Tretji del mojega poročila o Stanetu Pevcu

Davi sem našel v e-pošti prijazno pisemce g. Mirana Dolarja, šefa tiskarne Medium. Zaupal mi je Pevčevo telefonsko številko in namignil, da ga je najlažje dobiti doma okrog enih. Številka je namreč stacionarna. Torej je tudi Stane dopoldanski potikavec po svetu.

Vseeno sem se še vedno bal, da se je reč, zaradi katere se je znašel na urgenci, medtem še poslabšala. Vendar sem ga malo po eni doklical in sva se pomenila. Nezgodna je bila res huda, na glavi se je odprla šestcentimetrska rana, posledice so še zaznavne in zato ima zapovedan počitek. Vendar je moja klasična pošta prišla do njega. Knjigo, ki sem jo poslal – Kronika koker koronika – je bil že prej bral, prinesla mu jo je hči iz knjižnice (ah, torej pošilja po knjige njo, kot jaz pošiljam svojo hčer Ano!).

Zdravi se tudi z živo vodo, ki jo sam izgotavlja po receptu in s kuhalnikom Vlada Griga, šestkratnega sovjetskega doktorja, nekdanjega akademijskega šefa oddelka za mejne znanosti. Tako pridobiva “živo vodo”. Ta je njega dni stanoval pri njem na Brdu (!) in tam s svojo vodo zdravil vse živo, od skorbuta pa do raka.

Stane me je vprašal, ali bi jo kot človek, ki se sam ukvarja z zdravjem, na ljubo znanstvene radovednosti osebno preskusil (popil) kdaj pred kakim hujšim tekaškim naporom. Privolil sem. Po tistem, kar mi je povedal o Ukrajincu Grigu, sem pomislil, da ga poznam, saj sem imel takle pogovor o živi vodi že z nekim Ukrajincem na Ohridskerm jezeru leta 2006, vendar sem zdaj preveril v svoji (neizdani) knjigi Križemsvet, pa vidim, da jer bilo onemu ime Viktor Toronj.

Pogovorila sva se o njegovih pesmih. Najprej sem ga vprašal, ali jih je kdaj v 1980. letih pošiljal v Kmečki glas. Takrat sem bil namreč tam dvakrat po leto dni urednik knjižne zbirke in literarne priloge v tedniku; veliko je bilo pesmi in pesnikov, ki sem jih zavrnil, in snoči me je prija sumna misel, da sem morda med njimi storil krivico Pevcu. To bi pomenilo, da sem tudi jaz prispeval svoje k njegovi težki pesniški usodi. Rekel pa je, da ne, da je itak vse življenje pisal bolj zase. Rekel sem, da se mi vendarle zdi, da bi bilo fajn, če bi kaka njegova zbirka, gotovo izbor, izšla pri kaki renomirani založbi, in da bom poskusil kaj doseči v tej smeri, kjer me pač obrajtajo. Spet je ponovil, da mu tistih 50 samizdatnih izvodov, kolikor jih razdeli, zadošča.

Pohvalil sem nekaj konkretnih pesmi, posebej tisto o gričku in kiparju. Vprašal je, ali sem opazil, da gre za en sam stavek. Seveda sem opazil.

Malo sva se menila še o haikujih – v resnici to niso pesmi o naravi, bile so takšne, ko so pesniki še hodili peš po svetu, svet pa je sestavljala v velikanski večini narava. Normalno, da je Bašo pisal o nazuni in čričkih in mlaki in žabah. Današnji pesnik pa mora najti enkratnost trenutka magari med štirimi stenami svoje celice. Stane se je čudil “haikašem”, ki ne spoštujejo spon teh pesmi, namreč vrstice morajo imeti prva pet, druga sedem in zadnja spet pet zlogov. Jaz sem menda omenil, da je danes pač težko, ker je človek dobesedno sredi vrtinca čutnih zaznav. Potem je zelo težko opaziti kaj, kar si res zasluži 17 zlogov.

Nisem ga hotel še naprej utrujati, pa sem se poslovil z obljubo, da mu jutri prinesem v nabiralnik, kar sem napisal o njem.

In potem sem šel

in napisal ta haiku

v svoji sobi.