem ga našel v posameznih koscih med listanjem po knjigi. a se mi je zdaj žal izgubila iz spomina številka strani, pa torej verze, ki so me zadeli, prepisujem kar iz svoje knjižice Krsta:

Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči
so stórili, in pšic njegovih strela,
kaj videli krvi smo v Kranji teči,
kristjanov tvojih vse preudari dela,
in mi povej, al ni črt nárbolj jezni
njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?

Knjiga založbe Ciceron obsega skoraj 600 velikih strani, a sem se, še preden smo se ustavili na postajališču Črnuče, že odločil, da jo preberem, pa še letos, ako bog da. Magari z lupo v roki. Vsaj toliko si Spomenka in Tine zaslužita od mene. In, upam, še koga.

Ob 11.09 smo se tiho pripeljali na ljubljanski kolodvor. Ker sem imel v žepu kartico Urbane, bi bil lahko tam najel kolo in se odpeljal do Brda, kjer bi ga lahko vrnil na postajališče v Tehnološkem parku. A tudi to bi bila neke vrste kupčija s hudičem, in tako sem šel naprej lepo peš.

Ljubljana nudi manj priložnosti za pomenke, ljudje hitijo, in tako sem izmenjal le še nekaj besedi z odvisnikom, ki je na Pražakovi prosil neko gospo za kak kovanček, ona pa je gledala v tla in mu ni hotela dati nič, niti besedice ne. Počakal sem ju in mu dal, kar mi je ostalo od petaka.

“Evo, za prvo silo.”

Rekel je: “Hvala, gospod. Veste, nisem delomrznež, samo tako je pač prišlo.”

“Potolaži se, vsi smo brezposelni, samo da nekateri tega še ne vemo.”

Po sedeminštiridesetih minutah hitre hoje sem bil na varnem doma.