Tole ni ravno potopis, bolj opis poti.

Danes je bilo zjutraj precej minusa, meni je avto kazal minus 4.

Peljal sem Mankyja in Honzo, tista dva od naših psov, ki sta pod mojo inštanco, na Rožnik. Šli smo z zahodnega konca, po poti, ki drži med Malim in Velikim Rakovnikom do Mokrišča, znanega tudi kot Pri zlati ribici, ker se je pred leti nezano komu zdelo fajn, da bi tam živela zlata ribica, in jo je prinesel in izpustil v barjansko vodo. Nekaj let je doživela, a videlo se je, da pogreša družbo, kaj kmalu je priplavala k človeku, če se je postavil ob breg in malo počakal. Kaj se je nazadnje zgodilo z njo, pa ne vem.

Pričakoval sem bil, da bodo tla zaledenela, in sem si obul čevlje, ki se bolje primejo podlage. S presenečenjem pa sem potem odkril, da je pot, ki se dvesto metrov naprej začne vzdigovati, samo mokra, ponekod blatna, ponekod vodnata, nikjer pa ni bilo ne duha ne sluha o ledu.

Zavili smo po malo bolj odročni potki čez potoček in se povzpeli mimo Kolesarja, znanega tudi po vzdevku Šotorist. Ta Ljubljančan, prepoznaven po mogočni črni bradi, ima namreč šotorski tabor v strmem bregu nad dolinico. Drug redni lazec po teh hribih mi je povedal, da je moža mogoče videti tudi v mestu, konkretno na tržnici. Mislil sem bil, da gre pri šotorjenju bolj za poletno muho ljubitelja narave, ampak danes sem videl ob šotoru prislonjeno njegovo kolo, pa tudi sledove gum v snegu. Gotovo je bil v šotoru. Z njim se še nisem zares menil, videla sva se zgolj dvakrat, prvič, ko je opravljal veliko potrebo in se mi je zdelo, da pogovor ne bi bil trenutku primeren, drugič pa je nekaj počel s šotorskim krilom, ga utrjeval ali kaj, in sem ga tudi samo bežno pozdravil in pohvalil.

Kolesarjev oz. Šotoristov šotor ni edina naselbina na Rakovniku. Samo dvesto metrov ptičjega leta proti vzhodu stoji na zahodnem pobočju še en šotor, ki je na pogled lepši, boljši, čvrstejšo, vendar še nisem, opazil, da bi bil obljuden. Morda si ga je postavil Šotorist za vsak primer, da se bo imel kam umakniti, če bi kaki vandali kdaj razdejali glavno šotorišče.

Kakorkoli, dvesto korakov više gori je pot, ki vodi na Cankarjev vrh vštric z ograjo Živalskega vrha, on tam šele je zemlja skrepenela, kakor pritiče zmrzali. Na nekem mestu mi je celo spodrsnilo. Že nekaj deset metrov niže, torej pri zajčji naselbini (ne bom izdal kaj več, ker zajci imajo radi svoj mir), pa se je začela zemlja mehčati, listje luščiti in postajati spolzko, v nosnici pa mi je prišel tisti tihi privonj, ki se ga v mestu skoraj ne zavedamo, a nas spremlja vsepovsod.

Da dizlovi hlapi delajp vodo manj zmrzljivo, vem že dolgo. Zadnjo zares ostro zimo, ko je bilo zjutraj minus osem, sem se nekoč površno oblekel — samo runo vrh majice — pa sem se približal obvoznici. Tam je bilo gotovo dve, tri stopinje toplejše, luže na služnostni cestici oskrbovalcev pa so bile prav tako nezaledenele. Vendar je ta učinek bil razviden zgolj v ozkem pasu nekaj deset metrov od obvoznice. ( ral pa sem, to drži, da je vse, kar se pridela na zemlji v pasu do 400 metrov od take prometnice, neužitno.)

Tokrat sem na isti pojav naletel visoko v hribu in daleč od tovornjakov. Večna pot je postala zadnja leta resda prometna, a tovornjakov na njej še vedno ni videti. Morda so prepovedani, ne vem.

Tudi na Brdu sem videl danes še vodene luže, in ribnik v Tehnološkem naselju je prav tako nezamrznjen.

Doma na vrtu imam ribniček z nekaj ribicami, dve sta celo zlati. Mika me, da bi privzdignil ponjavo ali pa vsaj potrkal po njej, vendar ne želim vznemirjati ribic, ki sem jih še predvčerajšnjim med prvim sneženjem zadnjič nahranil z luskicami — naj imajo konec leta malo miru. Gsaj pokati še ni začelo.

Vprašanje za moje zarotoslovce se glasi: Kaj niža zmrzišče navadne vode? In da naloga ne bo prelahka, sam izrekam prvo domnevo: nanodelci. Ampak česa?

Doma sem si skuhal ječmenovo kavo. S tem nočem reči, da bi taka kava lahko kakorkoli pomagala proti nanodelcem. Je pa okusna in z užitkom jo srebam, medtem ko tipkam tole.