Kako komunicirati prek interneta, da bo od tega kar največja korist?

Predlog modela, ki zmanjšuje šum.

Najprej naj se za hip povrnem v 18. februar letos, ko smo se dobili v Monsu na zborovanju o izstopu Slovenije iz SZO..

Udeležba je bila izjemno velika, dvorana je pokala po šivih, predprostor (še ena dvorana, kjer so imeli ekran s prenosom) pa je bil tudi nabito poln. Pa še v foajeju zunaj se jih je trlo. Morda je bilo tisoč ljudi.

Organizatorju Srečku Šorliju in udeležencem, ki so prišli z vseh koncev Slovenije, torej vsa čast in priznanje. Vem, koliko energije je bilo treba vložiti.

Kar se celotne vsebine tiče, pa ne morem zares soditi, prišel sem po premisleku šele pol ure pred nastopom, zato da se mentalno ne izčrpam ob poslušanju drugih nastopov. Po programu, ki sem ga prejel pred dogodkom, sem sodil, da bodo nastopajoči teoretično podkovani, zanimivi in artikulirani govorci. Pa ni bilo povsem tako. Nekateri od nastopov, ki sem jim bil priča, so bili presunljivi – sploh tistega dekleta, ki je izgubila očeta, pa so se je vse ustanove otresale, nje in njenih dopisov, in je proti njej podana celo ovadba zaradi nadlegovanja – nekateri pa bi sodili prej v gostilno ali na spiritistično seanso. Nekateri prizori in misli, ki sem jih še ujel, so me spomnili celo na Dostojevskega, na opis sestanka tistega krožka pri Ljamšinu v Besih. Bilo je precej horukarstva, razbrzdane nediscipline, celo vpadanja publike govorcem v besedo z meni povsem nerazumljivimi krilaticami. Naprej pa iz bontona raje molčim o tem.

Ko sem sam le prišel na vrsto, je bila ura sedem. Držal sem se tistega, kar je odredil Srečko, in porabil za nastop točno četrt ure. Nisem pa razumel, od kod se je nabrala že prej zamuda, sam sem bil predviden sicer za ob 6.15.

Malo pred osmo je napovedovalec in povezovalec Robert Križanič v zadregi vprašal publiko, kaj zdaj, pa kdo je na vrsti. Zaklical sem, da je na vrsti še šest prijavljenih, časa je pa še 5 minut, ker potem bo treba dvorano, ki je najeta do osmih, izprazniti, zato ima vsak samo po 50 sekund za nastop. Vsi so se smejali in lepo sedeli naprej, saj so mislili, da bo Srečko iz svojega žepa izvlekel še 150 evrov za nadaljnjo uro, on pa je stopil na oder in rekel v bistvu tole: “Saj sem vam rekel, da se bo to zgodilo. Imeli smo program, strogo presejan in izbran, ampak vi ste navaljevali in navaljevali, dokler nisem popustil — zdaj pa imate. Prireditve je konec, vidimo se marca pred skupščino na demonstraciji proti ratifikaciji pravilnika SZO. Tisti, ki ste bili na uradnem programu, pa niste prišli na vrsto zaradi padobrancev, boste jutri prišli v studio Triglav Media in svoje nastope prebrali pred kamero.”

Medijski mojster (Dobrin, ne vem, ali je to priimek ali vzdevek), ki je skrbel za snemanje in prenos, je povedal, da snemanje glasovno ni uspelo, ker ljudje kljub pozivom niso izključili (na letalski način) svojih mobijev in je bilo zato ogromno sevanja in zato tudi piskanja.

Tako potem posnetka nisem niti poslušal.

Na svoj nastop sem naslednje dni prejel dve e-pismi v odziv. Zdelo se mi je kar malo za malo, saj sem načel po moje epohalno temo – vprašanje sprave med cepljenimi in necepljenimi. Brez te načelne pripravljenosti na a to, da jim pomagamo s svojim znanjem zadnjih treh let, oni pa nam s svojo pozicijo v družbi, kajti njih se ne da tako zlahka izključevati iz obtoka, se ne moremo nadejati, da bomo podrli stene mehurčka in širili glas med dvomečo, a pretežno še naprej tiho večino.

Problem discipline se je pokazal že veliko pred dogodkom, razbiral sem ga iz mnogih e-sporočil, največ iz Srečkovih, kajti bil je zasipan s pošto, ljudje so se dogovarjali in se premišljali, ne da bi ga kaj obvestili, a to so bile pač reči, ki jih povzroča “kreativni kaos”.

Ta se celo obrestuje, če je omejen na eno glavo. Več glav pa seveda veča skupno znanje, z nekaj smole pa tudi skupno zmedo.

Pisma, ki sem jih lahko sam prebral, so bila seveda javno naslovljena na vse prejemnike prvotne Srečkove pošte, s katero je vabil k sodelovanju. Nanje so potem prihajali odzivi posameznikov, ki so prav tako bili namenjeni isti kompletni (in javni) adremi, in po dveh, treh krogih teh odzivov ni bilo več mogoče prav vedeti, na kuj se ka6tero pismo kot odziv sploh nanaša. Vsaj jaz tega ne zmorem. “Niti” (threads), ki nastanejo, so mi neberljivi, ker se vrstice stopnjema ožijo, črke pa manjšajo do nespoznavnosti.

Gotovo je kdo odpisoval tudi samo odpošiljatelju, vendar tega drugi z mano vred nismo videli. Ideje, navržene v pisemcih za vse, so propadale, ker se nihče ob vseh drugih naslovnikih ni čutil poklicanega, da bi kako reč poprijel – skoraj nikogar ni bilo, da bi vse to bohotanje sistematično sledil, odbiral izmed plev zrnje in s slednjim potem stregel nazaj.

Skratka, pogrešal sem tisto, čemur se pravi “učinek generalnega sekretarja”.

Se pravi, metodo, ki bi omogočila, da vemo, kaj se je zgodilo, pa tudi, kaj se ima zgoditi, recimo koliko je zanimanja za marčne demonstracije, ali kaj je z dvema mirovnima pobudama, ki se zdaj podpisujeta (eno sem podpisal, druga še ni prišla do mene).

Generalni sekretar

Vse takšno bi moral urejati generalni sekretar, figura, ki vse ve.

Ne dvomim, da je taka funkcija v nekaterih primerih neogibna, če ne želimo, da vsaka iniciativa zaide v labirinte navzkrižnega dopisovanja in odpisovanja. Marsikdo je najbrž prepošiljal našo korespondenco naprej svojim naslovnikom, od nekaterih takih so potem prihajali odzivi, imena so se množila, navedbe in sklici so postajali vse bolj kriptični – kdo bo šel pet pisem v zaporedju nazaj gledat, s čim “se ne strinja” novi pisec, ko pravi, da se ne strinja z recimo Bertotom, Bertota pa v prvotni adremi sploh ni?

Nazadnje tako skoraj nihče več ne ve, kaj je zgolj ponujeno, kaj sprejeto in dogovorjeno, kdo je voljan prevzeti katero vlogo ali obdelati katero temo na zborovanju ipd. Iz tega kaosa ni mogoče niti prešteti glasov ZA in PROTI čemurkoli že. Nazadnje potem dobimo nastopajoče, ki kakor da bi bili ušli z gasilske veselice (“A smo al’m nismo?” slog).

Tokrat je levji delež vloge org. sekretarja prevzel Srečko Šorli, sub specie pa Robert Križanič (posebej glede tiskovke za uradne medije, o kateri za zdaj nisem obveščen, ali je bila in ali je uspela).Če bi se bili dogovorili že od začetka, da gre relevantna pošta, pa tudi nove pobude in predlogi prek njunih naslovov, bi bilo stanje nekaj dni pred dogodkom, enako kot nekaj dni po dogodku, najbrž bolj jasno.

Sploh ni nujno, da mora generalni sekretar postati Stalin. Seveda, informacija je orožje, kdor stoji na križišču, lahko zajema, združuje, pa tudi zamolčuje, cenzurira, morda celo registrira sumljive individuume in dela liste za odstrel, a mislim, da smo zarotoslovci, skeptiki in frajgajsti dovolj normalni ljudje, da si ne bi privoščili takšnega zastranjenja “z linije”.

Funkcija je nujna, čeprav magari samo za posebno poverjeno nalogo ali funkcijo. Ker pa nimamo “Zveze”, ker nimamo stranke ali kake druge oblike uradne organiziranosti, ne moremo nikogar niti predlagati niti izvoliti. In se glede česa kdaj nedvomno strinjati. Potem ni čudno, da marsikateri pobudi z majkjhnim zamikom “kontrira” ali hodi v zelje druga pobuda, ki je vsebinsko morda enaka, razlikuje pa se po tem, kdo je prvopodpisnik (in bo s tem, tako mislijo mnogi, žel kake lovorike),

Sam mislim, da se problem da rešiti tako, da vsak postane generalni sekretar svojih adrem – tistih naslovnikov torej, ki jih osebno ali vsaj po dopisovanju pozna, jim zaupa in jim pošilja svojo pošto v obliki “okrožnic”. (Kajti fizično in časovno je nemogoče, da bi si vsi dopisovali z vsakomer individualno.)

Širjenje vsaksvojega kroga

Vsak ima gotovo svoj krog, ki ga že zavoljo skupnega cilja želi še razširiti., saj brez tega bi bilo naše prizadevanje pač jalovo. Ključna je orientacija vstran od že prepričanih proti še neobveščenim in nevednim. Lahko rečemo tudi “od necepljenih k cepljenim” ali od puntarjev k podanikom. od skeptikov k naivnežem – čeprav te delitve zblčedijo spričo resnice, da smo vsi navsezadnje v istem kropu. le da nekateri tega še ne vedo. Naše gibanje, da bi bilo uspešno, mora torej prebiti stene naših mehurčkov. Tu notri pa se le gnetemo in praviloma prepričujemo že prepričane.

Pri iskanju katerekoli rešitve se ni mogoče ogniti zmot. Ker nam ne pomagajo izvedenci za psioperacije in nimamo na voljo superračunalnikov, nam bo še najbolj prav prišla praktična metoda “poskusov in zmot”. Vsaj jaz sem se je držal in se je bom še.

Na ta način sem si pridobil izkušnje s štirimi oblikami komunikacije: z e-pošto (že od pamtiveka), s javno skupino na Facebooku (od nov. 2021 do nov. 2022), z lastno platformo na WordPressu (Podpalubje.si od decembra 2022) in s kolumno v spletnem časopisu Metropolitan )od januarja 2023).

Na hitro naj jih predstavim.

1. Facebook, javna skupina Branka Gradišnika z imenoma “Pod palubo istega čolna” in pozneje “Srečni v istem čolnu”. Sprememba imena je nakazovala, da ne čutim potrebe po prosvetljevanju presvetljenih, ampak morda vsaj na boljšanju njihovega duševnega počutja.

Na prvi pogled je bil FB mikavno komunikacijsko sredstvo, ker dejansko omogoča virusno razširitev kake objave. Moje pismo Janši (Dragi predsednik) je doživelo menda 100.000 objav, pa še ponatiskovali so ga na papirju. Imel sem še nekaj takih začetnih uspehov z več kot po 10.000 branj. A po dveh, treh mesecih so me algoritmi “prečitali” in zadnjega pol leta sem preživel zgolj v vicah nenehnega iznahajanja jezika, ki ne bi zbujal sumov. Vse več so mi brisali, vse več je bilo opominov. Vsaka pritožba je bila vzeta na znanje, vendar z dodatkom, da so resursi polno zaposleni zaradi koronske krize, tako da ni nujno, da bom na pritožbo prejel kak odgovor. In res ga nisem, nikoli. Pravi Kafka. Nazadnje sem se naveličal te depresivne dejavnosti. Skupine nisem zbrisal, teksti so na voljo, objavljanje pa sem blokiral, da se stran povsem ne izrodi.

2. Odprl sem si WordPressovo platformo Podpalubje.si, kamor se mi je posrečilo za zdaj privabiti komaj nekaj manj kot 100 najbolj zainteresiranih prejemnikov. Da so zainteresirani, vem, ker so se abonirali. Zato zdaj ob vsaki moji objavi prejmejo epoštno obvestilo o njej (z nekaj uvodnimi vrsticami). Potem se lahko sami odločijo, ali jih obetana vsebina zanima ali ne. To je dober nevsiljiv način komunikacije. Na objavo se lahko tudi odzovejo s komentarjem, ki je javen in vsem viden.

Namen Podpalubja ni aktivistično obveščanje že prepričanih in drugod obveščanih, ampak nudenje možnosti oddiha od pritiskov življenja v cepitveni dobi. Skromna avtorjeva želja je, da bi abonenti njegovo platformo priporočali naprej in s tem širili krog naročnikov. To se očitno ne dogaja, sicer bi število zdržema, pa čeprav polagoma raslo.

Ker mi je znan obisk posamezne objave, lahko rečem, da ljudje zagotovo nimajo veliko časa, sicer bi klikali bolj pogosto in več. To povsem razumem. Zato sem zdaj tudi tu objave omejil na 1 ali največ dve tedensko. Toliko se morda še da prebaviti Gradišnika, za katerega je znano, da ne zna nehati.

Meni bi bilo všeč, če bi abonenti name opozarjali svoje kroge, tako da bi število abonmajev raslo, a to se ne dogaja. Iskreno rečeno, vsi smo siti vabljenja. In tudi to razumem. meje rasti …

3. V spletni reviji Metropolitan so mi dodelili stalno kolumno (objavljam v nedeljo ob 20.00, včasih tudi kako izredno kolumno že v tednu). Vsa svoja najpomembnejša besedila skušam objaviti najprej tam (seveda pa kdaj kak osnutek ali “draft” pošljem že prej v presojo komu od bralcev/dopisovalcev, na katerih mnenje se zanesem). Šele nekaj dni po tej objavi priroma isti tekst v Podpalubje. Sem pogodbeno vezan, nihče ne ceni že objavljene robe.

Metropolitan berejo mnogi neosveščeni, pravzaprav je takšna velika večina, kajti “zarotoslovci” nimamo ravno časa za spletne tabloide, pa če so še tako kvalitetni. Poleg tega se, kakor sem vesel pisanja na carto bianco, bojim, da me bodo uredniki kmalu siti, če bom pretiraval. Zato izmenoma objavljam po eno reč, ki je namenjena “mehčanju življenjskih tegob” skozi branje mojih šegavih opisov osebnih prigod in preizkušenj, potem pa kako aktivistično (kakršna je zadnja ocena Gorenškovih Pisem iz Distopije z dne 26. 2.).

Najraje imam objave, ki skušajo premostiti jez med cepljenimi in necepljenimi, zapeljanimi in poučenimi, verniki in skeptiki. To vprašanje “premoščanja” se mi zdi tako pomembno, da mu dnevno (oziroma pred tonjenjem v sen) namenjam dobršen del svojih možganskih kapacitet: kako ustvariti delovno španovijo, v kateri bomo necepljeni pomagali cepljenim s praktičnimi nasveti, oni pa bodo pomagali dvomljivcem s širjenjem skeptičnih vprašanj in dognanj (kar lahko storijo, saj kot cepljeni niso na črnih listah)?

4. Za organizacijske stike pa je še vedno najbolj priročna e-pošta.  Dnevno prejemam sto ali več pisem, vrednih pozornosti ali vsaj olikanega odgovora. Pred Podpalubjem.si sem pošiljal svoje spise krogu ca 350 naslovnikov/naslovnic, potem pa sem to ukinil. Razlogov je bilo več – spoznanje, da utrujam, da sem nadležen, pa tudi da spravljam prejemnike v neroden položaj. Zdaj pošiljam is5temu krogu le še tujo robo, se pravi, prepošiljam, kar se mi zdi nujno potrebno (resda že upoštevaje, da nisem edini redno obveščan iz tujejezičnih virov, kakršni so Global Research, Logično.hr, Dr. Mercola ali Igor’s Newsletter). Sem gre tudi kaj, za kar me poprosi kdo od aktivističnih kolegov/kolegic, da naj širim, ker da je pomembno. A sem pri tem selektiven, pogosto presodim, da gre za reč, ki se bo uspešno širila tudi brez mojega posredovanja.

Nota bene: Odprl sem si tudi Signal, ki pa ga hranim za res kake zelo zaupne stike. Če sekaj organizira, je to boljše početi prek Signala.

Vsekakor pa je pošiljanje nasploh po e-pošti skoraj nujno, kadar gre za poliloške dogovore in pogovore, pri katerih sodeluje veliko ljudi, ki se križem kražem menijo med sabo. In prav tu se vračamo k problemu.

Po moje nudi e-pošta dve rešitvi, ki se obvneseta vsaka na svojem koncu in za svoj namen in rabo.

Prva je individualno dopisovanje. Tu gre za neogibno, tudi zaželeno negovanje stikov in razmerij, vsebinsko pa je namenjeno “individualnim stikom”. Prizadevam si, da bi odgovoril prav vsakomur, ki mi osebno piše. Druga pa je pisanje in razpošiljanje “okrožnic”, namenjenih večjemu ali manjšemu krogu naslovnikov.Kar se tičće širjenja sporočila, je ta metoda veliko hitrejša in boljša.

Okrožnice

Ne vem kako velike kroge prejemnikov (adreme)imajo drugi, ki redno pošiljajo svoje okrožnice, a po nekaterih javnih (kjer so imena naslovnikov vidna), ki prihajajo do mene, sklepam, da ne presegajo dvajsetih, tridesetih imen. To je posebej razumljivo, če pošiljatelji naslove vsakokrat posebej odbirajo iz svojega splošnega imenika, namesto da bi delali z adremami, torej stalnimi seznami odbranih naslovljenih, ki jih je mogoče prestaviti v odpravno vrstico poštnega programa z nekaj kliki. Vsakokratno odbiranje terja veliko veliko časa.

Problem stalnih adrem, ki ne jemljejo časa (razen pri sestavljanju) pa je seveda, da se vsi naslovljenci morda ne navdušujejo za “okrožnice”. Nekateri bi želeli bolj osebno pošto, nekateri se utrudijo, ker je pač vse pošte (upoštevaje tudi druge pošiljatelje) dandanes za vsakega prejemnika pač preveč. Tudi sam prejmem več kot 100 pošt dnevno, jasno je, da moram nekatere hočeš nočeš ignorirati (po tem, da ne odgovorim, če ni vsebina takšna, da bi po moje narekovala neposreden odziv).

Tu je še vprašanje zasebnosti. Sam nikoli ne pošiljam po odpremi Kp (kjer so naslovi javni), vedno po Skp (kjer so skriti). Domnevam namreč, da je med 350 ljudmi precej takšnih, ki ne bi marali, da bi 299 ljudi, mnogih neznanih, videlo njihov naslov, ki je osebni podatek, kakršenj se daje zgolj s privoljenjem naslovnika.

Metoda “kp” pomeni, da naslovniki ne morejo “odgovarjati vsem” – samo meni kot odpošiljatelju lahko. Torej se tak odgovor drugim v skupini ne prikaže. Tu sem torej jaz sam svoj generalni sekretar, ki prejema in odbira, ali bo kaj posredoval spet celotni adremi ali morda posameznikom ali morda psloh nikomur. Držim pa se tega, da se odzovem vsakomur, ki se odzove na okrožnico, vsaj kurtoazno (kajti mnogi odzivi so podobno kurtoazni, nekakšna potrdila, da odpošiljatelj odpira mojo pošto).

Da marsikdo pošte niti ne bere (več), vem po tem, da mi ne odgovorijo, tudi če je pismo naslovljeno samo nanje, odziv pa bi bil edino smiseln. (Pišem recimo, da bi rad prinesel nazaj njihovo knjigo, oni pa nič.) Možgani se navadijo na vsak dražljaj, da lahko v nekaj minutah postane nezaznaven, kot da ga ni. To se dogaja tudi s pošto, če je prepogosta. Po drugi strani pa spet ne smem soditi, da neodzivnost pomeni že tudi dejansko nezainteresiranost. Za poštno komuniciranje je poitreben obojestranski napor.

Kako torej ravnati, da bo ta olajšan?

Pošiljanje po adremi (seznamu)

Če se pošta pošilja na naslove, ki so vidni, potem lahko vsak od prejemnikov odpiše vsem. A to priporočam res le v primeru, če gre za kratke adreme, v katerih so vam vsi osebno poznani, recimo zdravstveni delavci, uredniki, prijatelji, ali pa člani širše rodbine, nekdanji sošolci ali ljubice v rezervi). Število, kjer postane reč premalo pregledna, je po mojem nekje med 4 in 7.

Vsekakor pa bi organizacijski sekretar moral imeti na voljo zares široko adremo, da bi lahko prek nje obveščal vsaj po nekaj sto interesentov. Kajti generalni sekretar se ne ukvarja z malenkostmi!

Take adreme bi po mojem morale biti odpošiljane najraje po metodi Skp (torej tako da so naslovniki skriti). Sekretar je tu edini, ki ima torej pregled nad vsemi naslovniki. Ti se odzivajo zgolj njemu, on pa potem presoja, odbira, odpisuje, povezuje recimo posameznike v delovne skupine ali v trojke, če vam je ljubši ta izraz. Tako ustvarja mrežo ali mreže. Naslovniki pa imajo seveda spet sami enako možnost, da postanejo vsak med njimi sam “generalni sekretar” svojim skupinam in adremam. Tako lahko ukazi, obvestila, dognanja, vprašanja potujejo gor in dol po piramidi, ki jo sestavljajo in upravljajo “generalni sekretarji” različnih nivojev. Če bodo svoje delo opravljali vestno in po pameti, dbo število informacij, ki se ohranjajo in oplajajo, kar največje, količina kaosa, zastranitev in izgubljenih bitov pa kar najmanjša.

V tem je tudi poanta– da se v takem sistemu lahko kontrolirano širijo informacijski kolobarji urejeno kot valčki v ribniku po žabjem skoku (kot sem napisal nekoč davno pred letom dni).

Kak računalničar nam lahko pove več o konspirativni prepustnosti takega sistema (najbrž se tajne službe s svojimi prisluškovalci in čitalci in dvojnimi agentipožvižgajo na tovrstno anonimnost nenaslovljene adreme), jaz pa v nadaljevanju samo še pojasnjujem tistim, ki adreme nimajo in niso nikoli nobene sestavili, kako se tej reči streže.

Mislim namreč, da mnogi niti ne vedo za to, kako uporabne so adreme (imenovane v angleščini “labels”, v slovenski verziji gmailove pošte pa “oznake”).

Sam jih imam, sortirane iz celokupnega seznama vseh e-stikov, nekako 15, od “Družine” pa do “Aktivnih” (kjer so osebe, ki so mi kdaj odgovorile, se odzvale), vmes pa so tudi cehovske adreme, ki obsegajo kroge zdravnikov, medijcev, lektoric, pa potem recimo krog “zanesljivo cepljenih” (ker njihove potrebe in miselna orientiranost so pač drugačne), vse tja do adreme z naslovom “težavni in malenkostni” (toliko da vem, komu nikdar nič pošiljati). Teh zadnjih je resda samo pet – bilo jih je sedem, a dva sta se lani zelo poboljšala.

Skratka, vpeljava “piramidalne” informacijske strukture, znotraj katere ima vsako na skrbi svojo adremo, tako da tudi ve, s koliko udeleženci kakega dogodka (sestanka, zborovanja, demonstracij) gre računati, bi v mogoče odstranila nenehna podvajanja in šume v komunikaciji, obenem pa ohrani vsak udeleženec svojo svobodo v obliki vselej odprte možnosti, da sam začne graditi svojo piramido iz prejemnikov njegovih/njenih objav.

Kako adremo ustvariti

Ni tako težko, čeprav se bo prvi hip morda slišalo zapleteno. Gre za opravilo, ki se ga človek nauči intuitivno morda laže kot pa s branjem navodil.

V bistvu gre za to, da lahko vsakega imetnika epoštnega naslova, ki ga imaš v splošnem seznamu contacts/stiki (pri Googlu), posebej (enkrat ali večkrat) označiš, s tem pa pride v eno ali več adrem.

Moj skupni seznam obsega ca. 1000 imen. Moja največja adrema obsega 340 oseb, ki so aktivno v korespondenci z mano (čeprav ne berejo vsi vsega, kar pošiljam). Imam pa še posebne adreme za družino, zdravnike, medije, prijatelje, skeptike… Posamezni naslov lahko tiči v toliko različnih adremah, kolikor jih pač odkljukaš v Googlovih Kontaktih.

V angleščini imate strokovna navodila za delanje adrem na

https://www.howtogeek.com/464478/how-to-create-an-email-list-for-gmail-to-send-group-emails/

Tole pa so moja navodila.

Pojdi v Stike/Contacts. Na levi se odpre rolo Stiki, pod njim je ponudba Ustvari oznako. Klikni in vpiši poimenovanje za adremo. (Recimo Pasji lastniki.)

Oznaka se pojavi v istem roloju nekaj više. Zdaj lahko sproti dodajaš to oznako tudi novim naslovom.

Na mojem zgledu: pojdi s kurzorjem na moj naslov gori v glavi pisma in malo počakaj. Če me še ni v Kontaktih, se bo pojavil obris glave na ramenih in znak plus, klikneš na plus in prideš v Kontakte, kjer te po par sekundah  že čaka tako ustvarjena moja še neurejena vizitka. Nasloviš me (ime, priimek, vzdevek, kratica), dopolniš in shraniš.

Pod imenom se ponuja znak, ki je podoben praznemu kažipotu (debela puščica). Klikni jo in odpre se spet levi rolo, kjer imaš (za zdaj) adremo Pasji lastniki. Ker veš, da sem pasji lastnik, klikneš na to oznako v roloju. Opazil boš, da je kažipot z adremo Pasji lastniki dobil desno ob sebi vejico – torej je potrjen. Vendar moraš pred izhodom še potrditi z ukazom Ustvari (spodaj) in Shrani (desno). Kadar boš uporabil za naslavljanje to adremo, se bom pojavil med naslovniki v njej.

(Druge naslovnike moraš seveda prav tako označiti, sicer jih ne bo.)

Sliši se komplicirano, pa ni. Ustvarjanje adreme z dvesto naslovi je lahko, saj najprej odpreš celoten imenik Vsi stiki, potem pa drsiš po njem, se ustavljaš pri imenih, ki jih želiš označiti, in jih označiš (tam so tri pičice, ki omogočijo izbiro). Ne pozabi na Ustvari in Shrani!

Adreme naj nastajajo sproti in po potrebi. Sčasoma jih boš imel vse, ki jih potrebuješ, in v vsaki bodo natanko tisti naslovniki, ki jim bo tekst vsebinsko namenjen.

Zdaj nas čaka le še malenkost: pogruntati, kako se adrema uporablja.

Pošiljanje pošte naslovnikom v adremi

Tudi pošiljanje pošte je lahko, ko ukapiraš postopek, ki sestoji iz šestih ali sedmih preprostih operacij.

Recimo, da imaš label z 200 naslovniki. Imenuje se recimo Dolžniki.

Napišeš terjatev, klikneš na Skp (najdeš ga v zglavju na desni strani.)

Videl boš, da se je preselil v levo, pod oznako Za. Klikneš še enkrat Skp, odpre se okvir s ponudbo Odpiranje stikov.

Na desni je ponudba Moji stiki.

Klikneš nanjo. Odpre se rolo z narejenimi adremami.

Klikneš adremo Dolžniki.

Pojavi se seznam zgolj “dolžnikov”.

Nad njim je gumb Izberi vse.

Klikneš ga, imena dobijo vejice, da so izbrana.

Če želiš katero od imen izvzeti, klikneš na vejico, s tem jo razbarvaš in izvzameš.

Desno spodaj imaš gumb Vstavi. Klikneš nanj in s tem se bodo izbrana imena sama nanizala v naslovno odpremno vrstico pisma.

Čez čas se seznam pokaže v odpremni vrsti sporočila.

Vseh ukazov je torej sedem (7). Reč preide človeku v kri in jo opravi za malo malico. Morda pa tudi na tešče.

Zdaj lahko odpošlješ kot vsako navadno pošto, z gumbom Odpošlji.

Reč deluje nominalno menda do 200 naslovov, pri 340 pa je že treba malo počakati, morda 8 ali 10 sekund, pojavi se vprašanje, ali boš čakal ali ne, izberi Čakaj.

Porabljeni čas se obrestuje, ko začneš redno pošiljati okrožnice, namenjene različnim skupinam (ki jih boš prej razvrstil v ustrezne adreme).

Mislim, da bi nam uspelo v treh letih že priti iz mehurčka, če bi vsi uporabljali adreme.

NOTA BENE: Mislim, da obstaja ukaz, ki ti omogoča, da se prepričaš, kdo je odprl in kdo ne. (Sam ga sicer ne uporabljam.) Če po večkrat zapored ne odprejo, jih diskretno zbrišeš iz adreme, s tem jih samo odrešiš muk.