Zadnjih nekaj dni je preživel na videz povsem zdrav, se udeleževal sprehodov, le malo več je spal med enim in drugim odhodom na lepše. Z Bernardo sva bila dva tedna sama, saj sta šla Ana in njen Roberto na Finsko igrat biljard, tako da sva imela popoln pregled nad njegovim zdravstvenim stanjem. Seveda, bil je bolan, imel je tumor, zaradi katerega je moral pri hoji malo racati, a bil je tudi zdrav, veder, dobrega teka, nežen. Včeraj sem šel z njim, Flynnom in Mankyjem v Brezarjevo brezno, in tam je pokazal zanimanje celo za čepico, ki sem jo metal Flynnu, da jo je lovil v zraku: dvakrat, trikrat jo je ujel, res pa jo je potem kmalu pustil za sabo.

In danes: ponoči sta se Ana in Roberto vrnila, tako da smo se zjutraj odločili, da peljemo vse štiri spet v Brezarjevo brezno, kjer je tako lepa pot s sedla nad Prevalom dol v Kucjo dolino in po drugi strani spet nazaj gor do avta. Lepo je hodil, se v dolini namočil v potoku, pil iz njega, kakor je pil vsakokrat v divjini. Ko smo se vrnili, sem mu s svojim posebnim glasom za ukaze rekel, naj gre gor v nadstropje – zavitih stopnic ni posebno maral – in zmogel je tudi to pot.

Potem sem delal v pritličju svoje reči za računalnikom, Ferris pa je ležal zgoraj v biljardnici in delal družbo Ani in Robertu in Flynnu.

Šele ko se je približal čas vnovičnega sprehoda, ni pokazal nobenega zanimanja več – ležal je na boku in le s pogledom in kakim rahlim gibom glave sledil dogajanju okrog sebe. Vstati ni hotel, tudi pojedel ni, kar sta mu ponujala.

Predlagal sem, da ga odneseta dol na vrt, pa naj tam leži, kolikor ga je volja, v senčki pri ribničku. Tja sem mu tudi odnesel priboljšek, kozji sir in koroške žgance, in takrat se je zadnjič zmenil zame, me pogledal s svojim jasnim, vedrim, a zamišljenim sinjim očesom.

Vzel sem Mankyja in Honzo in ju popeljal v gozd ob Mladinski, Ana in Roberto pa sta pobrala Flynna. Ko sem se vrnil, me je Ana sprejela z besedami, da bi bilo dobro, če odpeljemo Ferrisa v veterinarnico, saj je zdaj že kar mlahav, ni ga mogoče postaviti na noge. Vprašala je tudi, ali naj počakamo na mamo, ki je šla iz službe naravnost na fizioterapijo.

Takrat šele sem doumel, da Ana misli, da Ferris odhaja.

Zdelo se mi je nemogoče – smrt terja agonijo, tu pa ni bilo zaznati nobene agonije. Morda je dobil previsok odmerek THC-ja, tako se je že zgodilo.

Odkimala je: “Lape ima povsem sivkaste, jezik je bel. Nikoli nisem videla česa tako belega.”

Rekel sem ji, naj telefonira v veterinarnico, pa naj oni presodijo.

Vrnila se je: “Rekli so, da naj ga pripeljemo, pa da vidimo. Greš tudi ti?”

“A Roberto ne gre? On je močnejši.” Še vedno je v meni nekaj zanikalo vsako možnost, da bi bila smrt blizu.

“Nič ni rekel, da ne bi šel. Ampak a greš tudi ti?”

To je bila točka, ko sem moral reči, da seveda grem.

Potem smo se kar hitro spravili. Ferrisa je bilo treba dobesedno zajeti s tal, nič ni mogel pomagati, visel je Robertu na rokah, kot da bi bil le še kos krzna.

Peljal je Roberto, čutil sem, čeprav sem bil na zunaj miren in celo spokojen, da bi se mi lahko zgodila kaka nezgoda. In res ob vsej jasnosti duha nisem ob prihodu na dvorišče veterinarne znal odpreti vrat – kar nekaj časa sem namesto tega pritiskal na gumb za okna, ki seveda ni delal, saj je bil motor že ugasnjen.

Ana je šla noter, ven so poslali Emirja, tistega, ki je nekoč izvlekel Flynnu paličko za ražnjič iz želodca. Pogledal je, potipal, pobožal, odkimal.

Z Robertom sva odnesla Ferrisa noter kar na ponjavi, s katero smo prekrivali zadnjo klop, da je ležal tam in ne v kletki.

Tu se mi pripoved opoteka, ker se ne morem spomniti, kakšno je bilo zaporedje dogodkov. Ali sem bil še zunaj? Ne bi rekel. A od nekod je prišla Aleksandra in že imela v rokah sliko ultrazvočnega posnetka. Rekla je: “V njem je nekaj počilo, abdomen se mu polni s krvjo. Če bi imel osem let, bi ga dali na kirurško mizo in ga odprli in poskusili zakrpati, ampak v njegovih letih in z njegovo boleznijo tega posega ne bo preživel.”

Vprašal sem še, ali lahko počakajo z evtanazijo, saj pes očitno ni v agoniji, toliko da se odpeljem po Bernardo. Nismo je namreč mogli doklicati, v telovadnici je izključevala telefon.

“Mi bomo počakali, kolikor boste želeli, ne morem pa jamčiti, da bo še živ, ko se vrnete. Vstavili bomo kanal, da lahko potem začnemo proceduro, ko boste vi rekli.”

Hitro sem se odpeljal, šel v studio in rekel Bernardi: “Draga moja, če se želiš še posloviti od Ferrisa, pusti vse tole, tudi oblačiti se ne, kar taka pojdi do avta, da greva hitro nazaj. V Prvi-K ga imamo in čakamo samo še nate, da se posloviš.”

Polile so jo silne solze, vendar je hitela za mano. Jokala je ves čas, nič ni pomagalo, ko sem ji govoril, da ji ni treba žalovati, ker ima to, za čimer žaluje, v prsih, da je kakor živo.

“Nikoli več ga ne bom pobožala, nikoli več ne bo stegnil dolgih nogic!” je ponavljala. “Dolge nogice” je bilo poimenovanje tega, da se je na posebno vrsto božanja odzval s tem, da je stegnil zadnje noge.

Spotoma sem poklical še Klemna, toliko da ga obvestim, kaj se dogaja. Bilo je prepozno, da bi prišel še en. “Pa tudi težko mi je,” je rekel. “Zadnjega pol leta je Lala vsakič, ko je zazvonilo, rekla, da kliče Ferris.” V ozadju je Lala nekaj zaklicala. “Rekla je, da vas ima rada,” je prevedel Klemen.

Ko sva se vrnila, je Ana rekla, da se zdaj že ve, kaj je bil neposredni vzrok smrti. Kaže, da sta bila tumorja dva – za primarnim, ki je viden štrlel pod rep, je nastal še manjši, in ta drugi je počil, morda zato, ker ni imel izhoda.

Ferris je še vedno ležal stegnjen ali raztegnjen na pultu za preglede, na boku, še vedno je dihal, še vedno ni bilo videti, da bi se kaj mučil. Kje je bila agonija, kje smrtna stiska? Bilo je kot po čudežu, da je takole pojemal, komaj še sredi nas, a okrog nas vseh.

Božali smo ga, ga poljubljali, a saj veste, možje moramo biti možje.

“Kakšno boš pa delala ob moji smrtni postelji, če se že tu takole cmeriš? Ferris je že skoraj v večnih loviščih, kjer nikoli ne zmanjka ne dobrih vonjav ne ovčjih tropov, čudno se mu bo zdelo, kaj zganjamo tu spodaj. Imel je trinajst polnih let in še več čudovitega življenja v naši sredi, in zdaj mu je še smrt mila. Zakaj torej solze? Jaz bi takoj zamenjal z njim!”

Tudi mene je premagoval jok.

Naredil sem še zadnje fotografije, prosil potem Roberta, da je posnel še meni ta spomin, tako nepotreben, pa vendar tako dragocen. Potem sem šel iskat Aleksandro. Prišla je in dala Ferrisu najprej relaksant, potem narkotik in nazadnje še tisto sredstvo, ki ustavi krvni obtok. Na mojo prošnjo mi je dala stetoskop, pa nisem nič pravega razločil, morda nekje v daljavi zelo tiho, mirno, počasno bitje srca, a mislil sem si, da slišim sam sebe. Tudi Ana ni nič več slišala. Aleksandra je sama prisluhnila in potem odkimala. Bilo je konec, brez krča, brez hropenja, Ferrisova pasja duša, o kateri smo se lahko tolikokrat prepričali, da jo ima, je neslišno in nevidno zapustila njegovo smrtno telo. Ura je bila 17.31.

Človeštvo si ne zasluži nebes, ampak psom bi jih pa privoščil dvojna.

Bernarda je želela v spomin kosem njegovih dlak, šel sem k Emiru in prosil za škarjice. Takrat sem se tudi domislil, da bi rad dobil njegov zob. Dal bi ga vdelati v kak okov in bi ga nosil okrog vratu, blizu srca.

Vprašal sem, ali lahko dobimo v spomin njegov očnjak. Aleksandra je rekla, da se bomo lahko vse domenili s pogrebnim podjetjem, oni da nas bodo poklicali.

Podpisali smo torej izjavo, da želimo, da bo kremiran, poravnali smo račun – in se odpeljali domov brez Ferrisa.

Doma smo pred garažo opazili nekaj kakcev, ki so kazali pot, po kateri ga je Roberto nesel z vrta naokrog k avtu. To je bilo sploh prvič, da je Ferris izgubil kontrolo in mu je ušlo. S toaletnim papirjem nismo mogli počistiti, kakci so bili premehki. Nazadnje sem te zadnje fizične sledi za njim odplaknil s curkom, saj so ležali na parkirnih mestih sosedov.

Zadnja leta je bil tako miren, da sem kdaj kar pozabil nanj. Zdaj me bo spremljal, včasih opazno, včasih neopazno, kot je včasih opazno in včasih neopazno bitje mojega srca — vse bolj se mi zdi, da se je dokončno naselil v meni.

Gotovo ga tudi drugi, ki so ga poznali in radi imeli, zaznavajo podobno.