Kot je bilo pričakovati, se epopeja s kravjim urinom po mojem uspešnem obisku Kamnika (beri “Moja pot iz Kamnika v Ljubljano”) vendarle še ni končala.

V zadnjih tednih sem bil menda šestkrat v Kamniku zaradi te nedoumljive, neumne ali nesramne e-napake. V ponedeljek 12. decembra je vrli Grega namestil nov urinski senzor, opravil sem takoj zatem tehnični pregled. V proceduri pregleda je hvalabogu skrivna napaka: rečejo ti, da se umakni iz kabine, a da naj pustiš motor v prostem teku. In nihče ga med pregledom ne ugasne in potem poskusi spet prižgati. No, meni je bilo tako prav, povedali so na koncu, da je avto brezhiben (kakor je v resnici tudi bil), registriral sem ga, uredil zavarovanje …

Naslednji dan, torej v torek 13. decembra, pa se je lučka spet prižgala. Potem ko sem javil Gregorju, kako je z njo, je rekel, naj se pripeljem v petek, do takrat bo že nabavil nov senzor in plovec, pa da to urediva enkrat za vselej.

V vmesnih dneh sva se menila z Bernardo, kaj bova storila. Problem se mi zdi kot metafora vsesplošne elektronske brezčutnosti do malega človeka. Znakca ni mogoče prelepiti s črnim izolirnim trakom in se ne meniti zanj, kajti računalnik odšteva kilometre in kmalu se prikaže zlovešče sporočilo o “Ad Blue Malfunction”, ki napoveduje popolno izključitev sistema po nadaljnjih 800 kilometrih. Ali se bo Gregor medtem še česa domislil? Sam misli, da bo pomagala reklamacija senzorja, ampak jaz pa menim, da je računalnik pač programiran tako, da se ne meni za dejansko stanje. Bom moral nazadnje tožiti firmo?

No, včeraj je prišel petek, dan za ta metek.

Vnaprej sem si, da ne bi šel čas povsem v prazno, v Kamniku organiziral še sestanek z bolhovcem Davidom. Pred časom sem pri njem kupil vojaško medaljo britanskega kralja Georgea, zdaj pa odkril, da ima na voljo tudi spomine Staneta Semiča Dakija (1915–1985), naslovljene Najboljši so padli, 1971/72. Ta knjiga, sicer zelo neznana, je pravi zaklad, kar se tiče izkustva NOB.

Daki je bil, sodim,  eden tistih partizanov, ki niso znali ne lagati ne molčati. Spomine je bil primoran na stara leta izdati v samozaložbi, ker so vsebovali toliko indiskretnih pričevanj o NOB, predvsem o tem, kaj lahko naredi iz človeka oblastnost, podprta z orožjem.

Nekatere podrobnosti so tako izredne, da so mi obtičale v spominu že od časa “študentske revolucije”, ko sem knjigo bral.

Na primer. Daki že na str. 48 prve od treh knjig opisuje, kako je Mokriška četa pod poveljstvom Ljuba Šercerja dne 6. septembra 1941 pričakala na Kureščku v zasedi bana Natlačna in škofa Rožmana, arhitekta slovenske kolaboracije, ki sta se hodila tja sprehajat in v naravi usklajevat svoje naklepe. Imela sta resda oboroženo italijansko spremstvo, ki pa zasede zagotovo ne bi preživelo. Prvotni načrt je bil, da se ju po možnosti ujame oba, Natlačna pa ubije le v primeru, če bi sam uporabil strelno orožje. To zajetje ne le da bi zadalo strahovit udarec okupatorskemu in klerikalnemu samoljubju, temveč bi dejansko lahko preprečilo strašni medvojni razkol duhov (in pokol teles) na Slovenskem.

Ali bi bil škof Rožman sprejel mučeništvo ali pa dobil razsvetljenje, da je rešitev naroda pred nacističnim iztrebljenjem pomembnejša od grožnje boljševizma? Tudi če bi bil še naprej ostal zakrknjen v svojem protiboljševizmu, bi lahko partizani v njegovem imenu pošiljali med Slovence škofovske poslanice, ki bi koristile stvari. Moralno-propagandno  pa bi bil tak tek dogodkov zagotovo hud udarec okupatorskim načrtom, ki bi še veliko bolj aktiviral prebivalstvo.

Prvi dan zaseda ni dočakala nikogar. (Vse to se je dogajalo po Dakiju “okrog 5. septembra”.) Ko so šli v zasedo naslednjega dne, se je ukaz že spremenil: “Natlačena ujeti ali ubiti, škofa Rožmana pa spustiti v Ljubljano.” (str. 50) A tik pred zdajci je četni komisar prihitel s preklicom, češ da morajo oba pustiti pri miru. Tak je bil sklep ljubljanskega glavnega poveljstva OF, utemeljitev pa le, da se ne sme zvedeti, “kaj se dogaja v gozdovih in kako se razvija osvobodilno gibanje”. Neglede na slaboumnost tega pojasnila so fantje poslušali in pustili Natlačna in Rožmana mimo.

Utemeljitev je postala še bolj nesmiselna, ker je 10. septembra sledil napad na karabinjersko postajo na Turjaku (str. 51). Daki pri tem neuspehu – zatajilo je namreč skoraj vse orožje – niti ne pomisli, da je morda kdo pri četi zanalašč sabotirati poprej delujoče orožje, in sicer iz istega razloga, da se ne bi vedelo, “kaj se dogaja v gozdovih”. Pripovedi verjamem v celoti, seveda z upoštevanjem samoumevne nezanesljivosti spomina, ki pa se je zaveda tudi avtor sam, saj datira dogodke vselej s časovnim določilom “okrog (datuma)”. Kar se tiče njegove prostodušne iskrenosti, pa mi ni prav nič sumljiva.  

Jože Zgonc – Skala, politični veljak in oče bratov, ki sta glavna protagonista mojega romana Leta (1985), na straneh 143–145 nadrobno popisuje isti dogodek s svoje (fiktivne) perspektive. Takrat sem šlamastiko enačil s podobnimi primeri manipulacij v času zasedbe Filozofske fakultete. Skratka – zgodovina se res ponavlja, a vselej kot tragedija in farsa hkrati.

Dakijeva knjiga je izšla letih 1971-72, torej v času liberalno-tehnokratske odjuge v slovenski politiki, in vendar ne najdem na dLibu o njej nobene omembe (kar pomeni, da najbrž ni nihče nikoli nič napisal o njej). Nasploh je Daki omenjen v elektronsko arhiviranem tisku enkrat samkrat, leta 1982, ko je dobil svojo vrstico v “delegatski prilogi” Naša komuna, potem ko ga je krajevna skupnost Rob, zaselek pri Velikih Laščah na Dolenjskem, sprejela za “častnega krajana”.

Kakorkoli, spomine sem želel dobiti, da jih posodim prijateljici Spomenki in njenemu soprogu Tinetu, ker sem prepričan, da je v knjigi veliko gradiva, ki bi lahko dodatno osvetlilo veliki slovenski Razkol, kakor ga pojmujeta in razrešujeta s svojo  epohalno študijo Slovenski razkoli in slovenska sprava (Ciceron 2022).

Če ne drugega, se iz Dakijevega pisanja vidi, kako razklano je bilo v samem vrhu celo samo osvobodilno gibanje.

David je sicer Primorec, ki pa živi v Šmarci pri Kamniku. In tudi ni povsem pravi bukinist. Bil je že vseskozi ljubiteljski zbiratelj “spominkov” iz prve svetovne vojne. Ko pa je izgubil službo, se je temu posvetil bolj resno. Kot sam pravi, ga to početje veseli bolj, kot bi ga redna služba, hkrati pa zasluži vsaj za minimalca. Knjige ga v resnici ne zanimajo, še sploh če niso v zvezi s svetovno vojno, a na svojih obiskih se velikokrat znajde v hišah, kjer si ljudje ne želijo drugega, kot da bi kdo že odnesel kramo, ki odžira dragoceni prostor tehniki. In potem pač vzame – in nazadnje je prišel delček te krame (v treh knjigah) tudi do mene.

Grega je rekel, da naj mu dam nekaj ur časa za remontažo in kalibracijo in testiranje, tako da bo zadeva končno enkrat za vselej fertik. Vrgel sem mu ključe in stekel pred bližnji Mercatorjev center, kjer sva bila zmenjena z Davidom na parkingu. Bil sem vesel pomenka z njim ob kavi in čaju v prijazni, vagonu podobni ali iz vagona preurejeni okrepčevalnici zraven železniške postaje, kamor me je zategnil, potem ko sta roba in denar zamenjala lastnika. Človek ve veliko zanimivega in življenjskega, še posebej pa me je razveselil, ko je na moje vprašanje, ali ima na voljo tudi kake pasje kolajne, odvrnil, da mi jih je mislil že tudi sam ponuditi, saj ve, da sem ljubitelj psov. Doma ima celo kolekcijo zelo sijajnih pasjih medalj. Domenila sva se, da se spet dobiva še pred prazniki, pa si bom izbral najlepše, da jih dobijo pod jelko naši štirje kužki.

Potem je pripeljal “kamničan” ob 10.19 – in ob enajstih sem bil v Ljubljani.

Med vožnjo sem bil razmišljal o svojih poteh – ali ne bi mogel, ko že ne maram avtomatov, narediti iz slabega dobro in si privoščiti mesec ali nekaj mesecev življenja vzdržnosti brez njih? Mejo je sicer težko določiti, ampak nasploh se nameravam odreči tistim “storitvam” in “blagu”, ki terjajo od mene, da jim v zameno izdajam svoje življenje. Tako lahko po mojem brez resnih pomislekov uporabljam bančno kartico v trgovini, kajti blagajničarka bi mi isto blago izdala tudi, če bi ji ga plačal z gotovino. Avto tudi lahko vozim, ker za vstop ne terja od mene potrdila o cepljenju, kakor se ti lahko zgodi, če se skušaš odpeljati v kako psihotično državo z avionom. In vlak je sprejemljiv, ker je mogoče vozovnico kupiti pri sprevodnici – tudi s kovanci. Po drugi strani pa Bicikelj odpade, enako kot mestni ljubljanski avtobus, saj terjata od mene Urbano in ne sprejemata kovancev ali vsaj žetonov. Čeprav je tu nekaj manevrskega prostora: ljudje z abonmajem mi res ne bi mogli pomagati, saj je celo računalniku jasno, da se ne moreta hkrati voziti v istem avtobusu dva človeka z istim abonmajem, ampak z Urbano je pa drugače, nanjo se nalaga in z nje “nakazuje” denar neglede na lastnika. Vsak “urbanist” lahko torej kartico dvakrat “osvetli” in s tem kupi dve voznini, eno zase, drugo zame, ki ga bom poprosil za to uslugo in mu jo poplačal s kovanci! Res, lepa priložnost za prijetno srečanje – zdaj pa že vem, da prav ta srečanja z dobrimi ljudmi odtehtajo vso prikrajšanost za “pomoč umetne inteligence”.

Enako logiko bom skušal torej uporabljati pri vsem: česar ne morem dobiti, če ne s plačilom v pravem denarju, pa kot milodar, tega niti ne bom iskal.

Kaj pa telefonija? Tu sem si rekel, da bom telefon uporabljal v sili, pač kot nujno zlo. Vsaj kadar gre za nepredvidene dogodke. Recimo kadar se izgubi kateri od kužkov. Ali kadar zaidem jaz. Tudi Iz Kamnika sem po moje upravičeno klical Bernardo takoj po tistem, ko mi je Grega rekel, naj mu avto prepustim do konca delovnega dne. Nisem je doklical, in tega mi je bilo v tem primeru žal. V službo je namreč šla z našim drugim avtom. Če nisem želel obtičati v Kamniku do štirih popoldne, potem mi je preostajalo edinole, da se spet odpeljem z vlakom v Ljubljano in se sprehodim do Ministrstva za zunanje zadeve, kjer bi lahko dobil Bernardin avto. Z njim se odpeljem domov, si preoblečem hlače, naredim kaj koristnega, da dan ne mine brez haska, nazadnje pa se z mojim bodočim zetom Robertom odpeljeva skupaj v Kamnik.

A najprej sem moral priti z Bernardo v stik – in tu je telefon močan. Morda bi lahko rekel, da je bil močan že leta 1961, ko ga je dobila v stanovanje moja primarna družina? Funkcija torej še ni bila “umazana”.

Če prav pomislim, sem dejansko takšen, kot so me izoblikovale okoliščine v otroštvu. Nič nimam proti hladilniku, pralnemu stroju, električnem štedilniku , televiziji, avtomobilu in telefonu. Vsega tega sem vajen in mi je samoumevno. Reč se zaplete šele, ko se take aparature spremenijo v nadzorne organe – ko si te skušajo podrediti, kot si nas zdaj podreja “potovalni računalnik”.

Tisto s preoblačenjem hlač je treba morda še pojasniti. Na sebi sem imel povsem premočene hlače. Zjutraj sem bil peljal v močnem dežju na sprehod pse, potem pa se v naglici nisem preoblekel. Šele med vožnjo v Kamnik je mokrota končno prebila tkaninsko protidežno bariero, in zdaj me je že pošteno zeblo. Hlače se prodajajo kot “dežne hlače”, pozabili pa so pripisati “neprimerno za zimski dež”. Zdaj so se mi med hojo lepile za meča in na stegna – in ker je pihalo, sem čutil v njih celo mrzel, vlažen prepih.

Bilo bi pravzaprav komično, če me ne bi bilo tako zeblo. Le četrt ure predtem sem na kamničanu prebiral odlomke iz Dakija, ki bi me bili morali vnaprej utrditi. Daki je opisoval med drugim zime 1941-45 – in te so bile takšne, da ni prav nič čudnega, če je kateremu med partizani zamrznilo srce. Pa vendar se nisem mogel zadržati in me je, ko sem po Resljevi tekel proti Gradu, dobesedno treslo.

Moral pa sem nujno narediti še ta ovinek mimo Trubarjevega antikvariata, kajti tam me je čakala “trilogija v štirih knjigah” Karla Mauserja (1918–1977) , še enega malo znanega slovenskega pisatelja, ki mu je snov narekovala druga svetovna vojna na Slovenskem. Če imam “Dakija”, bo prav, da imam tudi “Makija” …

Karl Mauser, ki je na strani “belih” kot zdravstveni stažist preživel turjaško bitko, bil pozneje zaprt in nazadnje izgnan iz domovine, je z Ljudmi pod bičem napisal slovensko vojno fresko, ki črpa iz resničnega dogajanja, kakor ga je avtor doživljal in pomnil. Ali so Ljudje pod bičem (1967) “veliki tekst”, ki ga literarni kritiki in teoretiki že toliko časa pričakujejo od slovenskega pisatelja, si ne upam soditi, vem pa, da se mi je prvi del, ko sem ga pred tridesetimi leti bral, zdel osupljivo dober. Drugega in tretjega dela takrat še ni bilo, vsaj v roke ga nisem dobil, ampak vse skupaj meri 1000 drobno potiskanih strani ali v našem obrtnem žargonu 56 avtorskih pol, špolovico Tolkienove trilogije.

Levi podporniki Razkola so pri Mauserju opisani resda z manj razumevanja kot desni, a to je pač razumljivo, ne le zato, ker je bil Mauser pri beli gardi, temveč ker so se partizani in komunisti po končni vojaški zmagi lahko nekaznovano povampirili, medtem ko je domobrancem in belogardistom preostala usoda preganjanih, pobitih in zamolčanih.

Prvi del opisuje zgodbe slovenskih malih ljudi v času velikih sprememb leta 1941, ki jih je naključje že pred začetkom zgodovinske igre razpostavilo na različna polja življenjske šahovnice. Tako kot danes ljudje povečini niti ne vedo, kaj naj si mislijo o sedanjem globalističnem Velikem resetiranju (če sploh vedo zanj), in se odločajo po svoji temeljni, gensko, z vzgojo, šolanjem in okoliščinami izoblikovani naravnanosti do Oblasti, tako so tudi tedaj ljudje, izpostavljeni skrajnim preizkušnjam vojne, blodili ali tavali, nošeni v viharju, nekateri zapeljani, nekateri izdani, nekateri nahujskani, nekateri pohlevni, nekateri uporni, vse dokler jim življenjska izkušnja, ta stroga učiteljica, ni dodelila končne ocene. Iztok Mlakar je o teh razdvajanjih rekel: “Ali si človek ali pa mona!” Mauser je lastno usodo preskočil z ustvarjalnim naziranjem, da ni pomembno, kdo ima načelno prav, pomembno je le, kdo ostane neglede na svoj prav – človek in ne mona.

V antikvariatu mi je prijazna Rubi – žlahtno ime! – izročila naročene knjige in mi za nameček dovolila na stranišče, kjer je pozneje tudi našla rokavice, ki sem jih po nemarnem odložil na pipo umivalnika. Zdaj čakajo pri Rubi na to, da se spet ojunačim in odpravim v mesto.

Na Kongresnem trgu sem spet odtipkal Bernardino številko – in spet ni bilo odziva. Obenem me je poklicala Ana in me vprašala, ali se vračam z avtom, kajti imela je ob enih službo in bližal se je čas, ko bi morala od doma, če ne boi imela prevoza. Torej sem zavil na Zunanje ministrstvi v upanju, da dobim, če že ne Bernarde, vsaj njene ključe.

Bernardina bivša tajnica Hermina mi je prijazno omogočila, da sem prebrskal Bernardine predale. A ključev ni bilo, pa tudi torbice ne. Prosil sem torej Hermino, da je napisala sporočilce za Bernardo – Mercedes še v Kamniku – potrebujem toyoto najpozneje ob pol štirih, sicer bo tam ostal čez vikend! – in se odpravil naprej proti mrzlemu vetru, ki je vlekel z Brda.

Spet mi je prišel prav telefon: lahko sem obvestil Ano, naj ne upa preveč.

Telefon je torej ena tistih naprav, ki bi jih bilo treba povsem brisati iz zavesti. Če ga ne bi imel in če ne bi vedel, da ga ima Bernarda, bi jo bil zjutraj popeljal do službe in bi mi bila Toyota torej pri roki!

O tem moram še razmisliti – o tej meji, kdaj telefon ja in kdaj ne.

Kakor koli, Bernarda se je vrnila s sestanka v mestu le deset minut zar+tem: njen telefonski klic me je dohitel, ko sem bil na Cesti na Brdo pred prodajalno kruha z nemogočim imenom Art Bread. Pripeljala se je pome, skupaj sva skočila še po Ano, jo odložila v mestu, se vrnila k ministrstvu, tam pa zamenjala mesti, Berni je šla v službo, jaz pa sem se odpeljal domov.

Tako se je nazadnje vse uredilo tako, da sva se z mojim bodočim zetom Robertom lahko vendarle pripeljala h Gregorju tik pred koncem šihta. Avto je bil popravljen, Grega je zamenjal in preskusil vse, kar je bilo zamenjati in preskusiti mogoče. Presedel sem in odpeljala sva se z Robertom domov vsak s svojim avtom.

O znakcu na kotrolnem monitorju pa zdaj govorimo kot o “večni lučki”, kajti od davi nam spet gori.

Jutri pojdem svetit v Zagreb.