Pozdravljeni!
Kar nerodno mi je, da se oglašam, ampak realnost ima to moč, da človeka prikliče iz njegove izolacije.
Tokrat ali za začetek samo pripomba v zvezi s sedanjim preobratom, v katerem celo ZDA (in to sam Biden!) govori, da vrnitev na stanje iz časa pred 6. oktobrom ni več mogoče in da je poleg uničenja Hamasa treba poskrbeti za implementacijo dogovora o dveh državah. Prejel sem dve pošti, kjer se dopisovalki sprašujeta, kako je mogoče, da se tehtnica ne ustavi na sredi, ampak jeziček “navija” zdaj za Izrael zdaj za Palestince.
Moj odgovor je, da javno mnenje najbrž res odloča, ampak da je merilo izenačenosti povsem pravno vprašanje.
Palestinci, ki zdaj umirajo tako množično zaradi nasilja Hamasa (ki je nastal s finančno in drugo pomočjo izraelskih tajnih služb, da bi s svojo militantnostjo za vselej onemogočal reršitev “dveh sožitnih držav”), ne terjajo pred svetovno javnostjo (recimo v OZN) nič drugega, kot da naj veljajo zanje ista politična in družbena in pravna pravila kot za druge. Torej, da se jih ne kaznuje kolektivno, kar je vojni zločin. (Spomnite se 5000 mladih iz “Krvave bajke” D. Maksimović, ki opisuje, kako so te gimnazijce in mladince v Šumaricah pred Kragujevcem postrelili esesovci v eksemplarično kazen za enega ubitega nemškega vojaka — to je zelo ustrezna primerjava s sedanjo situacijo, kajti mrtvih Palentincev je samo registriranih 7000, desettisoči pa so neidentificirani v ruševinah). Izraelci so se nekoč tega pravila enakosti pred zakonom še zavedali: ko je PLF leta 1972 v Munchnu pobila izraelske olimpijce, niso šli bombardirat (ne še) Sabre in Šatile (taborišč palestinskih pregnancev) v Libanonu, temveč so njihovi agenti poiskali po svetu vse palestinske udeležence in organizatorje in jih eksekutirali (ali ni Spielberg naredil o tem filma?)– a samo in zgolj nje, ne pa recimo njihovih žen in otrok, ki so morda spali v isti sobi, če ne postelji. Spoštovali so torej še vladavino prava. Zdaj pa jih žene podobna blaznost samozveličanosti, kot je nekdaj gnala Hitlerja, da je ukazal njihovo iztrebljenje.
Rešitev je samo v diplomaciji (ki pa je, verjemi, povserm odrinjena v današnjem svetu, ne samo glede tega vprašanja, ampak tudi recimo glede ukrajinskega).
Mi lahko samo prispevamo vsak svojo kapljo v to kalužo — eče bo kapelj dovolj, se bo nazadnje razbistrila, upajmo.
Po moje gre še za nekaj: prevladujoči ideološki vzorec zvaja vse na histerično, na binarno formulo – ali si za ali si proti. Iz političnega diskurza je preseganje napetosti in iskanje rešitev (ki ne bi nikogar preveč bolele, bi pa omogočile mirno sožitje vsem, kar bi bil prvenstvena naloga in prostor politike), prakitčno izginilo, ves čas se od ljudi, tudi od nas, terja, da se opredelijo, iz česar se potem skuša konstruirati konsenz, pa naj še sliši še tako abotno. Eden boljših primerov iz zadnjega časa je tisti z RTV Slo, “Nas je jebeno več” – kot da to kaj pomeni, če je ‘vas’ (ali ‘njih’, vseeno) več: recept za vaški pretep kot nadomestni recept za sožitje. ‘Metafizično’, misel/logos, ki navsezadnje uravnava naše življenje vkljućno z elementarnim občutkom za to, kaj je prav in kaj ne, je zablokiran, skenslan, marginalen.