Prejel sem nekaj pošt in pozvedb v zvezi s Stanetom Pevcem. Nekateri menite, da je izmišljen, drugi, da je izmišljeno zgolj srečanje, tretji, da ne more biti naključje, četrti, da opisujem svoje sanje.

Mnoge zanima tudi moj Novi svetovni red in Navadni plešec, ki ga nekje omenjam.

Naj torej oboje združim. (Novi svetovni red bom zanemaril; povedal sem že, da je ta domena posvečena življenju in ne smrti.)

Ker je Navadni plešec objavljen v knjigi, ki se še prodaja (ne le kot tiskana, marveč tudi kot zvočna knjiga, posnetek mojega branja!), ga tukaj ne bi ponatiskoval v celoti, omejil se bom le na tisti del, ki govori o Bašovih haikujih. Tule imate morda najbolj znanega:

Ko se bolje ozrem,

pod živo mejo vzcvete

navadni plešec!

I

O čem piše Bašo? To nam pojasnjuje Suzuki, soavtor (skupaj s Frommom) Zen budizma in psihoanalize.

Pesnik je šel po poljski poti, moralo je biti marca, kar mu je pogled zdramilo nekaj majhnega in belega pod živo mejo. Stopil je bliže, ali pa vsaj obstal, napel pogled … in prepoznal drobne bele cvetčiče zgodnje nazune, poljskega plevela — našega “navadnega plešca”.

Doživetje ga je tako prevzelo, da je napisal pesem in jo končal s piktogramom kana, ki rabi prav za izražanje občudovanja, pohvale ali drugih močnih čustev, prevajalci pa jo ponavadi nadomeščamo z bolj prozaičnim klicajem.

Bašo (1644-1694) je, to je izpričano, sam prehodil najsamotnejše in najnevarnejše poti po prav vseh otokih Japonske. Njegovi haikuji – zahtevne in hkrati preproste pesniške podobe, naslikane v treh verzih s po petimi, sedmimi in spet petimi zlogi – kot da potrjujejo, da je ni poezije brez samote in osamljenosti. Nihče ne more opaziti reči, kakršne je opažal Bašo, če ni sam – in sicer sam dovolj časa, da postane zaznava posebej iztanjšana, željna doživetja, pa če bo to še tako neznatno.

Poslušajte zdaj pozorno, in ne mislite, da sem zaspal, ko bom po vsakem haikuju nekaj časa molčal. To je zato, da se doživetje uleže, kakor se uleže sneg, zvok ali odpadli list.

Metuljček si je,

pahljača sadovnjaku,

krilca odišavil!

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz …

Pradavni ribnik –

čof in kolobar srebra

po žabjem skoku.

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz …

V preziru mraza

barva muren s svojim čri

sivino neba.

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz …

Odkar je skedenj

pogorel, sije mesec

z večjim sijajem.

In še nekaj Stanetovih:

Po vodi drsi

puhast oblaček, raci

sledijo račke.

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz

Dedka pokropim

s pušpanovo vejico

z vrta babice

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz

Sredi asfalta

pohojena žabica

v plavalni drži

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz

Na goli steni

se zbegan sončni zajček

nima kam skriti

Te pesmi so vse s prvih strani prvega dela Pevčevega “pesmopisa” v 12 knjigah — kajti njegovi haikuji, njegovi trioleti v resnici poročajo o njegovi življenjski poti, kot so Bašovi poročali o Bašovi. Vse zbirke skupaj so avtobiografija, sestavljena iz spominov in pomisli. In ni je avtobiografije, če ni v njej srečevanj z drugimi.

Naključje ali namen — to nas vselej zanima v naši želji, da bi kdo bdel nad nami, nas varoval in vodil in nam stal ob strani.

Naključnost mojega srečanja s Stanetom Pevcem je bila seveda povsem enaka kot ob vsakem srečanju dveh neznancev, ki mu videz skrivnega namena podeljuje zgolj njuna pripravljenost, da ob stičišču poti obstaneta, si izmenjata besedo, ime, dovtip, naslov – skratka, da drug v drugem uzreta del skupnega sveta, kos skupnega življenja.

Na takšnih tleh lahko potem zraste celo – Bašov navadni plešec.

PS: Prosim vas pa za malo reklame. Če vam je všeč, kar pišem, opozorite na www.podpodje.si še druge, ki vam jih je mar. Podpalubje NI nadaljevanje tistega, kar smo imeli na FB. Tiste teme zdaj ravno selim drugam, kjer bodo dosegle več ljudi. Tu pa — raje nekaj življenja, kakršno bi moralo biti.