Robert Goreta, predavatelj, pisatelj, pesnik, plesalec, moj dopisni prijatelj in dolgoletni bodoči sodelavec, mi je poslal za zgled, kako si je treba pridobivati občinstvo, link na eno svojih FB objav.

https://www.facebook.com/robertgoreta/

Sam tega ni izrekel s takšnimi besedami, vendar gre v bistvu za tisto, zaradi česar se je Jezus lahko imel za ribiča duš. Jezus je na trnek nataknil najprej vabo, narejeno iz čudeža. Ta vaba je privabila očividce, in ko se je zbralo dovolj ljudi, jim je Jezus postregel s pravo dušno hrano – s svojimi neverjetnimi prilikami. Iz teh pa je sijala dejanska vsebina.

Času primerno dela to Robert podobno, pa vendar drugače. Na njegovem trnku je danes najprej naslovnica, slika, ki naj pritegne pogled in pozornost. Spremlja jo napovednik, ponavadi zastavljen kot vprašanje:”Kaj se zgodi, če otroke prezgodaj postavimo pred digitalne zaslone? Več v spodnjem članku in zanimivem kratkem videu.” Pod sliko je naslov članka. “Revija je i-pad, ki ne deluje”. Kot avtor je podpisan “Digitalni minimalist”. (Ne vem, ali je to Robert osebno, a to je v konkretnem primeru vseeno. Gre pač za osebo, ki svari pred čezmerno rabo digitalne tehnologije.)

S klikom se mi je odprla stran s kazalom člankov – oziroma s povzetki njihovih vsebin. Kliknil sem na ustreznega in ponudil se mi je nov link z naslovom PREBERI VEČ in puščico, na katero je bilo treba pritisniti v ta namen.

Takole torej Robert, potem ko me je ujel na fotko, počasi vleče laks k sebi.

Kliknil sem puščico in odprla se je vsebinska stran. Zgoraj je moto: “‘Čas, ki ga kot otroci preživimo pred zasloni, do konca življenja vpliva na našo interakcijo s svetom. – Andy Doan'”

Ne vem sicer, kdo je Andy Doan, se pa strinjam z zapisanim.

Že dolgo se ve, da se možgani funkcionalizirajo skozi izkušnje. Sam sem že pred leti v drugi zvezi pisal o tistem eksperimentu z mačkami, ki to lepo ponazarja. Mačke, ki so jih prve mesece življenja držali v okolju brez vertikalnosti, konkretno v kletki brez navpičnih črt), so pozneje skozi vse življenje “slepe” za vertikalnost in se dobesedno zaletavajo v noge stolov, druga testna kohorta, ki je živela v zgolj navpičnem svetu (kletke, prelepljene tako, da ni bilo vodoravnih črt) , pa si do konca dni ni mogla najti ležišča na stolu (ker ga zaradi njegove vodoravnosti niso opažale). Več o tem najdeš na URL naslovu tinyurl.com/of-cats-and-chairs. Ne znam ga spremeniti v link, torej ga sami skopirajte v iskalno vrstico (če se ji tako reče).

Vstavite namesto “mačka” pojem “otročiček”, in vse vam bo jasno.

Kratko besedilo Digitalnega minimalista vloženi video komentira s posnetkom enoletne otročičke, ki je vsa iz sebe, ker se pod pritiskom njenega prstka slika v tiskani reviji ne zamenja z naslednjo.

Nauk: vpeljava drsalnega zaslona (ki ga uporabnik upravlja s potegom ali tapljanjem prsta, ne pa s tipkanjem črk ipd.), dela ljudi nesposobne za zaresno življenje. Otročič odrašča v otroka in nazadnje odraslega, ki bo prepričan, da lahko z dotikom prsta svet prižge ali ukine. Običajna sredstva interakcije s svetom – jok, smeh, beseda, božanje – mu bodo neuporabna, če ne povsem nedosegljiva, kajti njegovi možgani so se v razvojni, elastični dobi oblikovali tako, da zaznavajo svet skozi zaslon. V tem svetu vlada digitalnost ali virtualnost. Mreža, ki je bila vezivo med človekom in človekom, med človekom in družbo, med človekom in svetom, ostaja zanj nevidna in neuporabna.

Spletišče Digitalnega minimalista je namenjeno ozaveščanju uporabnikov o pasteh digitalne tehnologije, recimo o škodljivosti Wi-Fi in drugih žarčenj.

Ni mi bilo žal časa, ki sem ga porabil za ogledovanje in branje. Goreta me je v objavo zvabil lepo postopno, kot v topliško vodo, ki je ravno prav topla, da niti ne veš, da lezeš vanjo. Miselni napor ob sledenju izbiram je minimalen. Poslal mi je izvrsten zgled, kako naj sam postopno ribarim v svojem Podpalubju

A meni pride pošiljka prav tudi v drugem smislu: kot argument, zakaj zgledu ne bom zmogel slediti.

Zame je digitalna tehnologija španska vas. V resnici eno samo žlobudranje.

Rojen sem bil v nedigitalnem svetu, tako da sem gluh in slep za digitalno tehnologijo. Telefona ne uporabljam drugače kot v sili. Še do pred tremi leti sem uporabljal navaden mobilnik, izdelan za potrebe starejših občanov, z velikimi tipkami in malo funkcijami, in sem bil z njim zelo zadovoljen, dokler ga nisem založil. Takrat mi je Bernarda odstopila svoj stari ajfon in tega imam še vedno, čeprav ga ne maram, saj ima premajhne črke, pa tudi prevečkrat se mi skrije. Da bi ga nosil ves čas v roki, kot počnejo današnji otročički, mi ne pride na misel – to bi bilo enako, kot če bi mi kaki ljubitelji šerijata odsekali roko.

Računalnik, ki ga uporabljam, je letos praznoval svoj petnajsti montažni dan. V tem času sem ga za silo privadil. Znajdem se, kar se tiče slovarjev in besednjakov, rad brskam po Bolhi (kot lovec na NN romane), redno obiskujem nekatere skeptične platforma (Dr. Mercola, Global Research, Logično.hr), prav mi pride, ker imam vse slabši vid in lahko na ekranu med pisanjem in prevajanjem povečujem vse bolj sive črke, in kar dobro bi že uporabljal Word, če ga ne bi nenehno dopolnjevali z raznimi nepotrebnostmi.

Na računalniško tipkovnico tipkam že od leta 1986, ko sem si kupil prvo, bila je Amstrad-Schneiderjeva. Ker sem slabega vida in ker načeloma tipkam z dvema kazalcema (znam sicer tudi desetprstno, vendar povzroča vznik karpalnega sindroma), so membranske ipd. tipkovnice zame neuporabne. Nabavil sem si kovinsko in prelepil originalne črne tipke z belimi črkami z belimi papirčki s črnimi črkami – take je imel že moj prvi pisalni stroj Underwood iz leta 1930. In zato so mi bolj razločne. Možgani jih ne spregledujejo.

Spregledajo pa vse, kar je iz krasnih novih časov. Včeraj sem porabil nekaj jalovih ur, preden se mi je po nekem čudežu končno posrečilo  uskladiti jezik platforme z jezikom uporabniških navodil. Slednja se namreč na netu ponujajo v vsepovsodnji angleščini, platforma pa je opremljena s slovensko nomenklaturo. Terminologiji sta si dovolj različni, da je intuitivno preskakovanje nemogoče.

A tudi potem, ko sem jezik uskladil, si nisem vedel prav pomagati, dokler zvečer ni poklical moj guru – sošolec mojih dvojčkov, ki je zdaj že doktor računalništva – in mi pojasnil, da seveda nisem mogel do vseh tistih menujev, ki jih prikazujejo navodila, saj mi ob inštalaciji ni podelil administrativnega gesla za vstop: “Zato da ne bi kaj nepopravljivo zamočil, zdaj ko se še nič ne spoznaš, misliš pa kot vedno, da že vse veš.”.

Ima povsem prav. Ker sem rojen in vzgajan ob pisalnem stroju, mislim, da lahko svet urejam s pisanjem. Pa ne gre. Algoritmi in nadzorne kamere se ne menijo za moje pisateljske bravure. Kot tista mačka iz navpičnosmerne kletke, ki sanja o tem, da bi se kdaj lahko zleknila na varnem blazinjenju salonskega stola, vendar do njega ne pride, ker se vselej zaleti v katero od njegovih nog, se tudi jaz ves čas brez prida zaletavam v rešetke elektronskega nadzora. V mojem detinstvu jih pač še ni bilo. Moj boj za zasebnost doživi svoj vrhunec, ko v kopalnici odvijem pipo, da bi mlaz preglasil zaupni pomenek z osebo X. To znam, a to ne zadošča. Predvsem ni osebe X iz časa študentskega gibanja zdaj od nikoder več k meni  – raje je doma za svojim računalnikom ali pa me skuša priklicati po smartfonu. Ki pa sem ga itak pozabil v avtu ali pa ga nisem pravočasno napolnil.

Pa ne gre le za to. Ob sami misli, da bi moral, če želim postati dober trnkar, najprej narediti fotko, jo potem ustrezno obdelati in “aplovdati”, narediti napis z vstopno kodo, posebej sprogramirati uvodni povzetek in prvi odstavek, dodati pod besedilo še kake “tage”, se mi zvrti kot mr. Benu na tistem skakalnem stolpu, kamor je v svoji zaletavosti enkrat zlezel, sledeč razposajeni mladini.

Saj nekaj fotografij sem objavil na FB (v javni skupini Pod palubo istega čolna). Morda deset v letu dni. Pri vsaki sem moral najprej gnjaviti ženo ali otroka, naj mi jo posnamejo, potem gnjaviti taiste, naj mi jo prepošljejo na emajl, potem fotke iztovoriti (davnlovdati), potem odpreti, potem shraniti med tisto malo fotografij, kolikor jih hranim, nazadnje pa prilepiti v FB objavo.

Rekli boste: “Ja zakaj pa si ne narediš tako, da se take reči avtomatično selijo med tvojimi aplikacijami?”

Zato ker Googlu nočem zaupati svojih gesel. Naj bo malo manj vseveden. Vsakič znova ga moram zavrniti, ko mi prijazno ponuja, da bo shranil gesla in mi omogočil hkratni prenos. Ampak veste, pri tem ne ravnam drugače, kot bi ravnal vsak posestnik, ki bi mu ključavničar predlagal, da mu v zameno za to, da mu zaupa svoje ime in naslove, izdela univerzalni ključ, ki bo odpiral vse hiše, vsa stanovanja, pa še sef in avto za nameček.

Nismo za to po župc’ perplaval, brez skrbi da ne. Toliko neumen pa še nisem, da bi šel globalistom razglašat, da je moje univerzalno geslo Brankogradisnik51@gmail.com!

Vsekakor pa tu v tem svetu pikslov in elektronov nisem na svojem terenu, tu zgolj gostujem. Pozornost lahko pritegnem podobno kot cirkuška atrakcija, kot tisti namibijski bušman, ki so ga Američani razkazovali publiki pred komaj 100 leti v Newyorškem živalskem vrtu. On je znal oživiti ogenj z drgljanjem, jaz znam oživiti kake dogodke in spomine in misli in ljudi s tipkljanjem. V tem je vsa moja interesantnost. Da pa bi se v tej kletki zdaj učil vlečenja s prstom? Mislim, da ne.

Moje objave bodo torej siromašne, kar se tiče likovne opreme in drugih takih čarovnij.

Dovolj, dovolj o tem, sicer pa sem bil napisal že nekoč prej celo razpravo o teh procesih simulizacije sveta, najdete jo, če bi vas zanimalo, v mojem Iskanju izgubljenega zdravja (Umco, 2017). Naslov je O možganski atrofiji, končuje pa se takole: “Dobra novica je, da ne bo več starostne demence. Slaba je, da jo bo nadomestila mladostna.”

Če se kdo domisli ob branju teh prispevkov, da ima pri roki digifotko, ki bi lepo ilustrirala povedano, naj mi jo pošlje po emajlu. To vabilo velja tudi za nadaljnje objave. Kajti dobra slika, ki se sama znajde na mojem pragu, je zagotovo vredna več kot sto strani računalniških navodil.

Hvala.