Hojla, oprostite, ampak dobesedno prisiljen sem napisati kaj o kužkih, ker pa imam raje, da se reči dobro končajo, se bom najprej pomudil pri zoprnijah.

Zadnje novice iz velikega sveta so namreč depresivne. Navajam tri glavne po vrsti, kakor so me vznemirile:

EU in ZDA sta sklenili – zagotovo glavni dosežek Davosa! – poenotiti svoje vrste in poslati proti Rusom svoje tanke Leopard 2 in Abrams. Nemška zunanja ministrica Baerbock je izjavila; “Smo v vojni z Rusijo …” Zelenski se na dobre novice glede tankov odziva z izjavo, da potrebujejo tudi reaktivce.

Rusi seveda niso navdušeni, njihove trenutne razprave se vrtijo okrog tega, ali in kdaj začeti z raketnimi napadi na strateške točke znotraj Nemčije.

Temu se pravi “eskalacija”, torej postopno višanje vrednosti vloženih žetonov. Trenutno vojni izvedenci ocenjujejo vrednost evropskega žetona na 100 milijonov žrtev.

O tem ni mogoče glasno razpravljati v množičnih medijih, ker je človek takoj obtožen rusofilstva.

Naštel bi lahko še celo vrsto prepovedanih tem, ki stanejo na anglosaškem zahodu človeka kariere – od “protijudovske pristranosti” zaradi kake besedice o ravnanju izraelskih oblasti s Palestinci pa do označevanja s “konspiracionisti” tiste, ki podvomijo o zanesljivosti in varnosti cepiva, glede katerega je zdaj že jasno, da dejansko slabi imunski sistem.

Zdaj pa sem našel še sijajno analizo sindroma “Velikega brata”, torej Orwellove napovedi popolnega nadzora nad mislimi državljanov sveta v prihodnosti, ki se je zdaj infiltriral v učne sisteme mnogih anglosaških in drugih zahodnih dežel pod krinko kurikularnega  “medijskega opismenjevanja”. Gre za pouk otrok o tem, česa vsega se je treba paziti, da ne bodo zapadli vplivom dezinformacijah “teoretikov zarote”. Global Research je 23. januarja objavil sijajno študijo primera protivojnega akademika dr. T. J Colesa, naslovljeno Incentivizing Censorship: A Snitch in Every Skull. “The Totalitarian Virus”, v kateri je  avtorica Helen Buyniski razstrla širšo sliko spodkopavanja svobode misli, mnenja in govora. Na koncu eseja prikaže stanje v Novi /Zelandiji, ki je zaradi svoje geografske izoliranosti sijajen laboratorij za vse mogoče poskuse v tej disciplini. Tamkajšnja predsednica Jacinda Ardern, Schwabova “mlada globalna voditeljica”, v kateri so vsi normalni podaniki videli poosebljenje zla, je sredi davoškega sestanka sestopila. Uradno zaradi izčrpanosti. A bolj verjetno je, da bodisi ni želela bodisi ni bila zmožna še radikalizirati ukrepov, ki naj vodijo v popolno zasužnjenje od zadnjih treh let že tako shiranih Novozelandcev.

Na koncu eseja se avtorica pomudi pri SZO/WHO in njenemu stalnemu refrenu v zadnjih letih, da se zaradi deljenja uradno neodobrenih informacij v zvezi s covidom-19 širi po svetu smrtonosna “infodemija” in da naj se vrli državljani vzdržujejo internetnega objavljanja teorij o zaroti, saj so besede enake nasilju, saj je mogoče, da oseba A zapiše kaj, kar bo osebo B. sprožilo v nasilna dejanja, in seveda je treba soditi v takih primerih predvsem osebi A. (osebo B. so na kraju recimo masakra že ubili specialci ali pa je sama naredila samomor). Kdor torej poslej kaj napiše, naj se zaveda svoje “x+družbene odgovornosti” in naj raje nič ne piše, če že ne more hvaliti “enoreka”.

To bo tudi osrednji del pouka “medijske pismenosti” za otroke (pravi avtorica), katerega cilj je vgraditi popoln vsebinski filter neposredno v otroka – ker Veliki brat pač ne more biti vsenavzočen. Ideja je vzgojiti novi rod, ki mu bo zasebnost tuja, nesoglasje kaznivo, poslušnost panoga, b kateri se tekmuje, ovajanje staršev, češ da narobe umujejo, pa samoumevno – vse to pa bo upravičevala nejasna, nespecifična kriza, ki se v ozadju pojavlja, že odkar so rojeni.

In kaj naj potem človek naredi z videom, ki je pripotoval do njega? Na videu direktor Oddelka za razvoj in raziskave itn. pri Pfizerju, ki mu je jezik razvezal alko, prostodušno in šegavo pojasnjuje, da v njegovih laboratorijih še nadalje mutirajo virus in obenem razvijajo cepiva za nove seve. Njegovo besedičenje je skrivaj posnela ekipa Project Veritas.

Dosije o Jordonu Trishtonu Walkerju, ki ga je v zadnjih urah zbral skupaj neodvisen faktčeker Berian O’Shea, si oglejte na

https://brianoshea.substack.com/p/who-is-jordon-trishton-walker

Video sicer ni preveden, je pa podslovljen v angleščini – pa saj danes itak že vsi znamo angleško, a ne? Kako bi nam sicer lahko vcepljali anglosaške vrednote in merila?

Po vsem povedanem mi je kar malo nerodno, ker nadaljujem povsem drugje, in sicer s problemom lastnika več psov v zasneženi Ljubljani. Kot že veste, imamo pri nas doma štiri pse. Tolikšna količina pomeni pravzaprav že krdelo, tako da pazimo, da jih sprehajamo paroma ali pa včasih v razmerju 3 proti 1. Tega seveda ne počnemo na mestnih ulicah in pločnikih, saj ne želimo vznemirjati drugih lastnikov, od katerih se mnogi občutljivi celo na prijateljski pozdrav (hov-hov). Poleg tega so mestne ulice in pločniki posute z industrijsko soljo, ki razžira tačke. In tako si iščemo, še sploh jaz, prostor zunaj mestnih mej. Vendar ne predaleč, kajti gorivo ni poceni.

Ko zapade sneg, prekrije tudi mnoga neuradna parkirna mesta v gozdu ali ob travniku. Ker se bojim, da bom obtičal v snegu, torej iščem rešitve bliže doma – kraje, do kamor je mogoče tudi peš. En tak kraj je gozdiček pod Mercatorjem na vrhu ljubljanskega Brda; tja skoraj nihče ne zahaja, vsaj ne v urah, ko hodim jaz. (Morda se prav zaradi nas zdaj držijo drugačnih urnikov?) Vseeno pa je treba do tja priti peš in pri tem narediti nekako 600, 700 metrov. Ena najtežjih spretnosti, ki jih obvladam, je zadrževati dva psa na vrvcah z eno roko, medtem ko z drugo človek nabira z vrha žive meje sneg, da ga stisne v kepo, s katero bo poskusil zadeti mačka, ki se je, najbrž sam znerviran od snežnih okopov na njegovih stezah, odločil, da se tokrat ne bo umaknil, in nasršen, z nakrivljenim hrbtom, sikaje in kazaje zobe stoji sredi ceste. Da me Honza in Manky nista prevrnila na obraz, sem se moral nagniti vznak v naklon 55 stopinj. Po koincidenci dveh čudežev je po sosednji ulici pridrvel poštarski moped, tako da je maček za hip obrnil glavo tja, jaz pa sem v istem hipu vrgel kepo in z razdalje sedmih metrov zadel mačka v trup. To ga je spravilo v gibanje, na srečo ne proti nam, ampak čez vrtno ograjo itn.

Še eno odlično sprehajališče z dobrimi parkirnimi razmerami je Pasja dolina malo naprej. A do nje se peljem z avtom, saj leži prav ob obvoznici, to pa je že poldrug kilometer daleč od našega doma. Omenjal sem jo že, do nje se pride bodisi prek balinišča Petanque gori ob Cesti na Bikalce ali pa s parkirišča pred Kinoloških društvom Ljubljana. Ta teden sem žel v nočnem času tja trikrat, nisem pa računal na trenerje lavinskih psov, ki bodo sneg pozdravili kot priložnost, da pod njegovo odejo potikajo razne predmete,m ki naj jih njihovi reševalni psi potem izvohajo in izkopljejo. Prvič smo naredili obhod doline ravno še pravi čas, preden so organizatorji pripeljali svoje pse z vadišča k avtomobilom. Nisem še razumel, za kaj gre, in sem šel drugi dan spet. Tokrat smo bili prepozni, in nazadnje smo se plazili ob gozdnem robu po stezici, kjer je Mankyja septembra pičil gad, in gor na cesto in okrog in okrog ograjenega vadišča, da smo prišli na našega avta. V sredo sem si rekel, da tja ne bom več hodil, in sem se odpeljal na parkirišče ob cesti Roberta Blinca, ki vodi z Brda proti Večni poti. Parkirišče je priljubljeno nočno shajališče ljubimcev, saj je lepo od rok in zunaj pogleda, ker pa z njega vodi tudi pot čez travnike do obvoznice, prihajajo sem tudi pasji lastniki. Ko sem prišel, sem na zadnjem koncu, kjer se začenja “pasja pot” zagledal velik črn kombi, ki mi je dal slutiti, da je tam na temni planjavi že kako drugo pasje krdelo. Odpeljal sem se torej spet v Pasjo dolino, ki je nekaj sto metrov nazaj. A tokrat sem končno doumel, kaj so počeli posamezniki prejšnja dva večera: pripravljali so tekmovanje. Tokrat je bilo parkirišče zasedeno, vadišče pa osvetljeno. Seveda sem obrnil in spet zapeljal na prvo parkirišče. Druge prave izbire nisem imel, kajti preslabo vidim ponoči, da bi pse spuščal in dirigiral z ukazi kje, kjer je zanje prevel skušnjav ali izzivov. Ko sem jih spravljal iz prtljažnika (imel sem tokrat tri), je vpeljal noter še en avto, ki pa se je ob pogledu name ustavil, se obrnil in se odpeljal – domnevam, da v Pasjo dolino. Jaz pa sem svoje tri, ker je bil črni kombi še kar tam, peljal čez cesto v gozd na drugi strani. Pot okrog gozda in po polju je bila prav prijetna, saj snežna ploskev deluje kot diskretna razsvetljava in sem se lahko ogibal blatnih kaluž (kajti sneg tukaj v zavetju že pobira, staljena voda pa se nabira v jarkih. Prijetno je hoditi tukaj, saj drugih sprehajalcev v samoti ni. Obvezno pa opremite svoje kužke z lučkami na ovratnicah, da boste lahko optično nadzorovali njihovo gibanje. Uspelo mi je prestreči Mankyja in Ferrisa, tako da sem ju lahko dal na vrvco, Honzo pa itak vodim na povodcu ves čas, ker Honza je po duši lovec in ga ne bi priklical nazaj. Za druga dva imam poseben žvižg, ki obeta, da bo kuža dobil ob vrnitvi nagradico.

In jo tudi dobi, čeprav ne ravno vsakokrat. Tako se nauči discipline, ki temelji na pričakovanju užitka, a tudi potrpljenja, zasidranega v samoodrekanju. Zelo prijetno je požvižgati in videti tisto lučko med drevjem, kako se dvigne in potem poskakovaje odpleše proti tebi.

Kakega drugega nasveta te vrste nimam. Mislim si: če je svet tako nezanesljiv, nepredvidljiv že, ko ima človek na skrbi tri kužke, kako povsem neobvladljiv je torej komu, ki bi rad imel na vrvici 7 milijard ljudi? In v tem je, vidite, tolažba.