Hojla, samo sporočam, da sem od 7. novembra tudi državljan Republike Hrvatske.
In pripenjam tri prigodne fotografije, ki dokazujejo, da me ni k temu nihče prisilil.
Moja argumentacija, zakaj sem se odločil za ta korak zedinjenja, je raznolika:
- Mama je bila Hrvatica; zdaj sem jo končno sprejel kot očetu Slovencu enako predajalko genov. Brez njene čustvenosti bi bil postal najbrž shizofrenik; brez očetove shizoidnosti pa histerik. Vzhod in Zahod sta se v meni premešala do mere, na katero sem ponosen. Zdaj lahko na glas izrečem, da sem — shizosterik.
- Sam sem pravzaprav prestar za take premene, ampak misliti moram na vnuke in nadaljnje potomce. Ker se državljanstvo “po prirođenju” ne more pridobiti drugače kot v prvo pokolenje, moram najprej postati Hrvat, da omogočim enako možnost svojim 4 otrokom, oni pa bodo tako omogočili prirođenje svojim potomcem itn. Kdo ve, katera od teh držav bo “dežela meda in mlijeka” čez 20, 50, 100 let?
- Želim omogočiti potomcem, da bodo lahko igrali za hrvaško nogometno reprezentanco.
- Slovenska in hrvaška vrhuška se praviloma slabo razumeta. Ko ena vpelje diktaturo, se druga nalašč odloči za libertizem. In obratno. Na voljo bo prosta izbira.
- Karkoli si mislite o Hrvaški, dejstvo je, da gre za državo, v kateri sta si državni poglavar in premier diametralno nasprotna. In ker kljub veliki animoznosti med Plenkovićem in Milovanovićem ne ena ne druga stran še ni naročila likvidacije nasprotnika, sodim, da obstaja v državi neglede na videz neka mera primarne strpnosti in povezanosti, ki presega trenutne politične razkole. In to je dobro.
- Če je res, da prihaja vse zlo z Zahoda, potem je Hrvaška prva postaja na migrantski poti na Vzhod: v Hercegovino, Republiko Srpsko, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Turčijo itn. …
Prejem in proslava sta bila lepa priložnost. Veleposlanik Grigić je prijeten sobesednik. člani njegove ekipe pa so z naklonjenostjo sledili mojemu zahvalnemu govoru.
Kot dokončno zedinjeno dete dveh narodov sem si po 41 letih suše dovolil nazdraviti novi sodomovini s kozarcem penine. Pri tem so se mi od ginjenosti roke zatresle — zato je fotografija manj razločna.
Poštovanje in lep pozdrav, Branko zvani Brain (to se piše Brane)